Revija Joker - Android na velikem zaslonu

ČLANKI
stranka » članki » železnina » Android na velikem zaslonu
...
Google je na mizi, v žepu, na roki, v oblaku, celo v avtu in takisto na steni. LordFebo zvedavo preveri njegovo ofenzivo na največje zaslone pri hiši.

Z idejo omreženega televizorja ni nič narobe, taka je navsezadnje njegova bodočnost. A izraz smart TV so nam proizvajalci docela zagnojili. Z idejo so štartali, preden je bil hardver pripravljen, in nas posiljevali z nepotrebnimi funkcijami. Pošta, Facebook, sporočilniki, Twitter, Maps, brskalnik in nebroj špilov so se pred leti sicer slišali nekaj frišnega in nadmočnega, toda praksa je izkazala drugačno sliko. Vse skupaj je bilo namreč pod mejo uporabnosti in docela samo sebi namen. Škatle in marketinški material so se šibili pod logotipi silnih aplikacij, ki jih nato celo največji navdušenci niso zagnali več kot enkrat. Krivi so bili zahojeni vmesniki, pomanjkljiva opravilnost in počasni čipi. Za brskanje po spletu je vsakdo raje vzel iz žepa fon, video v Skypu je bil razločen le v prospektu in koncept družabnega mreženja je bil zgrešen. Televizor je vendarle družinska naprava, neprimerna za osebne servise. Kot da bi se ob vseprisotnosti sijočih deščic sploh komurkoli ljubilo ukvarjati z okornimi daljinci. Za nameček skrajno bedno igrovje ni pritegnilo niti najmlajših.

Takle je Android na teveju. ’Domači zaslon’ ne pozna nobenih prilagoditev, niti razporeda ikonic ali ozadja ne. Na Philipsovih modelih se androidne aplikacije mešajo z bednimi starosistemskimi. To morajo fabrike, pa tudi Google, še dodelati. Najcenejši TV s tem sistemom je 32-palčnež za 360 evrov.

Televizor je za filme
To so pogruntali tudi izdelovalci, ki so v nekaj letih obrnili ploščo. Večina aplikacij je čudežno izginila. Ne samo, da novi televizorji nimajo več poštnih nabiralnikov, socialnih središč in zemljevidov, celo iz starejših so jih odstranili z nadgradnjami. Preživelo in razvilo je le tisto, kar je res koristno oziroma čemur je kvadratni meter hardvera sploh namenjen: prikazovanje videa. V prvi vrsti je to sukanje vseh možnih zapisov in podnapisov. Sledi YouTube, četudi tri­četrt lastnikov ustreznega hardvera sploh ne ve, da je moč s telefona elegantno zadegati video na televizorsko aplikacijo. Potem so tu programčki za dostop do legalne ali nelegalne filmske vsebine, to pa je praktično vse, kar ljudje uporabljajo. Igrice za televizorske sisteme so bile zve­či­ne slabše kot nič, vključno s tistim Samsungovim afnanjem z gibalno lučajočimi Jeznimi ptiči. Kakšno dodano vrednost potemtakem v razdrobljen televizorski segment prinaša Android?
Android TV tiči v mnogih mikrokonzolah, kakršen je nexus TV, in v nekaterih televizorjih od Sonyja, Philipsa in Sharpa. V temelju gre za poznan sistem z zaporedno številko 5 ali 6, a z grafičnimi in vmesniškimi prilagoditvami. Na velikem zaslonu ni ikonic nalik telefoničnim in kartic z vremenom. Domači zaslon je statičen, nespremenljiv in brez vtičnikov ter neprestanih opomnikov. Okolje je podrejeno medijskemu odjemanju, kar pomeni vrstico s filmskimi priporočili, trendi z YouTuba in sličnim, medtem ko so nameščeni appi preproste ploščice. Krmiljenje z daljincem je gladko in spodbujano je tujejezično glasovno ukazovanje. Za to skrbi neprestano učeči se asistent, ki omogoča precej več od kratkih povelij. Lahko mu recimo rečeš "predvajaj kakšen film od Tracy Lords." 
Vir vsebin je kajpakda Googlova trgovina. Karkoli je uporabnik kdajkoli kupil, je dostopno na televizorju, če je le vsebina napravi primerna. Umestno vprašanje je, če se lahko vpiše več uporabnikov, ki nato hitro preklapljajo med sabo. To ne gre, vendar je Google že pred časom omogočil družinsko deljenje lastnine. Žal familijarni račun deluje le v nekaterih državah, med katerimi Slovenije ni. Kranjsko gospodinjstvo bo zato gledalo samo tiste filme, ki jih je nabavil fotr, maminih pa ne. Ampak take situacije so redke, saj pri nas v resnici nihče ne kupuje naslovov za 12 evrov. Če že, plačaš tri ali štiri za ogled. Mimogredna opazka je, da v videoteki ni podatka o jeziku in podnapisih. Oboje moraš preveriti na mobilniku. Večina filmov ima sicer slovenske podnapise in risanke so ravno tako po naše sinh­ronizirane. Zaenkrat je razločljivost največ 1080p, a že prihodnji mesec naj bi se pojavili UHD-nas­lo­vi. Bržda za višjo ceno.

