Revija Joker - Diskovna revolucija

ČLANKI
stranka » članki » železnina » Diskovna revolucija
Diskovna revolucija
...
Luni se naposled dokoplje do enega od razvpitih SSDjev, pogonov s pomnilnikom flash. Urno odkrije, čemu ti veljajo za nesporno pri­hod­nost hrambe podatkov.

Kratica SSD pomeni Solid State Drive in za pozornejše železninske navdušence ne bi smela biti novost. O naslednikih magnetnih diskov se govori vsaj dve leti, v zahtevnejših industrijah - vojaški, vesoljski, medicinski, letalski - pa jih pridoma uporabljajo več kot desetletje. Domači uporabniki smo SSDje naprej začeli videvati v pregrešno dragih ult­ra­­­prenosnikih, v navadne prodajne kanale pa še niso prodrli. Pri nas jih lahko resda kupite po naročilu, a kdo bo odštel petstotaka ali več za disk, ki hrani manj kot sto giga?

Ob prvem prijemu SSDja težko verjameš, kako drobčkane in lahke naprave so to. Flešniki so tanjši celo od prenosniških diskov, Intelov testni model pa tehta vsega okoli petdeset gramov!

Ceni navkljub pa SSDji burijo duhove in znalci jih razglašajo za revolucionaren napredek, ki bo v ne tako od­daljeni prihodnosti upokojil magnetnike. Če je res tako in predvsem zakaj, sem končno imel priložnost preveriti tudi sam, saj so v Kokoško prispeli prvi primerki Intelovih 80-gigabajtnih modelov. Enega sem v testno izbo ponesel z nevideno ihto, ga kojci priklopil in poprijel za štoparico. Razočaran ostal semne.
Na začetku kakopak nekaj železninskega uvajanja. SSDji so vsled svežine zaviti v tančico skrivnosti in marsikomu ni jasno, kaj sploh so oziroma kako delujejo. To je kar malo ironično, saj v osnovi niso kaj prida drugačni od enega najbolj razširjenih elektronskih gizmov, USB-palčnika. Oboji za hranjenje podatkov upo­rabljajo pomnilniške čipe flash, ki so pod­vrsta EE­PROMa - električno zbrisljivega in zapisljivega pom­nilnika (Electrically Erasable and Programable Read-Only Memory). Brez spuščanja v odvečne pod­robnosti naj povem, da gre za trajne tranzistorje, ki stanje spreminjajo le ob določenih sunkih napetosti. Zato flash vsebino ohrani, ko ni priklopljen na napajanje, in je daleč bolj praktičen od tako imenovanih ramniških diskov, v katerih do

Kupci SSDjev bodo spočetka zmedeni, kajti tehnologija je friška in naval novih kratic nemaj­hen. MLC ali SLC, sočasni krmilnik, z ali brez NCQ? Joker je kakopak tu, da pomaga.
mujejo navadni pomnilniški čipi DDR in ki za trajno shrambo nucajo baterije. Tako ne preseneča, da je flash današnji vseraz­šir­jen, saj ga najdemo v praktično vseh prenosljivih napravah, fotoaparatih, pomnilniških karticah, ra­ču­nal­niških delih ...
Fleš pa ni ene same sorte. V osnovi se deli na tipa NOR in NAND, ki se nadalje ločita glede na sestavo celic. Za nas je zanimiv flash NAND vrst MLC in SLC, kajti v diskih se drugi ne uporabljajo. SLC je preprostejši in lahko v eni celici hrani en sam podatkovni bit, iz česar izhaja ime - Single Level Cell oziroma eno­nivojska celica. MLC (Multi Level Cell) po drugi strani pomni štiri stanja ali dva bita in zato dosega višje gostote hranjenja podatkov.
MLC je potemtakem boljši, rajt? Na žalost ni tako preprosto. Z izjemo kapacitete gradniki SLC prednjačijo v vseh ozirih. Dosegajo višje hitrosti branja in pisanja, zmorejo več prepisovalnih ciklov in so odpornejši na napake. Zato je trg SSDjev razdeljen na dve kategoriji: naspidirane, prostorninsko skromne in kot žafran drage izvedenke SLC ter zajetnejše, cenejše različice MLC, ki so namenjene domačim uporabnikom.
V vseh ostalih ozirih so SSDji enaki klasičnim trdim diskom. Zapakirani so v ohišjeca standardnih mer (1,8, 2,5 in 3,5-palčna); uporabljajo vmesnik SATA2 in pri­padajoči napajalni priključek; biosu ter operacijs­ke­mu sistemu se predstavijo kot navaden pogon in ne potrebujejo namenskih šoferjev. Če bi kupili predsestavljeno računalo z diskom SSD, bi stežka ugotovili razliko. To hkrati pomeni, da z njimi upravljamo tako kot s HDDji: delimo jih na particije, jih spajamo v polja RAID in tako naprej.

Diskovna revolucija objavljeno: Joker 183
oktober 2008


sorodni članki