Revija Joker - Hobitov uvodnjak

ČLANKI
stranka » članki » uvodnjak » Hobitov uvodnjak
Hobitov uvodnjak
...
David Tomšič

V dnevni sobi me čaka Nintendov zadnji krik igralske izkušnje in v torbi imam revolucijo računalništva, tablo surface. Pred menoj se grmadi čedalje višji kup neprebranih knjig in nepreizkušenih iger. Miklavž mi je prinesel kilo lego kock in na mizi je celo neodvit kinder jajček. Sam pa počnem nekaj res nenavadnega. Igram spectrumovega Hobita. 
Tako početje je zame jako netipično, zakaj retroid res nisem. Toda ker je na pragu filmska predstavitev Bilbove pustolovščine, ki je pri meni zelo v čislih, sem se spomnil prvega srečanja z Gandalfom in Smaugom. To ni bila knjiga, ki sem jo v rani mladosti sicer pre­čital skoraj tolikokrat kot Vinetuja, nato pa več let po knjigarnah naivno iskal prevedeno nadaljevanje, baje Gospodar Prstanov imenovano. Nak, prvič sem v Srednji svet stopil na spectrumu pred točno tremi dekadami in izkušnja je z zlatimi črkami vpisana v moje mavrične kronike. In tako se je primerilo, da sem v trenutnem navalu nostalgije v Gugl napisal 'hobbit spectrum' in po enem samem kliku, brez piskajočega nalaganja, se je hobitova duplina pokazala kar v brskalniku.
Za pravoverno retroigranje, ki bi me spontano pre­žar­čilo v čas Modrega poletja, Wham in Milke Planinc, bi si moral najbrž nadeti espadrile in bundesliga frizuro, zadegati predse črnobeli televizor od Elektronike Niš, z miniizvijačem najprej tenkočutno uglasiti glavo kasetnika, vtipkati LOAD "" in nato pet minut poslušati zvoke, primerljive z dajanjem mačke iz kože, medtem ko bi si šel pripravit čašo vijoličnega gringota in kruh z eurokremom. Toda ker je moja mavrica že davno v večnih loviščih, tam, kjer nanjo nihče ne igra Decathlona, nimam niti osnovnega pogoja za kaj takega. Vseeno je pogled na pozabljen, a znan prizor, četudi v oknu 24-palčnega monitorja, potegnil na plano duh starih vremen. Pravzaprav se mi je kar milo storilo, saj sem te podobe prvikrat videl v barvah!
Davnega leta 1982 nisem imel pojma o Tolkienu in Middle-earthu, saj je prevod izšel šele štiri leta pozneje. Edini poznani čarobni prstan je bil oni iz Arabelle. Nikoli dotihmal nisem slišal za elfe, gobline in trole, kaj šele za hobite kosmatih nog. (Roko na srce, za slednjo lastnost nisem izvedel niti iz igre, saj bitjec ni ne narisala, ne opisala.) Ampak dogodivš­či­na se mi je dopadla in sem se nanjo kljub množici špilov, ki sem jih vsako nedeljo pritrogal z bolšjaka, vedno vnovič podajal. Vedno vnovič zato, ker save game tedi ni obstajal in praviloma je bilo treba v igrah vselej spo­čet­ka. Zvežčič, kamor sem beležil napredek in zemljevide, je bil zato obvezna oprema. Brez zapiskov bi gotovo še bolj sočno preklinjal, ko sem bil že sedmič pojeden od ajdov ali vargov. Med osnovni inventar je sodil tudi slovar, tisti papirnati, kajti igre so bile odličen način za spoznavanje in razvijanje angleščine.
Tistebodi je The Hobbit veljal za dobro tekstovno avanturo, ki je predstavila par revolucionarnih elementov. Ne le znotraj zvrsti, marveč vobče. Situacija ni bila statična, ampak je svet živel, prebivalci so se premikali, menjavala sta se dan in noč, odvijali so se naključni dogodki. Objekti so imeli težo in velikost ter si jih nače­lo­ma lahko dovolj logično prosto kombiniral oziroma uporabljal na različne načine, zato je bilo mestoma moč ubrati več poti. Posebej hvaljena komponenta pa je bil napreden razločevalnik ukazov. Dotlej so bile tovrstnice omejene na preproste zveze glagola in samostalnika, dočim je Hobit razumel še prislove, predloge in pridevnike ter posledično kompleksnejše povedi v slogu “Attack the hideous goblin carefully with the sword!”
Našteto je vkup z znano licenco botrovalo širši medijski pozornosti, zato je bil izdelek prodajna veleuspeš­ni­ca. Čeprav je stal deset funtov oziroma petnajst s priloženo knjigo, kar je upoštevaje inflacijo približna vrednost današnjih iger, je na vseh sistemih skupaj presegel milijonsko prodajo. Izdali so celo pomagalno bukvo, dočim je rešitev objavil še Politikin zabavnik, ki drugače sploh ni pisal o računalnikih.
Pomagalnik je bil nujen, saj je bil špil ridikulozno težak. Tako zelo, da ga kljub pomoči in družinskemu angažiranju nisem nikoli obrnili. Zato se mi je zdelo posrečeno, da bi po tridesetih letih dokončal začeto. Tekstovni pustolovščini bom pa ja kos. In tako sem se podal na pot proti Samotni gori, ki se je izkazala za bolj mukotrpno, kot sem pričakoval. Pravičnega izziva namreč nisem našel, bolj nepošteno zajebavanje.


