Revija Joker - Osmookenski uvodnjak

ČLANKI
stranka » članki » uvodnjak » Osmookenski uvodnjak
Osmookenski uvodnjak
...
David Tomšič

Testiranje oziroma tako imenovano reviewjanje sodobnih tehnologij je zaradi stalne spremenljivosti čedalje bolj nehvaležno početje. Odprtost za naknadne izboljšave lahko uvodno mnenje spremeni že s prvim popravkom, naj gre za softver ali napravo. To ne velja samo za ozki IT-svet, saj je povezljivih in s tem nadgradljivih vse več onegajev, med ostalim televizorji in celo avtomobili. Po eni strani je to sicer v redu za uporabnika, a potuha za razvijalce in čer za novinarje. Še zlasti je izziv pisanje o temeljnih in dolgoročnejših platformah, kot so konzole in operacijski sistemi. Nadgradnje odpravljajo začetniške težave, poleg tega šele čas pokaže, kako uspešne so nove zamisli in izvedba. Pogumno, drzno in takenako nespametno je podajanje zakoličene sodbe, pozitivne ali negativne, po tednu ali dveh preizkušanja takega izdelka. Posebej v časopisu ali reviji, ki nima privilegija naknadnih sprememb. 
Ko smo oktobra lani predstavljali revolucionarni operacijski sistem Windows 8, so bili naši prvi vtisi mlač­ni. Frišni vmesnik se nam je pisanosti navzlic zdel okoren, nedodelan in skop. Čeprav bi se morali v okenskem okolju počutiti domače, smo se v njem blodnjaško izgubljali in sočno preklinjali Microsoftove nelogične odločitve ter njihove programerje. Vnovič se je utrdilo moje prepričanje, da so snovalci vmesnikov slabi, neobjektivni uporabniki in da imajo celo največja imena posla švoh testerje. Ni bila taka le naša izkušnja, saj je nad nerodnostjo in omejenostjo zabavljala kar večina.
A po drugi plati je bila pri ocenjevanju prišleka vseeno potrebna pazljivost. Čisto mogoče je, da smo staro­šolarji preveč vpeti v premetavanje oken in dvoklikanje. Da se ne znamo postaviti v kožo svežega uporabnika, recimo otroka ali starostnika, ki mu motoviljenje z glodalcem po malih podobicah ni tako naravno. Znabiti smo nov sistem zaradi časovnih okvirov preveč preizkušali in ga premalo spontano uporabljali. In takisto je možno, da smo preveč zajebani in cepidlačni. Ker nismo požrli vse pameti sveta, prehitro zlivanje gnojnice čez raznobarvne ploščice ni bilo na mestu. Navsezadnje so kos mečine razvili za milijardo Zemljanov. Ker dotikabilnih računalnikov, katerim je sveža prevleka pravzaprav namenjena, tedi sploh še ni bilo, smo tisti uvodni članek zaokrožili okoli popisa novosti in se vzdržali preveč drznih ocen.
V drugo, ko smo pisali o tabli surface in ostalih šlatalnežih, smo že bolj prepričano tožili zoper pomankljivosti. Danes, ko je Microsoftov 'naslednji veliki korak' z nami že pol leta, pa je naše odklonilno mnenje zelo samozavestno. Sistem, ki naj bi utrdil položaj PCja – nam ljube škatle, ki so ji v zadnjih letih zavdali mobilniki, table, Apple in celo konzole ter teveji, je opravilno neprivlačen in neprijazen. To je splošna miselnost uporabnikov, sedme sile in izdelovalcev železnine. Lepe besede za noviteto ne najdejo niti največji partnerji, kakršni so Asus, Samsung in HP. Pravzaprav so Windows 8 eden najslabše sprejetih operacijskih sis­temov sploh. Vse izdaje doslej so pospešile prodajo ra­ču­nalnikov, dočim jo je Osmica, kakor navaja zadnje poročilo analitske hiše IDC, zavrla. Že res, da sta glavna vzroka za šibko prodajo splošno stiskaštvo in nepotreba po hitrejši mašini. A še vedno je dosti ljudi odgnalo prav novo, nepriljudno sporazumevanje z ra­čunalni­kom. Tega se zaveda sam Microsoft, ki je interno priznal, da je prodaja znatno pod pričakovanji.
Da PCjevo okolje potrebuje prevetritev, je nesporno. Medtem ko mobilniški način temelji na povezanosti, oblačnosti, socialnosti in samodejnem serviranju informacij, smo se na računalniku še vedno uk­varjali z datotekami in enosmerno zaganjali programe. Večini je to samoumevno, a raba se spreminja in tri križe stara videz ter logika Oken nista prilagojeni modernim potrebam. Toda čeprav Windows 8 sledijo sodobnim smernicam, je njihova izvedba ponesrečena.
Pihnili so ga že v osnovi, ko so želeli poenotiti več svetov. Drži, da so meje med telefoni in tablami in raču­nal­niki mestoma nejasne. Ampak to tistega, ki sedi za domačo kišto, ne zanima. Naprave so orodja, ki rabijo različnim namenom ob različnih prilikah. Posiljevanje z enakimi ročaji za ceno ergonomičnosti je docela nepotrebno. Toliko bolj, ker imajo Okna 8 dvoje raz­ličnih, vendar nepopolnih ročajev. Vključujejo klasič­no, od prej znano namizje in novi ploščični vmesnik, znan kot Metro. Slednji modus je neizklopljiv in privzet, kar je poglavitna zamera. Uporabnik je prisiljen v pogosto preklapljanje med obema, tako zaradi programov kot nastavitev, kar je velika cokla gladkemu delu. Najhuje pri tem je, da se v nobenem okolišu ne počutiš domače. Tradicionalni desktop ima vrsto sp­re­memb na slabše, od upravljanja z datotekami do odsotnosti menija Start. Oni drugi, pisanejši del pa na velikem računalniku daje tujski, nenaraven vtis.

