Revija Joker - Delitev božjega darila

ČLANKI
stranka » članki » netki » Delitev božjega darila
Delitev božjega darila
...
Kdo sme presojati, v katere dele interneta nam je dovoljeno zahajati? Quattro razmisli o posledicah morebitne ukinitve spletne nevtralnosti.

Pred slabim mesecem dni je papež Fran­či­šek v nagovoru ob svetovnem dnevu komunikacij zapisal, da je "mreža človeške komu­nikacije dosegla neslutene razsežnosti. Še posebej internet, ki omogoča neskonč­no možnosti za srečanja in solidarnost, kar je nekaj zares dobrega, pravo božje darilo." Ob tem pontifeks ni pozabil opozoriti, da hitrost in količina informacij, ki jih vsakodnevno pogoltnemo, pušča premalo časa za kritično presojo in refleksijo. Še več, človeka lahko zapre v ozek krog somišlje­ni­kov in ga ogradi celo od tistih, ki so mu najbližji. Kar je narobe. Vendar je to na koncu osebna odločitev vsakega posameznika. Kaj pa, če bi mu možnost svobodnega odločanja vzeli? Kaj, če bi bilo to, kar sme videti na spletu, izključno v rokah njegovega ponudnika internetnih storitev? Ko te ne omejuje represivni državni aparat ali ideologija, marveč ti svobodo vzame dobri stari pohlep?

