Revija Joker - Ročni žarometi

ČLANKI
stranka » članki » železnina » Ročni žarometi
Ročni žarometi
...
Dolgočasni sestanki, čik za šolo, nedeljska maša, hladna spalnica, deževno taborjenje in suhoparna predavanja postanejo razgibani in polni barv, ko LordFebo iz žepa potegne čudežne svetilne škatlice.

Ljudje smo površinska bitja, zato imamo ljubezen do svetlobe, ki prežene temo, že v naravi. Prav tako se od pamtiveka divimo vsem učinkom, ki nam jih nudi elektromagnetno valovanje med 400 in 750 nanometri, čemur pravimo vidna svetloba. Nadalje so nam ljubi veliki zasloni, čimbolj sijajni kajpakda. In radi imamo majhne, prenosne onegaje. Seštevek teh radosti nad svetlobo, velikostjo slike in žepnostjo so pico projektorji, ročni žarometi.

Upam, da obstaja prav poseben nivo pekla za marketingarje. Takile prizori, s katerimi reklamirajo žepne projektorji, so tako zlagani tako v velikosti kot v jasnosti slike. Pri taki svetlobi celo najmoč­nej­ši modeli nimajo šans.

Senčne lutke
Projektor ni novodobna pogruntavščina, nasprotno, to je bil pravzaprav prvi prikazovalnik. Že pred davnimi stoletji so namreč pogruntali, da prosojna risba pred svetilko meče na steno veliko sliko. Čarobna lanterna so rekli taki pripravi, na njej pa je v 18. stolet­­ju temeljila fantasmagorija, vrsta strašljivih gledaliških predstav s projiciranimi hudiči in duhovi. Prihod žarnice je učinek izboljšal, podobe pa so res zasijale in oživele z izumom filmskega traku. Ker v starih ča­sih – to pomeni še pred dvema desetletjema – nismo imeli velikih televizorjev, so bili projektorji precej pogosti domači aparati. Ne filmski, kajti te so posedovali le bolj premožni navdušenci, marveč tako imenovani diaprojektorji, s katerimi smo ob glasnem menjavanju diapozitivov v krogu žlahte zrli v dvometrske fotografije na steni. 
Danes sorodstvo in znance dolgočasimo z digitalnimi fotkami ter filmčki na drugačnih prikazovalnikih. Vseeno pa projektorji še vedno obstajajo in celo dobro živijo. Digitalna in 3D-kinematografija ženeta razvoj dalje, v izobraževanju so nadomestili grafoskope, med­tem ko so se s ceno in majhnostjo vrnili v marsikateri dom. Filmoljub, ki ima odveč prostor v hi­ši, si namreč za denar, primerljiv z boljšim televizorjem, lahko privošči res veliko in jasno sliko. A to ni čla­nek o teh, tavečjih napravah, marveč o podskupini malih svetlobnih topov, ki se so strnili na žepno velikost.

Tole je čarobna lanterna iz 17. stoletja, projektor slik, ki so jih narisali na steklene plošče. Napravo so uporabljali v gledališčih, pa tudi za utrjevanje vere. Župniki so namreč projicirali hudiča ali smrt na gostilniški zid in v nedeljo je bila v cerkvi gneča.

Varžetna tehnikalija
Točne definicije pico projektorja ni, velja pa, da gre za majhne samostojne ali vdelane komponente, ki ne zahtevajo tavelike elektrike. Njihov namen ni gospodinjski, marveč prenosniški. Kakovost slike, torej raz­ločljivost in svetilnost, je namreč opazno slabša kot pri vstopnih namiznih različicah. Pripravice so zato za terenske ljudi, ki bi radi manjši družbi ob vsaki priložnosti pokazali bodisi fotografije, bodisi poslovne predstavitve. In kot zvedavega tehnofila me je zanimalo, koliko je resnice v dvometrskih prizorih, ki jih v sliki ter besedi navajajo promocijski materiali izdelovalcev. Na testis sem vzel več raznolikih modelov, ki so le delček ponudbe, a vseeno dajo zadovoljiv pregled področja. 

