Revija Joker - Nov londonski uvodnjak

ČLANKI
stranka » članki » uvodnjak » Nov londonski uvodnjak
Nov londonski uvodnjak
...
David Tomšič

Kljub vsesortnim potovalnim destinacijam, bližnjim in daljnjim, se marsikdo slejkoprej poda v London. In se tja nato redno vrača. Poleg najugodnejših letals­kih povezav je za to zaslužen prav poseben, skorajda otipljiv privlak tega velemesta, v katerem najde nekaj zase sleherni obiskovalec. London je eno od središč sveta in najbolj žlahtna ter mogoč­na evropska prestolnica. Navsezadnje je bil še pred stoletjem center največjega imperija v zgodovini. Obe svetovni vojni sta sicer Združenemu kraljestvu zavdali, toda stara slava je še vedno prisotna, saj ima mesto največ milijarderjev. Bogatija, javna in zasebna, je očitna na prvi pogled, naj gre za veličastne zunanjosti in notranjosti stavb, večinoma narejene še z umazanim kolonialnim denarjem, ali za več petične pločevine, kot je ima Silicijeva dolina ali Dubaj.
Kot bedni turist se seveda lahko nad bliščem le distančno diviš. Spal ne boš v Savoyu, Elton John te ne bo povabil na zabavo, Katy Perry moreš šlatati le v muzeju voščenih lutk, v Harrodsu te ne bo spremljal osebni lakaj in malo verjetno je, da se boš ob enih zjut­raj znašel v istem baru kot princ Harry. Lahko zgolj otročje kukaš skozi šipo ferrariju enzu, koliko ima na števcu, se slikaš ob phaetonu in upaš, da v prestižni veleblagovnici ne boš z nahrbtnikom prevrnil vaze za nekaj deset tisočakov. A četudi živiš le od uličnega fiš & čipsa, London poseduje neskončno raznolikih at­rak­cij za navadnega človečka, iščočega drugačnega bo­gastva. Plus, seveda, štacune, kakršnih na celini ne najdeš.
Zunanje sebkanje z glavnimi, splošno znanimi obeležji so stvar enega dneva, vendar je taka površnost nesmiselna. Za lastno zvedavost velja biti širše kulturen in pokukati v zgodbe notranjosti. Naj ustanova navzven deluje še tako dolgočasno, vsebina zaradi dobre predstavitve pritegne. Mar veš, da sta Elizabeta II. in njen mož Filip oba prapravnuka kraljice Viktorije? In da so kučmasti kraljičini stražarji za ograjo palače od leta 1959, ko je eden od njih brcnil tečno ameriško turistko, ki mu je najbrž hotela natakniti pomarančo na bajonet? Ako je kraljica zdoma, na njeni rezidenci plapola britanska zastava, med njeno prisotnostjo paprapor kraljevine, tisti s harfo in mnogo levi. Leve so namreč na angleškem dvoru tako oboževali, da so bili kralji živali kar petsto let stalni prebivalci Towerja. V tamkajšnjem zverinjaku so imeli celo polarnega medveda, ki je privezan na ketno lovil ribe v Temzi.
Stotine takih drobcev podatkov dobivaš na vsakem vogalu, in še zdaleč ne le o Tudorjih ter Windsorjih. Sprehodiš se po uličicah Jacka Razparača in potrkaš na Sherlockove duri. Nekje vidiš okostje dinozavra, tam sinjega kita v naravnem merilu in drugod 240-centimetrski meč, ki je bil zares v uporabi! Nek avtobus je leta 1952 zaradi napačne signalizacije zapeljal na dvigajočo se rampo Tower Bridga in preskočil metrsko vrzel med krakoma. Katastrofalni požar, ki je leta 1666 uničil dve tretjini Londona, se je začel v pekarni na Pudingovi stezi. Londonska Črepinja oziroma Shard je opazna steklena špica, je bila s 306 metri najvišji nebotičnik v Evropi le pol leta 2012, nakar jo je presegel moskovski Mercury City. Astronavti nosijo pleničaste gate, ki vpijejo do dva litra tekočine. Danes živi borih štiri tisoč tigrov, medtem ko jih je bilo pred sto leti še 100.000.
Tovrski most, živalski vrt, grad, Buckinghamska palača in prirodoslovni muzej so samo delček londonskih virov znanja. Gostoljubnih ustanov je nepredstav­ljivo veliko – resnejših, kot je Westminstrska opatija, ali manj, kakršna je razstava lutk Gospe Tussauds. Zgodovinskih objektov, privlačnih muzejev in sproš­ču­jočih galerij zlepa ne zmanjka. In naposled so tu gledališča v West Endu, katerih predstave so že same po sebi lahko razlog za londonarjenje. Toda večina teh krajev stane kar precej. Vstopnine, če jih plačuješ na licu mesta, se sučejo pri dvajsetih funtih, ponekod petaka manj, a raje več. Zoo recimo košta 26 funtov, Ripleyjev muzej neverjetnosti pa 27. Muzikli so dvakrat dražji. Še za cerkev jih odšteješ 18 in za en obrat gigantskega kolesa Eye 17. Stalne razstave v nacionalnih muzejih in galerijah so resda zastonj, a kljub temu lahko v nekaj dneh skasiraš par sto evrov samo za vstopnice.
Že če ceniš kulturno in naravno dediščino ter si vzameš čas za oglede, je to veliko, kaj šele za tistega, ki vstopa samo zavoljo zapika. Anglija je draga, funt je močan in cene zasoljene. Kar nam je bil včasih Slovencem Dunaj, to je že lep čas London: za pustit trebuh zunaj. Hrana in nastanitev sta višji tako v znesku kot v valuti. Pri nas so hitri nudli pet evrov, tam šest funtov. Kino je denimo 11 šterlingov, torej skoraj 14 naših, in za en prevoz s tubo kasirajo tri evre. Poceni je pri Londonu zatorej le letalski polet. Možnosti potrošnje pa toliko! A ta evropski Babilon je treba do­živeti. Večkrat.
Na srečo obstaja način, kako prepoloviti stroške vs­topnin, ki ga na moje začudenje domala nihče ne koristi. To niso predhodni spletni nakupi, ki prihranijo komaj kaj in mnogokrat terjajo, da vnaprej določiš datum. Nimam v mislih niti turistične kartice London Pass, za katero mastno plačaš, nakar imaš 24 ali 48 ur časa, da rafalno obdelaš čimveč zanimivosti. Cikam na malo poznano stalno možnost, ki jo človekoljubno nudijo Britanske železnice. S povratno vozovnico, kamor šteje tudi ona 16-funtna za Stansted Express, je mogoče na veliki večini znamenitosti dobiti dve karti za ceno ene. Najlepše pri tem je, da ni treba nič predhodno rezervirati in plačati, marveč neobvezujoče stiskaš kupone s spletne strani in jih uporab­ljaš, ko oziroma če ti zapaše. Če vaju je dvoje, kar vaju ponavadi je, imaš kar naenkrat ekstra mošnjiček gvinej za potrošnjo pri stricu Hamleyju.
Čeprav se mi kot taborniku, veščemu orientacije in topografije, po eni plati toži za starimi, analognimi vremeni, je raba zemljevidov na mobilniku v tujih krajih priročna čez in čez. Pred časom sem se na tem mestu že razpisal o tem, kakšen neverjeten nucnik je čarobna karta, ki ve, kje si. To je sila uporabno, ko uletiš skozi enega od številnih izhodov postaje podzemske železnice in se ti ni treba več ozirati za soncem ali sliniti prsta. Tokrat me je Google Maps vnovič presenetil, saj me je vodil od čokoladnega oddelka v pritličju Harrodsa do sekretov v drugem nadstropju. Ja, po novem so digitalizirane in označene tudi notranjosti pomembnejših stavb. A ni imel do nedavnega nečesa takega le Harry Potter?