Google Slovencu TV-serij ne ponuja, filmska štacuna pa nam je na stežaj odprta. Za razliko od Netflixa so slovenski podnapisi in govor v risankah pravilo. A cene so visoke, naročniškega modela pa vide­o­teka ne pozna. Pri muziki po drugi plati Googla ponuja 6-evrsko naročnino in dvomesečno brezplačnost.

Programje in igrovje
Na aplikacijskem spisku nikarte pričakovati nabora z mobilniške tržnice. Poznanih storitev v smislu Facebooka, Instagrama in Skypa sploh ni. Z izjemo YouTuba ni pravzaprav niti ene same Googlove ikonice, še Chroma ne. Očitno so pogruntali, da se na televizorju nihče ne mreži, ne piše pisem in ne čveka. A vseeno se mi dober brs­kalnik ne zdi napačen in ravno tako ne ob­lačna shramba Photos ter Zemljevidi. Od 'pripomočkov' sta tu denimo predvajalnika VLC in Plex, zvečine pa gre za odjemalnike plačljivih ali zastonjskih vsebin, ki segajo od novičarskih posnetkov do športnih predstav UFCja in Red Bulla. Veliko je smetja, nekaj celo v grabljicah, porničev ni, ampak tukajšnjega uporabnika itak zanimajo samo YouTube, Netflix, Voyo in Twitch. Vse deluje, kot mora, in YT špila celo v 2160p. Naprednih možnosti v smislu razdeljenega zas­lona, okna v oknu in dobivanja notifikacij pa oko­liš ne pozna.
Bolj zanimiva in pestra izbira je v kategoriji iger, kjer biva vsaj sto naslovov, od tega mnogi prav dobri. Z daljincem lahko špilaš zastonjčnice tipa Pac-Man 256 in Crossy Road, ali pa na napravo priključiš kakršenkoli žični ali daljinski joypad ter se greš skoraj pravoverni gaming. Spisek konkretnejših titul je presenetljivo zajeten. Tu sta dirkačini Asphalt GT in Real Racing 3, skakalnice Rayman, Duck Tales in Castle of Illusion, čefurijadi GTA: Chinatown Wars in Liberty City, pretepačini King of Fighters in Soul Calibur, streljanka Modern Combat 5, stari Final Fantasyji, NBA Jam, Octodad, Valiant Hearts, Double Dragon … Posebno omembo si zaslužijo meni ljube Telltalove interaktivne zgodbe, ki so kot nalašč za v dnevno sobo, na primer Walking Dead in Game of Thrones. Špilovje stane toliko kot na mobilijah, torej od par do petnajst evrov, po nakupu pa je seveda dostopno na vseh platformah. 