Projektorske tehnologije so načeloma tri. Najbolj pogosta je DLP od Teksaških inštrumentov. Ta deluje na osnovi premikajočih se mikrozrcalc, ki predstavljajo posamezne piksle in jim dajejo jakost. Čeprav je nekoč dotični princip na velikih mašinah vseboval vrteč se barvni krog, zdaj za različne valovne dolžine skrbijo barvne diode. Druga prav tako razširjena možnost je LCOS (Liquid Crystal on Silicon), kjer svetlobo filtrirajo tekoči kristali neposredno na čipu. Na papirju ima DLP boljše barve in LCOS boljšo razločljivost, a pri malih izvedenkah se na to ne gre ozirati. Poleg tega obstaja vrsta podvariant. 
Čeprav večina modelov uporablja eno od teh dveh tehnologij, obstaja še tretja, z laserji. Njihovi prednosti sta stalna fokusiranost in najboljša barvna reprodukcija, a je izdelava dražja. Problematičen je zlasti zelen laser, pa tudi frekvenca, saj morajo za mirno sliko topovi fotone ustreliti stomilijonkrat na sekundo. Mimogrede, omemba laserja ne pomeni vedno te tehnologije, kajti tudi prvi dve lahko za vir svetlobe uporab­ljata laserski žarek.  

Najbolj izpostavljena projektorska cifra je svetilnost oziroma svetlobni tok, označen z enoto lumen, ki opisuje zaznano moč svetlobe. Ponavadi uporabljajo še predpono ANSI, ki pomeni merilna pravila Ameriš­ke­ga inštituta za standardizacijo. V tem segmentu so vrednosti med 10 in 100, in razlike so temu primerne. Načeloma lahko vsak s poltretjega metra oddaljenosti pokaže sliko z diagonalo dveh met­rov, le njena jasnost oziroma svetlost bo vpraš­ljiva. Obstajajo tudi 200-lumenski projektorji, ki se uvrščajo v kategorijo pico, a ti potrebujejo štrom iz vtičnice.
Razen res redkih izjem pritlikave čarobne lanterne nimajo uravnavanja geometrije. Za pravokotno podobo mora biti zato naprava usmerjena naravnost v podlago, drugače bo na steni trapez. Glede pregorevanja žarnic pa se ni treba sekirati, saj so le-te romale na smetišče zgodovine. Uporabljajo se le še LED-sijalke, katerih dolgoživost sega v desettisoče delovnih ur.

Pico projektor je zanimiv in dobrodošel element mobilnika, ki zaradi stalne prisotnosti pride zelo prav. Žal pa galaxy beam s cenovno postavko 500 EUR ni ravno hotnica, kajti njegov drob je prejš­nje­ga rodu: dvojedrnik, Android 2.3 in švoh displej. Sveti takenako bolj ubogo, slabše od prav tako 15-lumenskega dodatka za iphone. V temi še gre, pri normalni svetlobi pa bo projekcija na steni majhna ali nevidna. Dobra plat Androida je, da bo tisto, kar vidiš na zaslonu, na steni. Poleg telefona dobiš še dva akumulatorčka z 2000 mAh.

Podoba na steni
Samsung galaxy beam, edini telefon s projektorjem na slovenskem trgu, in mnogo dodatkov za iphone sijejo s 15 lumni, Nikonov coolpix S1200pj, foto­aparat z žarometom, pa z 20. Ne bom trdil, da je taka reč ne­uporabna, a vseeno je njena korist omejena. V svetlem prostoru nimaš s tako švoh sijalko kaj početi, medtem ko je barvita vsebina v popolni temi dejansko lahko projicirana na diagonalo poldrugega metra. Beam in večina drugih telefoničnih gizmov premore le tako imenovano nHD-ločlji­vost 640 x 360 (devetina od 1080). A glede na svetilno bednost manka pikslov niti opaziš ne. 

Philips picopix s kvadratnim decimetrom ploščine resda ne paše v hlačni žep, a je še vedno mobilni onegaj. V kompletu dobiš celo torbico in daljinec. S svetilnostjo 55 lumnov se od­lično odreže, baterijsko deluje dve uri, ima 2 GB prostora, vanj lahko zadegaš USB-ključ in ume odkodirati video. Žal je manj privlačna ce­na 360 evrov, ki je že blizu desetkrat svetlej­šim namiznim inačicam. Moraš res vedeti, zakaj ga kupuješ. Moti tudi ventilatorski šum.

