Revija Joker - Tamau, to igraj!

ČLANKI
stranka » članki » kolumni » Tamau, to igraj!
Tamau, to igraj!
...
Sneti

V gospodinjstvu, kjer je četrtina stvari, ki lahko otroku pridejo pod roko, namenjeno videoigram, sta izbira in omejitev veliki te­žavi. Oboje imam namreč v prid potomst­vu nenehno v mislih. Dasi sem v rosnih letih pred enim zgodnjih računalnikov presedel ne­malo ur in imam na to obdobje lepe spomi­ne, se zavedam, da je bilo moje početje vse prej kot zdravo. Igre in igrice v svetu, ki ga še pred kratkim sploh ni bilo, so bile takojci privlačne, a v njih se je skrivalo nekaj globljega. Možnost pobega iz sivega, napornega, banalnega vsakdana. Nikakor nisem bil edini, ki je mavrico in slonokoščenca (naj ti bo zemljica lahka, Egon) uporabljal v ta namen. Številni tedanji starši niti vedeli niso zares, za kaj gre, in so malo škatlico gledali postrani zlasti zaradi strahu, da bo "pokvarila televizor." Drugače pa so bili čisto veseli, da so imeli pred mladežjo mir in da se je ukvarjala z nečim tehnološko obetavnim, češ, postali bodo inženirji, programerji, ra­ču­nalničarji. Lesket teh besed je bil nazarens­ki in je prihodnost slikal v žarkih barvah. No, toliko o tem, a ne, mama. 
Skratka, iz lastnih izkušenj in težav znancev, ki so pošteno zabredli, vem, da pretirano sedenje pred zaslonom in zajemanje virtualnos­ti z veliko žlico skriva pasti. (Ni nujno, da se vanje ujameš. Toda lahko se.) Recimo otopelost glede realnosti, nezmožnost daljšega odklopa, telesna zanemarjenost in kup zanikrnih špilov, ki so vsebinsko slabi in neprimerni za določeno starost. Čeprav sem kot mlajši najstnik v Mortal Kombatu že trgal glave s hrbtenicami in kuril žrtve, na to ne gledam s pozitivnega stališča. Ljubše bi mi bilo, če bi ostal pri risankavem Street Fighterju in bi mi bila smrtnjaška izkušnja v tisti dobi prihranjena. Danes, ko je moč nenehno streljati v glave realistične ljudi in si na YouTubu instantno ogledati vse usmrtitve v MKX, bi me verjetno zaznamovalo še bolj. Mogoče sem pusi, ampak nisem edini.
Zato mi je mladež mrzko pripuščati k vsebinam, ki so prehude za njihovo starost. Nekateri roditelji nimajo težav s tem, da desetletniku nabavijo Call of Duty, Counter-Strike, Battlefield ali kaj sličnega in mu pustijo, da po mili volji rešeta tako sam kot spletno. Taka izbira se mi zdi nadvse škodljiva, sploh če govorimo o igralnem času, raztegnjenem v več ur dnevno. Le malo manj odobravam potiskanje telefonov in tablic v roke, na, tu imaš in se ubadaj. Kakšne puzle že, mogoče neskončna tekačica v slogu Raymana, ampak tisto sklanjanje nad ekranom in tapkanje po šipi mi deluje kot perfektna priprava na kasnejšo odtujenost. Prstki vendar morajo čutiti, prijeti, otipati, podrgniti nekaj konkretnega, ne hladnega goriljega stekla. Ne se potem čez leta čuditi, ko mali ne bo imel punce, ker mu bo ljubši YouPorn; namesto da bi hlepel po 3D-bradavičkah in ostalih resničnih pritiklinah, mu bo dotika nevajenemu zadostovala dnevna kategorija Top Rated. Pravi joypad zagotavlja prihodnost naroda!
In kaj konkretno torej Snetijeva deca igra z otipljivimi gumbi? Če bi se moral zanašati na Sonyjevo, Microsoftovo in tudi Steamovo ponudbo, bi bilo tega bolj malo. V redu so Skylanders, starejši kvizi (novih itak ni), Just Dance, Lego igre … Še zdaleč ne toliko, kot bi hotel. In ne, VR-čelade jim ne dam na glavo za več kot pet minut, pa če me Carmack z motorko preganja. Na srečo je tu dobri stari Nintendo. Maria imamo polno hišo, od skakalnic do vozalnic, in mnenja sem, da je to najboljše, kar je sploh moč ponuditi mladeži na področju videoiger. Vendar malha kjotske firme s tem nikakor ni izsušena. Minikonzola NES je s Kirbyjem, Balloon Fightom podobnimi, trideset let starimi igricami odprla vrečo kakovostnih dragotin in komaj čakam dan, ko bom lahko teatralno včital kakšnega Metroida, magari v 3D. Ne za več kot pol ure dnevno, kakopak.

Če ti zadostuje računalniška emulacija, dobi emulator, kot je Nestopia, in rome. Krasne Kirbyjeve dogodivščine so tvoje!

Še ena kaprica v stanovanju, kjer je pater familias primoran več ur dnevno nažigati videoigre, je nazornost. Dokler si sam, s cimri ali, upam, razumevajočo oziroma privzeto geekasto dečvo, ni panike, če celo popoldne z ognjem in mečem uničuješ groteskne šefe v najnovejšem srhljivem frpju, bežiš pred ancientnim zlom ali morilcem najdražjih s šotganko vračaš milo za žajfo. Ko začno okrog tebe skakati dovzetna mala bitja, pa je to z moralno etičnega vidika enaka težava kot mastno preklinjanje v njihovi navzočnosti. Kako malčke obvarujem pred kvarnimi vplivi smrtnjaških igric? Po eni strani tako, da se umaknem v delovno čumnato, kjer lahko ob kakšnem Bloodbornu zaprem vrata. Prej jasno dam vedeti, da bo ati sedaj igral nekaj, kar ni za otroke, in to presenetljivo še kar deluje. Včasih pa ne, in tedaj skušam dejanja v špilu predstaviti na drugačen, pacifističen način. Ko recimo tekam okoli s strelnim orož­jem v rokah in iščem žrtve, rečem, da je to uspavalna pištola in da so nasprotniki samo zaspali. Kar je v bistvu res, ker potem itak ved­no oživijo :). Na tak način sem brez pretirano slabe vesti dal skozi Titanfall 2, ki je sam po sebi nekrvav, sovragi pa so zvečine robotski. V Hitmanu pak nad žrtve nisem šel s klavirsko žico, temveč sem jim denimo podtaknil podganji strup in to obrazložil, rekoč, da bo hudega strica zdaj bolel želodec, ker ni pospravil sobe. Red mora biti in tisti dan sem imel s čiščenjem deške stelje presenetljivo malo dela.

Tamau, to igraj! objavljeno: Joker 282
januar 2017