ZAJEB ... ZARIBAN KONEC
Tista hvaljena naključnost oziroma kao živost je največja cokla, ki je bila sama sebi namen in v tekstovno igro sploh ne sodi. Včasih se iz nič pojavi sovrag in te pomalica, Thorin se pogosto v prvem poskusu ne zmeni za ukaz in na nemalo lokacijah moraš 'čakati', da se nekaj zgodi. Nadalje je to tiste sorte špil, v katerem nekaj pozabiš ali nevedoč storiš narobe, nakar dogodivščine kratkomalo ne moreš končati, četudi jo lahko brez opozorila brezplodno igraš naprej. Tako sem enkrat brez prstana prišel v Temni les, drugič sem pomotoma v podzemlju zlomil Želo in nato okoli blodil v popolni temi, tretjič so mi grdini ubili tovariša. Avtorica se v nekem intervjuju spominja vseh teh slepih ulic, ampak njej se je to zdelo “cool”. Gandalf in Thorin nista prav nič v pomoč, saj čarodej vandra po svoje, medtem ko škrat zdolgočaseno prepeva o zlatu in teži “Hurry up!” Tudi tista inteligentna prepoznava ukazov je bila bolj marketinška postavka kot v resnici koristen element, kajti zvečine si uporabljal pol ducata dvobesednih ukazov.
Skratka, po kakih desetih ponavljanjih in zabitem popoldnevu sem kriče obupal. Ni mi jasno, kako sem nekoč dolge ure jalovo postopal in ponavljal eno in isto ter vedno od začetka. Hobitove sodobnice, na primer Zork, Mystery House in celo slovenski Smrkci, se niso afnale z naključnostjo in tisoč praznimi lokacijami, marveč so bile v svoji klasičnosti znatno boljše avanture s poštenimi, enoznačnimi izzivi.
Le kaj mi je bilo tega treba? Še včeraj je bila Bilbova osembitna odprava v mojih analih obrobljena s sijajem. Danes pa sem jo prelepil z mnenjem, da je to izdelek dveh avstralskih sadistov, ki ne more nuditi nikakršne zabave. Nič ne dvomim, da sem v osemdesetih menil drugače, a to je le ponovna utrditev prepričanja, da so stari spomini najlepši tam, kjer so, torej v spominih. Posiljeno podoživljanje izkušenj iz prazgodovine, zlasti povezanih s tehnologijo, memoare zgolj sfiži. Z užitkom sem vtipkal besedno zvezo, s katero sem njega dni ponavadi zaključil brezciljno tavanje naokoli: kill thorin. (But the effort is wasted. His defence is too strong. With one well placed blow Thorin cleaves your skull.)


MANJ ZARIBAN KONEC
No, Hobita nisem končal niti v tem poskusu oziroma desetih. Kljub koračni rešitvi sem se vedno nekje ustavil ali nekaj zamočil. Naposled mi ni uspelo priti niti skozi Megleno gorovje. Kriv je bil ravno napredni fičr, da špil teče kao v realnem času in se dogodki odvijajo neodvisno od igralca. Ta eksperiment je v resnici igralnosti le škodil. A takrat se nam je očitno dalo, saj pomnim prizore vilinske kleti s sodi in Jezernega mesta, do kamor zdaj nisem prišel. Zato je prehuda sodba neumestna, kajti kdo sem jaz, da bom spodbijal mnenje nekega očividno zadovoljnega osemletnega Davidka. Njegova generacija je imela pač svojega Hobita, ta jim je dogajal in boljšega ni poznala. Poleg tega je tistikratni izdelek nedvomno bolj buril domišljijo kot pa aktualni film, ki vso pravljičnost predstavi karseda verno in ne pusti nič prostora za lastne predstave. Ampak kaj hočemo, dandanašnji mora biti vse nazorno, jasno in na pladnju predočeno, drugače vihamo nos.


David Tomšič

Slična, a tako različna prizora: Hobit leta 1982 in Hobit leta 2012. Le kateri je dal domišljiji večja krila?

Hobitov uvodnjak objavljeno: Joker 233
december 2012