Revija Joker - Omreženi otroci

ČLANKI
stranka » članki » kolumni » Omreženi otroci
Omreženi otroci
...
Ko razdeli spričevala in želi učencem pred počitnicami podariti še nekaj biserov modrosti, ji najstniki namenijo le zmatrane poglede in vprašajo: "Učitlca, a smo lahko vsaj zadnji dan na telefonih?" PrFOXa sede in se zamisli.

Odrasli naj bi deco varovali pred pošastmi iz omare, jo pripenjali v avtomobilske sedeže in jo za roko vodili čez cesto. Čemu torej podmladku v ročice tlačimo tablice in mobitele in ga brez nadzora spuščamo na najbolj prometno ces­­­to od vseh – na informacijsko avtocesto? Že mogo­­če, da so rojeni v času, ko sta svajpanje in klika­­nje tako samoumevna kot prižiganje luči. A to še ne pomeni, da so naši zakla­di pripravljeni za pustolovščine na medmrežju. Vsega pod soncem se je treba na­učiti. Še posebej ravnanja v širnem virtualnem svetu, kjer nevarnosti ne manjka. 
Zdi se nam simpatično, da znajo prvošolci poslati MMS, si naložiti najnovejšo igrico in babici vklopiti fullscreen mode na YouTubu. A pri tem pozabljamo, da jih še nismo navadili prižgati pralnega stroja ali pomivalca. Prihodnost je naposled v bitih in bajtih, kajne? Čiste gate in krožniki niso prioriteta. Toda vse te čudežne spretnosti, ki jih otroci osvojijo povsem mimogrede, pravzaprav niso tisto, kar bi res morali obvladati. Klikniti nekaj je lahko. Težko pa je izbrati primerno vsebino. A zdi se, da za pouk te lekcije ni ne znanja ne časa. Spletna cesta je na nek način tako nevarna kot prava. Če malčke že zgo­daj naučimo, da morajo upoštevati semaforje, za­kaj ne pomislimo, da je enako pomembno za njihovo zdravje kritično vrednotenje spletnih vsebin?

iŠola, iŠtala 

Na štirioglatih žepnih brenčalih mojih učencev najbolj laufajo družabna omrežja. Tista, kjer je treba čim­manj brati in tipkati. Mulci v glavnem komunicirajo s čustvenčki, slikami in videom. Tekst je dokončno zreduciran v nedoumljivo gmoto črk, ki mi jo včasih kak nadobudnež poskuša prodati celo v šolskem spisu. Dokler na šoli nismo prišli k pameti in rabe telefonov prepovedali, so se torbe kar naprej tresle od obvestil in lajkov, hodniki pa so se med odmori spremenili v živi iTunes. Frklje so sede­le na isti klopci in debatirale zgolj prek Messengerja, pobje v drugem kotu so si nehali izmišljevati ne­umnosti in jih raje gledali na tubars­kih kanalih. Zdaj imamo pred tem vsaj za silo mir.
Na prvi pogled se otroci krasno znajdejo med tehnologijami, zato jim pri pouku postavljamo naloge, pri katerih se lahko s tem znanjem pohvalijo. Izkaže se, da najstniki prav malo vedo o koristnih funkcionalnostih svojih naprav. Pri obdelavi fotografij si znajo na selfie nalepiti zgolj zajčja ušesa, urejevalniki besedil so jim španska vas, ki je še Google maps ne najdejo, e-pošte skorajda ne uporabljajo in z Wikipedie zgolj brezmožgansko kopirajo, saj težko lo­či­jo med neumnostmi ter resnično vrednimi podatki. Najbolj žalostno je, da jim tega ne moremo zameriti. Starši jim niso pokazali, kako se v dokument vstavi kazalo ali jih podučili, kako ravnati na netu. V šoli pa jim tega nismo pokazali enostavno zato, ker nam kurikuli niso ukazali, da moramo. Učni na­črt za slovenščino se komajda dotakne računalniš­ke­ga urejanja besedil. Osnovna šola otrok na tem pod­ročju sistematično ne nauči prav veliko. Za katedrom sicer imamo nekaj možnosti, da mladeži dajemo nekaj zdrave kmečke pameti, ki velja tudi za kiberprostor. A dvomim, da nam uspeva.

Otrokom dovolimo vstop na vsemrežo, vendar smo premalo pozorni, kaj se v širnem virtualnem svetu dogaja. Nanje ne prežijo le goljufi in pedofili. Najbolj nevarni so jim lahko prav njihovi vrstniki.

