Revija Joker - Rekreacijsko-igrifikacijski uvodnjak

ČLANKI
stranka » članki » uvodnjak » Rekreacijsko-igrifikacijski uvodnjak
Rekreacijsko-igrifikacijski uvodnjak
...
David Tomšič

Igre ne pritegnejo zgolj na rovaš zabavnosti, marveč je del njihove privlačnosti v dosežkih. Marsikdaj so nagradice celo glavno gibalo in marsikdo se je zalotil, kako dejanja ponavlja le zavoljo zlate medalje, treh zvezdic ali boljšega časa. V stvarnem življenju žal nismo vselej tako perfekcionistični. Zato so modreci pogruntali, da je moč človekovo prirojeno tekmovalnost, stremenje za bolj­šim rezultatom in zbiralništvo vključiti v vsakdanja opravila ter jih s tem popestriti. Ker gre za motivacijske mehanike, kakršne srečamo v špilih, se je tega pristopa oprijela označba igrifikacija. 
Primere srečamo na vsakem koraku, začenši z domačim okoljem. Matematični nalogi v zvezku se bo šolar izogibal, dočim bo v taisti kup računov na tablici, obogaten z animacijo, pridobivanjem kronic in spletno lestvico, pri priči zagrizel ter se še posebej potrudil. Na enak način lahko otroku prodaš skoraj vse, morda celo brokoli. A raba takih prijemov je mnogo širša od pedagoške. Nekatere firme so pehanje za navideznimi nagradicami vpeljale v sistem merjenja storilnosti zaposlenih, spet drugod pristop uporabljajo v izobraževanju. Nadalje nam gamificirajo življenje okoliške naprave, recimo telefon, ki te ob fanfarah odlikuje za deset tisoč korakov, ali električni avto s simpatič­­no udejanjenimi izzivi za eco-high-score znotraj skupnosti.
Najbolj nam je igrifikacija poznana od trgovcev. V marketingu se je pričela že v analognih časih, še preden smo skovali besedo. Cikam seveda na kartice trgovinskih verig in letalskih družb, ki lojalnost nagrajujejo s točkami in žlahtnimi čini. Zlati Lufthansin senator in Amwayev trojni diamant sta na primer ultimatni kvest, nekakšen dragonborn potrošništva. Ko so nam zavladale mobilije in socialije, pa je recept dobil krila. V spletni trgovini so kupci motivirani za pisanje mnenj o nabavljenih izdelkih, ker jim s tem raste rank ob avatarčku ... japijevski kofetkarji v Starbucksu lahko s fočkanjem v omrežje Foursquare postanejo 'župani' določene izpostave in dobijo skonto ... America's Army je že dvanajst let trajajoči propagandni projekt soldateske za mamljenje nabornikov skozi brezplačno računalniško igro ... In tako dalje. Neskončen je spisek primerov tega širokega novodobnega pojma.
Ko sem zadnjič pisal o gamificationu, sem bil do njega kritičen, češ, da gre za sodobne načine, kako korenčkasto voditi ljudstvo. Drži, da tako bonbončkanje ne sme biti nadomestek za samomotiviranost in raz­log za nerazumno trošenje. Tudi pretirana poov­čar­je­nost napram pastirskim korporacijam, ki iz tega izhaja, nam ne pritiče. Takisto se posluževanje špilavskih principov v resničnem življenju čuje nekam nenarav­no in narobe. Navsezadnje je skrajni primer igrifikacije celo serijsko streljanje po šolah.
Kljub temu pa mehaniki pripisujem pozitivnosti, zlasti v osebnih servisih, ki se ne tikajo marketinga. Eden takih primerov je skrb za fizkulturo. Je že tako, da smo se ljudje, odkar nas več ne lovijo smilodoni, polenili. Večino časa ždimo na riti in žremo. Pomisel na fitnes z izgovori spodimo, če pa se ga že lotimo, je to nedisciplinirano. Duh bi, a je meso šibko. No, kakor nas je tehnika obajsila, tako nam zdaj pri skrbi za či­lost pomaga. Recimo s telovadno videoigro, ki vadbo predstavi skozi privlačen in domač špilavni okvir. Duhamorni počepi, sklece in trebušnjaki se ob 3D-grafiki in točkovanju pokažejo v drugačnih barvah in s smislom. Da je nekaj na tem, priča Nintendova prodaja telovadne deske Wii Fit, ki je presegla 25 milijonov komadov!
Malo manj gejmersko, a še vedno nespregledljivo igrifikacijsko delujejo fitneserske mobilniške aplikacije in zapestnice, ki so se v zadnjih letih namnožile čez vse. To niso le pripomočki za obstoječe aktiviste, temveč resnični motivatorji, ki uporabljajo najbolj osnovne dosežkarske trike. In to uspešno, v kar sem se lastnonožno prepričal. Kot reden tekač sem se leta dosledno držal polšesti kilometer dolge trase po pešpoti ob Ljub­­ljanici. Nikoli nisem zbral dovolj elana, da bi progo po­daljšal. Če se ne bi lotil članka o športnih pripomočkih, bi pri tem bržda ostalo. Tako pa je za premik poskrbela že prva, nekajevrska telefonična aplikacija Runtastic.
Šel sem nabijat kroge na Slovana in program mi je meril tempo, me glasovno obveščal ter bodril. Oči­vidno je delovalo, zakajti škileč v grafikone na zaslonu sem krog za krogom skušal preseči prejšnji odsek, v čemer sem vztrajal dobrih deset kilometrov oziroma 47 minut. Pa je naneslo tako, da sem vsak naslednji dan dobil po eno novo fitnes zapestnico, zato sem v njihovem preizkušanju vajo na dušek ponovil trikrat, vsakič v želji premagati samega sebe včeraj. Nekateri nucniki namreč omogočajo, da vzameš pretekli ali kolegov rezultat kot izziv, nakar ti vmes sporočajo, če imaš prednost ali zaostajaš. In zopet je pristop botroval, da sem sam sebe prehitel za tri minute! (Ko bomo imeli špegle z obogateno res­ničnostjo, bo skoznje bržda mogoče videti celo duhca, sebe iz prejšnjega kroga, kakor ga poznamo iz dirkačin.)

