Revija Joker - Igrokuharija

ČLANKI
stranka » članki » kolumni » Igrokuharija
Igrokuharija
...
Sneti

Tomesečne kolumne sem najprej hotel posvetiti zgražanju nad ljudmi, ki se na Twitchu in drugod snemajo, kako žrejo razno­razen futer. Na tem mestu se namreč kon­ča moje sicer precej veliko razumevanje do raznoraznih človeških traparij, od antivaxxerstva do prohaarperstva. Fenomenu se reče social eating in kolikor mi je uspelo do­umeti, je kleč je v tem, da se prenašaš, kako goltaš, rulja v čvekaškem oknu pa komentira, te spodbuja, se zgraža, sprašuje po vrsti hrane in se naslaja, če si vamp polni kakšna mična mladenka. Bojda je internetno malicanje s poanto zaužitja čimvečjih količin futra jako uveljavljeno v Aziji, zlasti v Koreji, kjer imajo za to poseben izraz, muk bang. Tam in na Japonskem ni nič čudnega, če se gmajna v virtualnih srečevališčih mot­ri, kako uživa nehumane količine riža z jajci, rib, alg, sušija, vasabija, kimčija in kaj vem, kaj vse še tam trpajo vase. Osebno menim, da je to res krneki in močan znak, da folk v družbi obilja ne ve več, kaj bi s sam sabo. A po drugi strani priljubljenost ni čudna, če upoštevamo, da ljudje načeloma neradi jemo sami, v Aziji pa je vse več novodobnih puš­čavnikov, ki nimajo ne partnerjev ne prijateljev in živijo v osami, ne da bi zapustili stanovanje. Japonci jim rečejo hikikomori in pred kratkim je prišlo na dan statistika, da v tej državi 40 odstotkov mladih med osemnajstim in štiriintridesetim letom še ni imelo spolnih odnosov, skoraj polovica parov pa ni seksala že mesec dni ali več. Kak žlikrof in bujto repo naj snejo, bo takoj bolje! 
No, prek ideje o osiranju lačnih neznancev na spletu, ki bi bilo pretežno samo sebi namen, sem prišel do nečesa očitnega, čemur nisem pripisoval večje pozornosti. Dosti je namreč iger, v katerih so recepti za kuharijo sestavni del izkušnje. Ne mislim na davni Pizza Tycoon ali Burger Time, niti ne na posrečeno lansko arkado Overcooked, kjer je treba futer cma­riti s šibanjem po prizorišču iz ptičje perspektive. Ta igra namreč vsebuje le poenostav­ljena zaporedja sestavin v obliki sličic. Nekatere nove videoigre pa prinašajo prave recepture za to ali ono jed, ki so jih nekateri friki na Tubi že scimprali in pojedli. (Posledic na srečo niso posneli, niti ne povedali, če so potrebovali suhe borovnice proti driski ali velike količine donata Mg, da bi premagali zapeko.) Dober primer je Witcher 3, kjer v raz­ši­ritvi Blood & Wine naletiš na tajinstveno kuharsko knjigo. Spisal jo je legendarni vilinski chef Ra'mses Got-Thon. To je seveda malce izkrivljen fonetični zapis imena 'Ramsay Gordon', ki pripada onemu jezičnemu Škotu iz Vražje kuharije. V tej bukli denimo najdeš delujoč seznam za pašto 'etoile blanche' (bela zvezda), kar so rezanci s puranjim mesom, regratom in jogurtom. V Dishonoredu 2 je moč naleteti na recept za ribje cmočke, v Fall­­outu 3 pa eden od zvočnih posnetkov razloži, kako speči mesno pito iz mirelurkovega mesa. Mirelurki so mutirani raki, ki jih nočeš srečati, kaj šele jesti. Ampak kaj češ, po boleči cepitvi atoma hudič tudi take muhe žre.
Prvaki v tovrstnih grižljajih so kljub vsemu, seveda in itak, Japonci, ki so slastne zalogaje in recepte vdelali v številne izkušnje. Pomnim denimo nažiranje v Odin Sphere: Leifthrasir, koder stalno zbiraš razno jagodičevje in pečeš pokončane kunce, nakar sedeš v res­tavracijo in si veliš prinesti odličen obed, ki ti dvigne razvojno stopnjo. Še večji del izkust­va so recepture v Final Fantasy XV, kjer je konjiček enega od članov odprave prav kuhanje. Vse, kar v igri pride s štedilnika, začas­no pomaga pri igranju, tako da šef pomaga pri porazu šefa! Žal postopki niso podrobno razloženi, toda razvijalci so večino hrane utemeljili na resničnih jedeh in celo ustvarili niz videov, v katerih sami skuhajo nekatere, recimo enolončnico iz dušene govedine. Prepražiš čebulo, česen in maslo, dodaš moko, zaliješ, v ponev vržeš pelate, zelenjavo ter govedino in voila!, krepak obed za igralskega junca je pripravljen. Vsekakor bolje kot grizljanje sladke in slane škrobaste nesnage ter žlampanje energijskih pijač. Vem iz lastnih izkušenj.

Prav rad bi stopil v restavracijo in si dal postreči s tako suši škatlo, kjer je riž Mariev ksiht, riba pa kapa. Om nommm.

Če igre ne predstavijo podrobnega recepta, za ljubitelje to ni nobena ovira. Nek bradač z britanske spletne strani Eurogamer je denimo scmaril že kup jedi, ki jih je sre­čal v igrah, od karija iz Kirbyja prek juhe iz Zelde do divjačine v trtinih listih iz Elder Scrolls Online. Bojda ni preveč slastno, a občutek pri zaužitju igričarske žvarovine mora biti sam po sebi nekaj posebnega. Njegova rojakinja Dani­ella Zelli pa fura blog Gourmetgaming.tumblr. com, kjer udejanja resnično hrano na podlagi tiste, ki jo najde v vsemogočih igrah. Tovrst­nih pagin in seznamov je še veliko, saj raja peče in duši vse mogo­če. Bučno pito iz Minecrafta, vsebino zdravilnih flaškonov v Dark Souls in Diablu, koristne napitke iz League of Legends in ljubezenske iz Simčkov, medico in krompirjevo župo iz Skyrima, opečene kruhke iz Final Fantasy XIV, pečeno meso iz Golden Axe, sladko ploščico iz Deus Exa, pico iz Dead Risinga, cukraste krogle za lovljenje Pokemonov … Najbolj posrečena kreacija izmed vseh se mi zdi famozna torta iz Portala, kar je hkrati odlična ideja na praznovanju geekovskega rojstnega dne. Ki je za nameček zelo poceni, ker, saj veš. There is no cake. (Vsaj ne do zadnjega RDja. Tedaj se za steklom pokaže resnica.)

Igrokuharija objavljeno: Joker 284
marec 2017