Streljanje, skakanje, dirkanje, razmišljanje, taktiziranje in doživljanje, vse je za relativno mali denar dosegljivo na And­roidu TV. Četudi igre tečejo le v 720p, se znajo nekatere arkade na osnovnih modelih s švoh čipovjem zatikati. Štirijedrnost, ki jo oglašujejo, ni primerljiva z mobilniško.

Sistem s potencialom
Philipsov televizor s takim sistemom se vprvo nekaj dlje časa prižiga, iz klasičnega mirovanja pa se prebudi instantno. Toda ko gledaš TV-program, Android ne sodeluje, kajti osnovne funkcije niso v njegovi domeni. Pod njim biva temeljni, tovarniški sloj, ki upravlja s kanali in nastavitvami slike. Tudi privzeto snemanje programa, predvajanje sandokanskih mkvjev, spored in prikazovanje fotografij gre tam čez, kar je prilič­no neumno. Mar bi v ta namen razvili dodelano in lično androidno programje. Philipsov filmski predvajalnik je sicer še kar v redu, kar pa za onega za fotke ne velja. Ta dvojnost sistema se nadalje kaže v tem, da poleg Googlove tržnice obstaja še tisti stari Philipsov nabor res brezveznih aplikacij. Ta samo mede uporabnika, koristi pa ničemur. Da vse skupaj izpadlo še bolj neumno: ko potegneš televizor iz škatle, je nameščen stari program Voyo, medtem ko je treba androidnega potegniti na roke. 

Sličnih neumnosti poznajo androidni teveji še kar nekaj. Od tega, da v zagnanih procesih najdeš take, ki se tikajo telefoniranja, do nizkoraz­ločnega vmesnika. Nabaviš 4K-zaslon, nakar gle­daš grde, nejasne črke in ikone, namesto da bi bili grafični elementi kristalno jasni. Ampak vse te podrobnosti bržda opazim le sam. Bolj pomembno je, da tisto, kar je na voljo, funkcionira v redu. In to za androidne aplikacije in igre na­če­loma velja, dasi je odsotnost programčka za prikazovanje fotografij po mojem mnenju nezaslišana. Slednje malo omili tehnologija google cast, ki vsebino določenih aplikacij na mobilniku neproblematično zrcali na velik ekran. Nekaj k celokupni priročnosti doprinese tudi Philipsov daljinec. Ta sicer ni več modrozob in gibalen kot pred časom, saj so nadzor vsled motenj vrnili na infrardeče valovanje, dočim se za mahanje uporabniki nismo ogreli. Zato pa ima na hrbtni plati kompletno abecedo, ki olajša iskanje. In še hitro tipko do Netflixa.
Resda bi lahko bilo več sistemskih bonbončkov, prilagoditev in koscev Googlovega ekosistema. Toda pod črto Android TV nudi daleč najbolj uporabno vsebino. Igričarju tak televizor vsekakor predstavlja konkretno dodano vrednost, platforma pa ima zagotovo večji potencial od Samsungovega Tizena in LGjevega WebOSa. Med sonyji in philipsi v samem androidnem okolju ni razlik, aduta japonca sta edinole priklop dual shocka 4 in pretočno igranje špilov s playstationa 3. Žal je servis Playstation Now pri nas nedostopen. V tehnikalije glede matrik se ne bom spuščal, toda na podlagi vrhunske slike, najboljšega rokovanja s programom, uporabnega daljinca in meni zelo všečne osvetlitve ambilight gre moj glas nizozemski blagovni znamki. Itak pa noben teve ni optimalen in prenekaterič bi inženirje ob okornih rešitvah za ušesa. 

Zmrdovanje nad igrovjem v Android TVju ni umestno. Seznam resda ni neskončen in veliko starih uspešnic, kot sta prvi Tomb Raider in Knights of the Old Republic, je videti zgubanih. Toda vseeno bo vsakdo našel sebi ljubo igro ali igrico. Možno je celo dvoigralstvo. Serje ga pa Google pri prevodih opisov, ki so storjeni kar z njihovim robotskim prevajalnikom. “Neskončne runner potovanja.”

Android na velikem zaslonu objavljeno: Joker 279
oktober 2016