Revija Joker - Naslednjegeneracijski uvodnjak

ČLANKI
stranka » članki » uvodnjak » Naslednjegeneracijski uvodnjak
Naslednjegeneracijski uvodnjak
...
David Tomšič

23. marca 2007 je Sony v Evropo izstrelil playstation 3. Šeststo evrov, kolikor so ho­teli zanj, je bila zajetna postavka, a bili so to časi, ko sta se cedila med in mleko. Orenk grafične kartice, ki so bile takrat še nujne za status resnega igralca, so stale komaj kaj manj. Za tehnološko naphano napravo, ki naj bi prenovila dnevnosobno zabavo, se je zdela postavka pra­vična. Predhodne informacije in vtisi ameriških gejmerjev so bili le pozitivni, zato odštevanje cekinov za peestrojko ni bilo poplaknjeno z grenčico. Ko se je na plazemskem zaslonu pokazala visokoraz­ločljiva podoba streljanke Resistance, si pri priči opazil, da resnično stopamo v nov vek videoigranja.
Ampak še zdaleč ni bilo vse v grafiki. Povezanost s sp­letom, česar dotihmal v drkalništvu še nismo izkusili, je večigralstvo ponudila kot privzet igralni modus in omogočila spletno štacuno. Z njo se je razvil nov pos­lovni model, ki je prinesel priložnostne igrice in nakupe vsebinskih drobnarij, tako zvani DLC. Prišli so prijateljčki in prvikrat smo pričeli graditi svoj igrarski profil ter se kititi s dosežki. In z namestitvijo playstationa 3 je predhodnica lahko romala na podstreho. Kdor je želel igrati stare špile kilavega videza, je to lahko počel, zakaj novinka jih je poganjala prilično brez težave.
Tako playstation 3 kot xbox 360 sta imela apetite onkraj špilanja. Zato sta bodisi z USB-ključka, bodisi brezžično s PCja polnopravno predvajala filme, fotografije in muziko. Cilj je bil jasen: osvojitev dnevne sobe. To ni bila le robna opcija, marveč pri marsikom najbolj pogosta služba podtelevizorske škatle. Igralna mašina je postala hišni multipraktik in konkretno vp­livala na širše področje zabavne elektronike. Kot eden redkih virov HD-vsebin sta konzoli pospešili prodajo HD-televizorjev, dočim je PS3 ključno pripomogel k uveljavitvi blu-raya. Dolga leta je bil najcenejši in najboljši predvajalnik, igralci pa smo pokupili daleč največ tistikratnih modrožarkovnih filmov.

