Revija Joker - Visoka jasnina

ČLANKI
stranka » članki » železnina » Visoka jasnina
...
H in D sta ta trenutek najbolj pogosti in čaščeni črki video področja, hkrati pa najmanj poznani med širokimi množicami ter najbolj narobe predstavljeni tako od prodajalcev kot od medijev. LordFebo poskuša zatorej čim bolj priljudno in s stališča uporabnika razložiti vse mite tega tehnološkega bavbava prihodnosti, da ja ne boste nasedali resnično nerazgledanim trgovcem in verjeli vsem tehnološkim klobasam in neresnicam, ki jih redno objavljajo tako masovni kot strokovni cajtengi.

HD ni tehnologija, marveč obča oznaka za vse sorte video načinov 'visoke jasnosti slike'. Najnovejše kamere se kitijo z oznako HDV, nalepke HD ready krasijo plazemske televizorje, vse bolj pogosto se omenja HD DVD in nekje v zraku že nekaj časa plava HDTV. Vse te zveneče kratice imajo skupni imenovalec v visoki ločljivosti. Kot sem razložil v vedežu o zgodovini televezije, nudita doslejšnja sistema PAL in NTSC precej uborno število pik, konkretno 720 x 576 in 720 x 480. HD-video, kot pritiče pomenu kratice, predvideva nekajkrat višjo točkavost: 1280 x 720 in 1920 x 1080. (Opomba: neprofesionalne kamere zaradi hardverske šibkosti in štednje s prostorom uporabljajo 960 x 720 in 1440 x 1080 s pravokotnimi piksli.) Hudo, a? Približno taka razlika, kot če igrate špil najprvo v 640 in nato v 1600. Ampak to je zelo brzinsko in od oka povedano, saj se za vsem tem skriva mnogo več.
Ideja o višeločljivi televiziji ni od včeraj. Ko so Japonci leta 1983 Američanom pokazali svoj tedaj že izdelani sistem MUSE, so navdušeni novinarji napisali, da je tehnologija nared in da jo uporabniki lahko pričakujejo najkasneje do konca desetletja. Kako optimistično špekuliranje, kajti kronika pravi, da je HDTV v ZDA štartal šele novembra 1998 s prenosom izstrelitve čolniča Discovery. Sistem je bil plod domačega znanja in je dobil ime ATSC - Advanced Television System Committee. Toda kljub temu, da je bila

Kaj je na Japonskem promoviralo HDTV, ne vem (mogoče nadpodrobni hentai), v ZDA pa ga je vsekakor šport, konkretno Superskleda. Pred desetletjem so ga zvečine gledali na takihle kolosalnih projekcijskih televizorjih (znotraj je projektor, ki prek zrcala meče sliko od zadaj na zaslon).
kakovostnejša slika teveja nared šele petnajst let po prvi javni demonstraciji, je bila celo takrat dosti pred časom. Oprema je bila vesoljsko draga, tako studijska kot dnevnesobna. Prvi plazemski zaslon z ločljivostjo 1024 x 768, ki je prišel v trgovine leta 1999, je veljal več kot deset dolarskih tisočakov. Zato so dolgo časa tisti redki naročniki na HDTV uporabljali cenejše, manj privlačne in res glomazne projekcijske ter katodne HDTVje. Novost zato dolgo časa ni osvojila množic, dodatni minus pa so bile komplikacije s posebnimi tunerji, nezdružljivost z obstoječimi videorekorderji in konec koncev manko programskega materiala v boljši kakovosti. V njej so oddajale le redke postaje in še te ne celotnega sporeda.
Evropa se je kot ponavadi postavila v vlogo opazovalke. Leta 1999 je komisija sestavila poročilo, v katerem je navedla, da HDTV za našo celino zaenkrat ni zanimiv in da se bodo postaje osredotočile na cenejše digitalno širokozaslonsko predvajanje v SD (Standard Definition). V osem megahercev frekvenčne širine, kolikor zasede en analogni kanal PAL, gre namreč od šest do deset digitalnih navadne ločjivosti, a le trije HD. Prva mreža, ki se je odločila drugače, je bil belgijski Euro1080. Smelost so dokazali 1. januarja 2004, ko so pričeli z rednim oddajanjem prvega evropskega visoko jasnega programa HD1. Naročnina nanj do konca 2010 je bagatelnih 200 EUR (toliko plačamo RTVju za leto in pol), sprejeti ga je mogoče prek Astre, odkodirnik pa stane 500 EUR. (Če bi imel na vrtu odvečen talar, bi si zadevo kar privoščil. Škoda, da nimam ne krožnika, ne vrta.) Skoraj leto dni je bil Euro1080 edini tosortni projekt, nakar so z rednim 'jasnejšim' predvajanjem pričele še nekatere druge evropke hiše, na primer nemški Premiere, Sat 1 in Pro 7, francoski Canale+ ter, par tednov nazaj, britanski Sky. Ostali velikani zvečine tipajo in testirajo ter obljubljajo prve prenose v letošnjem letu. Evropski sistem digitalne televizije, ki sledi določilom DVB (Digital Video Broadcasting), je v temelju seveda združljiv z ameriškim ATSCjem, v praksi pa ne, in sicer zaradi drugačnih frekvenc, sprejemnikov in odkodirnikov.

Euro1080 HD1 je raznovrsten kanal, ki pa se bo 2008. osredotočil le na šport, medtem ko bosta nova HD3 in HD4 specializirana za muziko ter dokumentarce.

Visoka jasnina objavljeno: Joker 154
maj 2006