Spletna nevtralnost
Mediji ta izraz dostikrat omenjajo, a nisem prepričan, da vsi razumemo, kaj v resnici pomeni. Definicija je preprosta. Gre za princip, da se vsi podatkovni paketki na internetu kot fizičnem omrežju obravnavajo enakovredno. Ne glede na to, ali prenašajo elektronsko pošto, pornografijo ali torrente s piratsko vsebino. Nihče nima prednosti, kdor prvi pride, prvi melje. Seveda pa prihaja do situacij, ko se nam določeni paketki zdijo pomembnejši kot drugi, česar se zaveda vsak, ki je kdaj moral deliti svojo internetno pipico. Ko denimo ne moreš do članka na Wikipediji, ker tvoj cimer na polno vleče nadaljevanke.
Lahko si predstavljate, da imajo ponudniki internetnih storitev podoben, a dosti bolj množičen problem. Zato so pametne glave že pred časom pogruntale in vpeljale sistem QoS - Quality of Service ali kakovost storitve. Z njim lahko določimo, da imajo določeni podatki prednost. Spletno igranje, ki zahteva nizko latenco, naj ima na primer visoko prioriteto, promet s Partisa nizko. Tega je sposoben vsak domači router in z le nekaj filtri si lahko zagotovimo mir v hiši. Je čudno, da si istega želijo tisti, ki vas povezujejo v omrežje?
FCC širokopasovnikom
Le nekaj dni pred Frančiškovim nagovorom je ameriško pritožbeno sodišče ugodilo Verizonu, ki spada med največje ponudnike širokopasovnega interneta in mobilne telefonije. Razveljavilo je odločbo ameriške komisije za telekomunikacije (FCC), ki od tozvrstnih podjetij zahteva spletno nevtralnost. Razsodba je temeljila na tehnikaliji, bolje rečeno luknji v drugem zakonu taiste komisije, ki ne določa, da so ponudniki širokopasovnih storitev v istem poslu kot telefonski operaterji, zato jih FCC ne more regulirati. Kar pomeni, da spletna nevtralnost zanje ne velja.
Ameriški mediji in borci za odprt internet so takoj pričeli biti plat zvona. Tako Verizon kot drugi velikan, Comcast, se že več let borita za to, da bi lahko 'oblikovala' promet tako, kot menita, da bi "najbolje ustrezal naročnikom." Fraza pomeni, da bi se lahko pričela pogajati s ponudniki vsebin, si zagotavljati ekskluzivnost v tistem delu omrežja, ki ga nadzorujeta, ali celo pod grožnjo popolne blokade njihovega prometa iztisniti kak cekin več. Ne le od ponudnikov! Tovrstno oblikovanje prometa bi pomenilo, da bi lahko uporabnikom zaračunavala posamezne vsebine. Si predstavljate, kako bi šlo to? Osnovni internet za samo pet evrov na mesec. Paket Glavca, ki vključuje Wikipedijo in Discovery, nadaljnjih deset. Paket Zabava z YouTubom in 9gagom deset zraven. Paket Družabni, v katerem najdeš Facebook, pa bi te treščil za novega desetaka. Bi rad bral novice na RTV Slovenija? Sori, imamo pogodbo s 24ur.com, najboljšo novičarsko stranjo po izboru bralcev! S tem bi torej oni, ne mi sami, ustvarili filtrirni mehurček, s čemer bi nam odvzeli možnost kritične presoje in informiranih odločitev. Počasi bi tako mogli nadzorovati, celo us­merjati naša mnenja in razmišljanje. Gornji primer je karikiran do skrajnosti, a izvedljiv in legalen, če spletne nevtralnosti ne bi bilo več. Zato se je na razsodbo odzval predsednik Obama, ki je hitel zagotavljati, da do tega nikakor ne sme priti. K sreči FCC niso po župi priplavali in so primer odvlekli na višje sodišče, hkrati pa zakonsko luknjo pospešeno flikajo. A tovrstni sodni procesi razgalijo temno plat svobodnega trga, ko prične gonja za zaslužkom škodovati odjemalcem. Spletni poslovni model je pričel zmanjševati posredniške marže s tem, da je omogočil neposreden stik med kupcem in prodajalcem. Zdaj pa bi nekdo znova hotel svoj košček, ker upravlja žice, po katerih poteka transakcija, in celo določal, s kom smeš komunicirati? Lepo bi si olastninili božje darilo. Ne le splet, tudi naše možgane.
Amerika ni ves svet
K sreči je internet globalna dobrina in tovrsten načrt bi uspel samo v primeru, da bi se zanj odločili vsi tele­komi. In čeprav imajo ekonomski interes, so vezani z zakonodajo držav, v katerih delujejo. Rad bi zapisal, da ima Evropska unija jasna določila o spletni nevtralnosti, vendar to ne drži. Komisija zaenkrat meni, da tovrstna uredba ni potrebna, saj potrošnike ščitijo drugi pravni akti. Baje je dovolj, da ponudnik jasno pove stranki, da omejuje promet, nakar je na slednjem, ali se bo za storitev odločil. Poleg tega že obstajajo določeni pogoji, česa telekom ne sme storiti, recimo blokirati določene strani.
Ta rešitev je milo rečeno kisla, a je voda na mlin nem­š­kemu, francoskemu in španskemu telekomu, ki pri komisiji izdatno lobirajo, da se politika ne bi spremenila. Špekulira se, da je to cena za vsako leto ostrejše pogoje gostovanja v tujih omrežjih, ki jih evropska digitalna komisarka Neelie Kroes šteje za enega svojih največjih uspehov. Omenjena dama doslej ni bila ravno zagovornica spletne nevtralnosti, vendar v zadnjem letu ugotavlja, da kakovost širokopasovnih omrežij po Evropi ni na nivoju in bi bil najbrž čas, da zakonodajo nekoliko zaostrijo. Pravi, da če ponudnik slučajno ne bi zagotavljal dostopa do 'vsega' interneta, tega sploh ne bi smel imenovati internet. Žal komisarka napak predvideva, da smo vsi potrošniki podkovani ali vsaj informirani o tovrstnih rečeh in v vsakem primeru sposobni sprejeti pravilno odlo­či­tev. Če pomislimo koliko ljudi nasede raznim goljufijam - se potemtakem potrošniki kot celota res obnašamo racionalno? Ali morda le potrebujemo roko, ki nas vodi? Sk­ratka, Unija je mlačna.
Podobno mlačne so njene članice. Francija, Belgija in Italija imajo v pripravi pravne akte, ki bi zapovedovali spletno nevtralnost. Dve članici pa sta tak zakon že sprejeli. Prva je bila Nizozemska in druga - Slovenija. S prvim januarjem lanskega leta je enakopravnost internetnih paketkov pri nas zapovedana, nad čemer bdi Agencija za komunikacijska omrežja in storitve, bivši Apek. Včasih smo na našo državo lahko ponos­ni, ker ji zdraham navkljub uspe napraviti nekaj dobrega.
Kaj pa v praksi? Povprašali smo slovenske ponudnike, od katerih sta se odzvala Telemach in Telekom. Pri prvem pravijo, da imajo tako zmogljivo omrežje, da o kakršnemkoli omejevanju prometa nikoli niso razmišljali. Po drugi strani Telekom jasno pove, da kanijo absolutno spoštovati Zakon o elektronskih komunikacijah, zato pod nobenim pogojem ne bodo posegali v internetni promet, čeravno jih to postavlja v nekonkurenčen položaj glede na ostale evropske operaterje.
Grozeča nevarnost
O tem bi se seveda dalo razpravljati. Pomislite: je ponudnik, pri katerem nimaš omejitev, kje po internetu lahko blodiš, res nekonkurenčen tistemu, ki ti jih postavlja? Četudi z izgovorom, da gre za tvojo varnost in kvaliteto storitve? Gremo še korak dlje. Danes omejevanje prometa v glavnem izvajajo z nadzorom vrat na računalnikih, na katera je promet usmerjen, in sklepanja, za kateri servis gre. Tako nekateri evropski, predvsem nemški ponudniki že danes ubijajo torrente.
Zdaj pa si predstavljajte, da bi smeli pri svojem delu uporabljati še drugo orodje, deep packet inspection oziroma globoki nadzor paketkov. V tem primeru lahko brskajo po vsebini paketka in točno vidijo, KAJ prenašate, ter neželene ali nemara celo nezakonite podatke kratkomalo ukinejo. Tovrstni sistemi so že v uporabi v nekaterih vladnih ali vojaških ustanovah in so mokre sanje ameriških ponudnikov, ki si želijo 'prilagojenih' servisov. Še bolj pa nosilcev avtorskih pravic, ki bi s tovrstnim orodjem piratstvu po njihovem zadali smrtni udarec. K sreči je na nasprotnem bregu armada informacijskih pooblaščencev, ki so enotnega mnenja, da gre za nedopusten poseg v uporabnikovo zasebnost. Kar pa ne ustavlja tajnih služb. Prišlo je v javnost, da britanska resno planira na tak na­čin sp­rem­ljati ves internetni promet. O sličnih praksah smo obširno pisali prejšnji mesec.
Skratka, interneta, kakr­š­nega poznamo danes, ne moremo jemati za samo­umevnega. Vedno bo pod pritiskom interesnih skupin, ki bi rade omejile uporabniš­ko svobodo. Zato ne pozabimo, da smo interesna skupina, ki si pravic ne pusti vzeti. Resda se po om­režju valjajo ne­opisljive grozovitosti in je večina prometa navadno smetje. Hkrati pa je to prostor, kjer najdemo nepri­ča­ko­vano dobroto. Kajti, če še enkrat uporabim pape­že­ve besede, internet ni omrežje žic, ampak om­režje ljudi. Z vsemi njihovimi slabostmi in vrlinami.

Delitev božjega darila objavljeno: Joker 247
februar 2014