Privzeti in neizklopljivi zaslon od Windows 8 je strah in trepet domačega računalništva. Morebitne kvalitete novega sistema sploh ne pridejo do izraza zaradi te obupne odločitve redmondskih pametnjakovičev.

Za miško ali celo drsno ploščico nov vmesnik ni primeren sploh. Izdelan je pač za prstenje po zaslonu. V tem pogledu vsebuje nekaj dobrih rešitev, a obenem par skrajno butastih, ki kažejo, da so snovalci postavili es­tetiko in afnarijo pred funkcionalnost. (Zapiranje programov z drsanjem čez celo višino ekrana namesto enostavnega stiska na standardno ikonico X? Podrg po zgornjem robu, da se spodaj pokaže vrstica z eno ali dvema dodatnima nastavitvama? WTF?) A ne glede na mnenje industrije, da naj bi šlatanje ra­ču­nal­niških monitorjev dvignilo občevanje na novo raven, menim, da ne bo prišlo v splošno veljavo. Še ko ždiš s pre­nosnikom na kavču, je drsanje po steklu prej kot ne utrudljivo in uporabno le zato, ker je vmesnik nalašč skregan z vsem ostalim. Na namiznikih pa je to po­čet­je popolnoma neprimerno. 23-palčnega ekrana pač nimaš na elegantnem dosegu roke in nihče si ne želi na njem mastnih flekov. Za povrh so ekrani zaradi dodatnega sloja slabši in dražji.
Sicer verjamem, da je sistemsko jedro Osmice zdravo in trdno ter prenekatera komponenta dobra. A posiljevanje, omejenost, obupno slabe vključene aplikacije in zaprta, neprivlačna štacuna, ki je klofuta dosedanji odprtosti Oken, so naredili svoje. Razvijalci se na Microsoft jezijo zaradi štacunske zaprtosti. Poslovni svet za Windows 8 ne mara, saj mavričnost ne kaže nikakršne poslovne namembnosti. Obstoječi uporabniki in igralci se noviteti krohotajo in se je zvečine ne dotaknejo niti s palico. V jezljivo tapkanje po ploščicah so tako prisiljeni le tisti, ki so zadnje čase kupili nov ra­­ču­nal­nik. Tem se morebiti napovedujejo boljša vremena z napovedanim servisnim paketom, kodno poimenovanim Windows Blue, ki naj bi, glej no glej, vrnil nekatere elemente predhodnika. Na primer zaganjanje v staro namizje in meni Start. Mar ni ironično, da uporabniki terjamo nazaj in se veselimo skoraj dvajset let starega sestavnega dela, ki itak ni bil nikoli optimalen?
Microsoft slovi po tem, da je v redu vsak njihov drugi OS. Za prihodnost PCja, kakršnega poznamo, je bolje, da se prihodnjič izkaže, saj bo popravni izpit le en. Že tako ali tako je tale fail mnogo vode speljal na Applove, tablične in konzolne mline.

Osmookenski uvodnjak objavljeno: Joker 238
maj 2013