Vse je igra …
"Kruha in iger," so terjali Rimljani, moderni človek pa se za kruh bolj malo meni, dokler se lahko do onemoglosti igra. S špilavskimi elementi smo si popestrili vsakdanje opravke. Fit ure in aplikacije nam štejejo korake ter dajejo naloge, v katerih lahko tekmujemo s sabo ali z drugimi. Pridobivanje levelov uvajajo letalske družbe in booking agencije. V vsaki drugi štacuni zbiramo pike. Goog­lovi uporabniki, ki dodajajo na zemljevide koristne informacije, takisto nabirajo stopnje. Še iz učenja smo naredili špil, o čemer sem pred časom že pisala. Kakšni bodo naši potomci, če se je igrifikacija prikradla v toliko naših dejavnosti? Individualnost je v njihovih očeh privzeto slaba. Postati morajo del horde in pripadnost meriti v številu srčkov na Instagramu ter komentarjev na Facebooku. Nabiranje točk je edino vred­­no pos­­lanstvo. Prostora za luzerje ni. 
V igrah je vse mogoče in vse dovoljeno. Kolegica mi je pripovedovala o hudem pretepu v prvem raz­redu. Ko je otroka opozorila, da bi lahko od davljenja njegov sošolec umrl, ji je šestletnik hladno odvrnil: “Pa kaj, saj ima še eno življenje.” Otroški moralni kompas je izgubil smer, zato so igre, ki se jih gredo, vse bolj brutalne. Prijateljstva in prepiri so se preselili še na svetovno mrežo. Vendar je otročkom nemogoče dopovedati, da tisto, kar se vanjo ujame, tam ostane. Po Viberju brez razmisleka šibajo slike, tako ali drugače predelane v posmeh portretirancu. Zlobne besede, ki jih čas ne izbriše, se v sekundi razširijo med pol šole. Dvanajstletniki sošolko zmerjajo s prasico in kurbo, ker si je dopisovala s tremi fanti. A to so le drobci virtualnega sveta, ki včasih po nesreči pridejo na učiteljska ušesa. Če jih ujamejo starševska, ne vem …
Naivnost otrok zlahka izkoristijo starejši. O pedofiliji smo se v teh letih, odkar imamo spodobne povezave s svetom, že nekoliko podučili. Zlasti punčkam svetujemo, naj ne pošiljajo fotografij neznancem, naj ne klepetajo z vsakim in se za božjo voljo s takimi osebki ne srečujejo v živo. Kljub vsemu naše pridige ne hasnejo vedno in v klepetalnicah naši sončki odkrivajo temne niti spleta. Dva moja učenca sta skušala komunicirati z modelom, ki jima je mirno razkazoval kalašnikovko. Takrat sem se vprašala, kaj vse sta še našla – doma, v svojih sobah, ko njuni starši gledajo poročila. In ali tista druga mama ve, da njen tihi devetošolec ponoči po deset ur streama strelske pohode v Call of Dutyju?

… igra smrti
Otroci vsake toliko posvojijo kak trendovski spletni izziv. Gre za naloge, ki jih je treba izvesti, posneti in zraven povabiti prijatelje. Dokler gre za sipanje cimeta v usta, je stvar do neke mere jackassovsko smešna. Pri bottleflipu, ki je letos botroval mnogim lužam po šoli, se mi je iskreno povedano mešalo. A v teh igrarijah je bilo premalo drznosti, zato so se pojavili novi projekti. Hešteg #NekNominate je združeval paciente, ki so morali spiti alkohol v ekstremnih okoliščinah. Sledila sta tankanje ogromnih količin česarkoli, recimo kombinacije vodke in antifriza, ter skakanje z visokih objektov. O rezultatih ne bi. Zadnji je posvečen čudoviti živali, ki je nič kriva, nič dolžna postala simbol smrti. Sinji kit. “Ko sem bila stara devet, so me posilili. Sem ničvredna smet. Rada bi igrala igro.” Mnogo otrok skuša iz obupa, dolgčasa ali zgolj iz radovednosti začeti s pustolovščino, imenovano Blue Whale Challenge. 
Kako se je ta začela, ni čisto jasno. Rusi so konec lanskega leta aretirali domnevnega očeta tega izziva, ki naj bi na omrežju VKontakte spodbujal mladino k samomoru. Pravila so preprosta: ko se prijaviš k igranju, dobiš nadzornika, ki ti petdeset dni zapored daje naloge. Vsako moraš dokumentirati z vide­om ali s sliko, izzivi pa so različni. Od gledanja grozljivk prek samopoškodovanja do finalnega skoka v smrt. Deluje na principu pranja možganov in izsiljevanja, zato je ta špil težko prekiniti, posebej če so tarče labilne ali depresivne osebe. Pri vsej reklami se je reč zdaj potuhnila, žal pa se je enostavno dokopati do njenih nalog, ki jih lahko nekdo za hec uporabi in gre na lov za ranljivimi dušami.  
Mediji so zgodbo o sinjem kitu pripeljali v Slovenijo in na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje so presodili, da obstaja verjetnost, da bi se šolarji pobliže spoznali z njim. Zato so skupaj z Ministrstvom za notranje zadeve konec junija pripravili strokovna izhodišča o tem, kako v tem primeru ravnati. Starši morajo spet prevzeti kontrolo nad napravami v hiši in se z otroki pogovarjati o tem, kaj z njimi sploh počnejo, saj jih Android in iOS sama ne znata varovati. Na šolah pa kličemo na pomoč strokovnjake, ki poznajo nevarnosti medmrežja, da nam priskočijo na pomoč pri ozaveščanju učencev. Pri nas smo jih iskali, vendar se niso odzvali ali pa so hoteli znanje prodati za štirimestne zneske. Ni dobro, da so take akcije le v domeni posameznih učiteljev in šolskih svetovalnih delavcev. Vsak otrok bi moral biti deležen začetnega paketa o varnosti na internetu, še preden sploh dobi prvi prepametni telefon.

Omreženi otroci objavljeno: Joker 288
julij 2017