Takle maraton po četrtinah čez vikend ni slab dose­žek. Kot mi je pihal na dušo program, je rezultatu kos le nekaj odstotkov decev moje starosti. Nikov virtualni trener me je rafalno nadgradil s kar desetimi priznanji, kar sem, kot veleva komponenta igrifikacije, takoj delil s prijateljčki. Ako digitalij ne bi bilo, se podviga gvišno ne bi lotil. Ne bom rekel, da sem zavoljo tega drug človek, sem pa vesel in kanim trend oziroma dolžino trase nadaljevati. Ačivmenti vlečejo in še veliko jih imam zaklenjenih! :)
Igrifikacijski pristop dokazano funkcionira tudi v profesionalnem športu. Nogometaši s pridom uporabljajo servisa proizvajalcev športnih copat Nike in Adidas. Namen merilne tabletke v supergi je sicer statističen, vendar je softver narejen kot špil, v katerem se lik izpopolnjuje na podlagi igralčevih dejanskih dosežkov. Fuzbalerji nato v slačilnicah, namesto da se mlatijo z brisačami, s temi virtualnimi avatarji na telefonu špilajo ulični nogomet eden proti drugemu. Novodobno merjenje 'komponent'.
Sem slišal starošolske športnike, ki so zviška gledali na take reči, češ, sam od sebe se moraš pripraviti do telovadbe, ne skozi neke igrice. Prazne marnje. Spodbuda je na mestu in trenerji obstajajo z namenom. Nekdo, ki te strokovno motri, priganja, dokumentira in dejavno sili v napredovanje, je vselej dobrodošel. Če je ta skrit v žepnem ali zapestnem računalničku ter s polnim košem zvezdic in kolajn, naj bo. Igrifikacijsko telesno vzgajanje novih rodov se je komaj pričelo. Namen posvečuje sredstva in cilj je zveličaven: boj proti hipopotamizmu! ­


David Tomšič

Rekreacijsko-igrifikacijski uvodnjak objavljeno: Joker 252
julij 2014