Obvladovanje ulic sem nadgradil s še eno koristno tehnologijo, ki je bila do včeraj nedosegljiva, jutri pa bo privzeta: podatkovno gostovanje. Vsi – razen onih, ki na plaži v Rovinju brezskrbno gledajo risanke z YouTuba – vemo, da so mobilniški podatki v tujini predragi. A Simobil je pretekli mesec kot eden prvih evropskih operaterjev uvedel pavšalno plačilo za ne­omejene megabajte, sporočila in klice znotraj EU. (Tik pred zaključkom redakcije je enako uslugo vpeljal tudi Telekom, vendar le v enem paketu.) Čisto zastonj to ni, saj velja tri evriče na dan uporabe. Toda za ta denar lahko brez mencanja in gledanja na sekundni kazalec govoriš z mamo in šefom, predvsem pa si neprestano na 3G-liniji. To izniči odvisnost od plačljivih ali nezanesljivih hotelskih wifijev. Tistemu, ki je prej vsake pol ure iskal Starbucks samo zato, da je lahko počekiral pr’jateljčke in se pohvalil z doži­vetji, je to kratkomalo neprecenljivo. V istem trenutku moreš slikovno poročati s klopice, kjer so Anne Boleyn odrobili glavo, ali iz Eyeve gondole 130 metrov nad Temzo! Prej smo slike nalagali zvečer v sobi, kmalu pa bo ob spomenikih huda gužva, saj bodo ljudje zajete spomine objavljali na licu mesta.
Resda si lahko karte v telefon prednaložiš. Toda le priključen boš zapikoval bucike, samodejno pridobival okoliške zanimivosti, preverjal odpiralne čase in iskal javni transport. Če bi tega pomagala ne imel, bi se posluževal le podzemne, katere poznano mrežo ima v roki vsak turist. A tuba, čeprav na daljših progah hit­ra, ni vedno najbolj priročna. Avtobus je enostavnejši. Nanj stopiš z ulice, postaje so pogoste, cenejši je in med vožnjo gledaš okolico. Težava je v številu prog in v tem, da ni priročnega načrta. Zdaj sem ga imel. Googlov zemljevid mi je povedal, da je sto metrov naprej postajališče, kjer naj ujamem linijo 159 in izstopim čez devet postaj, po tristo metrih hoje okoli parka pa bom čez predvidoma štiriindvajset minut na cilju. Novostim v digitalnem vsakdanu ni konca in zares lajšajo ter cenijo pridobivanje popotniških izkušenj. London priporočam in se veselim časov, ko roaminga sploh ne bo več.


David Tomšič

Nov londonski uvodnjak objavljeno: Joker 251
junij 2014