Samostojne lučke imajo že v štartu boljši izkaz, kajpakda ob višji ceni. 25-lumenske izvedenke v velikosti mobilnika stanejo od oka 250 evrov, a so nepriporočljive, kajti za stotaka več dobiš že docela uporaben miniprojektor proizvajalcev, kot so Acer, Asus in Philips. Taka škatlica sicer tehta 30 dek in meri 10 x 10 x 3 centimetra, vendar naredi sredi dneva v sobi ob ugasnjenih lučeh barvito dvometrsko sliko, in to le na baterijske škrate elektrone. Ločljivost v tem razredu štarta z 842 x 480 in gre tja do 1280 x 800. Je pa res, da moč sijalke terja hlajenje, kar se odraža v presenetljivo glasnem ventilatorju. Ti boljši modeli imajo običajno vdelan zvočnik, par giga shrambo in čitalnik za kartice, dočim nekateri vrhunski delujejo kot samostojen prikazovalnik za filme, dokumente in prezentacije, tako da sploh ne nucaš računala. 

Razširitev za iphone 4/4S, bodisi v obliki ovitka, bodisi s kablom povezane priprave, je ničkoliko. Tale od firme Digitus je s slovenske police in se mi je dopadel. V primeru lastništva mobilnika bi ga celo kupil, če bi stal stotaka, ne dvoje njih. In če ne bi bilo posredi glupih Applovih omejitev, ki se tikajo zunanjega dis­pleja. Mednje sodi ta, da ne moreš ročno pri­kazovati in povečevati fotografij na steni, marveč se lučka vklopi le, če štartaš slideshow. Apn. Kul pa je, da ima srajčka zalogo elektrike tako za lastne potrebe kot za morebitno napajanje telefona.

Večina dobrih projektorčkov omogoča priklope vseh sort, čeprav je treba določene kable dokupiti. Možno je torej gledati HDMI-vir, kot je kamera ali konec koncev playstation 3, in priključiti računalnik ter ploščice oziroma tablice. Z izjemo iNaprav je projekcija v bist­vu zaslon povezane naprave. Apple je namreč za svoje mobilije to uredil drugače. Iphone in ipad jemljeta projektor kot TV, tja pa sta privzeto voljna poslati bore malo vsebine. Sistemsko to pomeni le filmčke, YouTube, prezentacije v Keynotu in fotke v načinu slideshow. To možnost podpirajo še nekatere aplikacije in igre, za kaj več pa je treba sistem jailbreakati.

Acerjev model K130 ni ‘epni projektor, saj meri 14 x 12 centimetrov in ni na baterije. Ga pa omenjam kot primer malega mobilnega žarometa, ki sije s 300 lumni in kontrastnim razmerjem 10.000:1, vsebuje mrežo 1280 x 800 mikrozrcalc in celo premore samodejno izravnavo pravokotnosti slike. Sam predvaja filme, slike in dokumente. Vse to za 450 evrov.

Dobra igrača
Projektorčki so se mi dopadli in z njimi sem se, kot mi pritiče, precej dobro igral. Nobeden od njih seveda ne more nadomestiti domačega televizorja, je pa njihova uporabnost toliko večja na terenu. Večji in boljši seveda dajejo svetlejšo in bolj podrobno sliko, a najbolj priročne so telefonične variante. Z njimi lahko družbo navdušuješ s fotkami in videom kjerkoli. Filma na tak način resda ne bo nihče gledal, pa tudi slikanje riti na pročelje sosedove hiše ne bo imelo želenega učinka. Toda za polmetrsko sliko smešnic s spleta na steni gostilne mali svetlobni kanonček zadostuje. Ali za risanko z deco pred spancem na stropu spalnice. Ali za pornič pod rjuhami. 
Uporabnosti za hece je res veliko, od VJanja do strašenja spečih s projiciranjem pošasti na stene. A zabavne izkušnje gor ali dol, cene za tak namen ne odtehtajo. Zato si želim oziroma se veselim izboljšane, pomanjšane in pocenjene tehnologije, ki bo picote naredila manj butične. Možnosti so široke in zato potencial obstaja. To bodo učiteljice vesele, ko jim bodo dijaki na hrbte sevali hudomušne podobe. 

V temi in ob svetlih prizorih se tudi brlivke s 15 lumni, kakršna je na beamu (levo), v redu obnesejo. Na desni je picopix s 55 lumni, na sredi pa mali acer K130, ki nuca veliko elektriko. Projektorji so dva metra od stene, slike pa so široke okoli enega metra. Ob prižganih lučeh postane leva slika nevidna.

Ročni žarometi objavljeno: Joker 233
december 2012