Naposled smo dočakali silno pričakovan nov konzolni rod, ki bo do kraja desetletja in dlje vladal našim gospodinjstvom. Možno, da je to celo zadnja serija teh naprav, kakršne poznamo. Smo torej nad novitetama navdušeni kakor prejšnjikrat? Nam ob pripovedovanju o izkušnjah zmanjkuje presežniških sopomenk? Se forumi šibijo od hvalospevov Microsoftu in Sonyju? Nak. Bržda prvikrat v zgodovini industrije razumen folk ob frišni izdaji križem gleda. Ne zavoljo nekam švoh nabora lansirnih iger, nad katerim igralci vselej zabavljamo. Ne, za slabši prvi vtis sta kriva šlamparija in polovi­čarst­vo oziroma, drugače povedano, pohlep obeh fabrik, ki je privedel do očitno prehitre splovitve.
Mar ni nenavadno, da sta po skoraj sedmih letih, kar je najdaljši razkorak doslej, oba tekmeca lansirala izdelka v istem tednu, in to ravno ob otvoritvi predbožične nakupovalne sezone? In da imata PS4 ter xbox one navkljub vsej tajinstvenosti tovrstnih projektov kot po naključju praktično enak drob? Kartelni dogovor? Lahko, da. A bolj moti še ena skupna toč­ka, in sicer, da sta oba dala iz rok nedodelan onegaj, ki je postal uporaben šele po zajetnem popravku. Saj lahko zamahneš z roko in se smejiš tisti uri prvega updejtanja, brez katerega ob nakupu novitete ne moreš pognati niti igre, niti filma. Ko je to za tabo in si znotraj 1080p-60fps-igre, pozabiš, kajti špilanje itak dogaja. Vendar je sporočilo oziroma širša slika tista, ki ni kul. “Prodamo vam izdelek, ki vzet iz škatle ne omogo­ča nobene postavke, s katerimi se diči, niti svojega osnov­nega namena, poganjanja iger. Za usposobljenje ste prepuščeni na milost in nemilost internetne povezave ter naših strežnikov.” Marsikateri novopečeni lastnik je bil zavoljo tega slabe volje. Navadna mamica, če­prav zmožna kablovnih priključkov, temu zelo verjetno ni kos.
Cartman bo z mano nedvomno delil mnenje, da je “day one patch like a big dick in your mouth.” Mož­nost updejtanja naprav, od telefonov prek televizorjev do avtomobilov, resda koristi uporabniku. A je ob­enem – vsaj v primeru prvodnevnih obližev – velika potuha programerjem in založnikom. Ti si brez slabe vesti dovolijo prodajati nedokončan izdelek. Playstation 2, saturn, nintendo 64 in ducate drugih konzol iz starih časov so morale priti na police brezhibne. Enako je veljalo za pripadajoče igre. Kakšni mojstri so morali biti razvijalci, saj ni bilo prostora niti za pravopisno napako, kamoli programersko! S tem, da so ustvarjali za nov, namenski in nepoznan hardver. Zdaj pa smo dobili preoblečen PC, najbolj razširjeno arhitekturo x86, ki jo privzeto obvlada sleherni klepalec kode. Vseeno ne Sonyju, ne Microsoftu v dolgih letih razvoja ni uspelo dovolj dobro sprogramirati sistema, marveč so popravljali do zadnjega trenutka, še takrat, ko so bile konzole že v transportu, rezultat pa je le zasilna pokrpanost.
Da je nekaj res gnilega, kaže xboxovo in playstationovo aktualno požvižganje na uporabnikove multimedijske vsebine. Slikica JPG na zunanjem mediju, ki jo ume pokazati vsak sodoben avtomobilski displej, televizor, pametna ura in navigacijska naprava, je za dvojico neznanka. Isto velja za muziko ali filme oziroma MP3je ali AVIje. In Microsoft si upa to šlamastiko oklicati za seamless multimedia connectivity? Playstation po novem sploh nima več razdelka za fotke, video in glasbo. Medtem ko sta prejšnjika predstavila obče­va­nje z drugimi omre­že­nimi onegaji, kot so PC, shramba NAS ali telefon, je to sedaj povsem izvzeto. Po jasnem smerokazu prej­š­njega rodu, ki je nakazal širšo, raznosortno rabo, je playstation 4 le še igralna naprava. Sem edini, ki se mu ob tem nad glavo poka­že gromozanski vprašaj in še WTF?
Če kupim peesštirko, na omarico fašem dodatno kiš­to, kajti trojka se ne more upokojiti. Obvlada preveč reči, ki jih novinka ne. Hrani veliko količino risank, odjemati zna vsebine z računalnika, žlahti kaže dopustniške fotografije, suka glasbene ploščke in je vir mnogih fantastičnih špilov, ki zlepa ne bodo zastarali. Kompatibilnosti za nazaj namreč ni, zaradi česar na štirici ne odpadejo le veliki naslovi tipa Gran Turismo, Beyond in Grand Theft Auto, marveč vrsta zimzelenih zabavnih špilčkov, ki so postali del družabnega po­četja. Kako laikom in deci razložiti, da je nova naprava resda desetkrat hitrejša, ampak preprostega kviza, karaok in otroških muvalnih igric pa ne ume vrteti? Je res prenaivno pomisliti, da bi Sony lahko spisal nov zagonski del kode za recimo Buzz, Singstar ali Start the Party? Žal nima prav nikakršnih namenov v to smer.
Konzole so imele veliko srečo, da se nikdar ni našel sestavljalec PCjev, ki bi se premišljeno in dolgoroč­no odločil za ponudbo enovitih, kakovostnih ra­ču­nal­ni­kov za dnevno sobo. Takih v lični, tihi embalaži, s prilagojenim softverom in nadzorom za uprav­ljanje s kavča. Udobno špilanje na 50-palč­ni­ku z dobrim igratorjem je pač neprimerljivo s stiskanjem v mladinski ali delovni sobi, ne oziraje na gigaherč­nost. Če bi to nudil PC, bi bil prodan marsikateri playstation in xbox manj. In ravno na to cilja Valve s svojim parnim ra­čunalom ter hecnim joypadom, okoli katerega se dela velik trušč.
Nekateri konzolama v zagovor izpostavljajo prevelika pričakovanja množic. Res je, da se prevečkrat na­dejamo eksponentne rasti. A po drugi plati xbox in playstation nista vsakoletni telefona, ki ga dajo ven ne glede na to, ali je potreba ali ne. Ta izdelka sta precej bolj edinstvena, mejniška in daljnosežna, zato bi morala biti bolj premišljena. Pismu, v času playstationa 3 in xboxa 360 sta se izmenjali dve generaciji golfa! Da dobiš vse, kar je omogočal sedem let star predhodnik, bi moralo biti samo po sebi umevno. Izjava Tokijcev, da “tehtajo možnost podpore avdio CDjem in druge malenkosti, ki so jih uporabniki pred­lagali,” je eno usrano sprenevedanje in pesek v oči. Me zanima, kdo je predlagal “nič mp3jev, nič USB-ključkov in nič odjemanja s PCja.”
Čeprav jamstva ni, saj nas proizvajalci vseskozi presenečajo z zoperstavljanju zdravemu razumu, priča­kujem, da bosta Sony in Microsoft svoja sistema slejkoprej utrdila in izboljšala. Morda bo ob letu osorej slika drugačna in začetni debakel bo pozabljen. A skupnost v štartu ne bi smela dopustiti takega vedenja, ki je čista posledica dobičkaželjnosti. Kravatarji vedo, da ima folk v božični sezoni stotake viška. Če jim ne ponudi svojega izdelka, bodo novci potrošeni za druge reči in jih spomladi ne bo več. Škoda, da smo tako ovčarski. Namesto da bi družno pokazali sredinec obema firmama, smo kljub zavedanju napak pokupili več novih konzol kot kdajkoli prej. Glad­ko smo šli na limanice in dali božični denar za polizdelka.

David Tomšič

Naslednjegeneracijski uvodnjak objavljeno: Joker 245
december 2013