Revija Joker - Über Wiener Schnitzel

ČLANKI
stranka » članki » uvodnjak » Über Wiener Schnitzel
Über Wiener Schnitzel
...
David Tomšič

Schönbrunn, Prater, Hofburg, Stephansdom, Wiener Schnitzel – to so ključne besede Dunaja, nam najbližje evropske metropole in me­ni jako ljubega kraja. Comic Con je bil zatorej do­ber izgovor za vnovično užitje visokoavstrijskega kozmopolitanskega vrveža. Kofe v Sacherju, Muncheva razstava v Albertini, sprehod čez tržni­co, adventni smenj v muzejski četrti, paša zijal pred izložbami Grabna in Dunajski zrezek z veliko začetnico pri Figlmüllerju. Tam, kjer teletino povaljajo v jajcih iz proste reje, jo obložijo z drobtinami najboljših kajzeric in jo nato pečejo v treh ponvah. Das ist kein Witz! Nekje vmes pa še obisk Legove trgovine, pozdrav nam najbližje pande, en krog na Riesenradu in ogled dobrega muzikala. Du­najs­ke­ga početja in zaloge duhovne hrane zlepa ne zma­nj­ka, le mošnja šilingov mora biti dovolj globoka. 
Povrhu pestri kulturno-uživaški ponudbi Dunaj Slovencem predstavlja več od navadne turistične destinacije. Ob potikanju med veličastnimi baročnimi zgradbami se počutiš nekako domače. Pa ne zavoljo številnih štacun, ki so prisotne tudi pri nas, in nebroja Jugovičev na vsakem koraku. Vez Dunaja in tukajšnjih dežel je precej globlja, saj je habsburška prestolnica več stoletij krojila usodo našega neznatnega naroda. Razen za kratek čas Napole­onovih Ilirskih provinc Slovenec pol tisočletja ni poznal drugega kot dunajski jarem. Ko je šla Avstrija v vojsko, za Kranjca, Štajerca in Korošca ni bilo izbire, kot da se bori pod njenim praporom na kateremkoli koncu Evrope. Poleg soldateske je kajzer od zahojenega podeželja zahteval še daco in prvo ob­rambo zoper vpade turbancev. Ni čudno, da je šla uboga gmajna mnogokrat vkup, puščala grašča­kom kri in vino ter zahtevala staro pravdo. Žal se kmečki upori niso izkazali za uspešne, saj so puntarje, kot smo se naučili v osnovni šoli, razčetverili in pobesili.
Čeprav je bil odnos do slovanskih provinc vseskozi vzvišen in Slovenci niti ob pomladi narodov nismo mogli uresničiti svojega političnega programa po zedinjeni deželi, so z Dunaja prišle tudi dobrine. Največjo naklonjenost nam je izkazovala proslavljena Marija Terezija, ki ni bila zgolj edina ženska v zgodovini habsburške države, marveč eden njenih najboljših vladarjev sploh. Ona nam je predstavila krompir, uvedla kup reform za izboljšanje kmeč­ke­ga življenja in med drugim vpeljala šolstvo za nepismene pazante. V svoji razsvetljenosti je vedela, da raja, ki čita, laže trguje, to pa pomeni več goldinarjev v dvorno zakladnico. Ker je Dunaj tako lepo poskrbel za opis­menjenje Janezov in Mick ter za povrh više izobrazil naše intelektualce in kulturnike, smo mu ob temni uri uslugo vrnili. Ko je po donavs­kem mestu razsajal Brdavs, je na pomagaj prišel prav naš korenjak in obrezanemu teroristu odrobil glavo. In za nagrado ni terjal princese v zamož, kakor je šega ljudskih pripovedk, marveč le svobodno trgovino s soljo. Avstrija očitno že v starih časih ni bila znana po dobrih babah.
Cesarjeva zaključna “Hvala Krpanu, dokler bo Dunaj stal” je sicer plod Levstikove domišljije. Toda vseeno obstaja nek slovanski junaček iz turških časov, ki mu kraj v resnici izkazuje večstoletno hva­ležnost. To je Rutenijec Poljak Franšiček Kulčički, za katerega večina še ni nikoli slišala, a ima zanimivo štorijo. Ko so Turki leta 1683 drugič oblegali Dunaj, se je dotični človeček splazil čez obzidje do zaveznikov in se vrnil z bodrilnimi podatki. Menda bi se brez njegovega junaštva mesto predalo, tako pa je vztrajalo do prihoda poljskega kralja Jana Sobieskega. Osmanska vojska je pred silno konjenico brezglavo pobegnila in za sabo med drugim pustila žaklje nepoznanih zrn. Sprva so jih imeli za kameljo pičo, bila pa je seveda kava. V dar jo je dobil Fran­či­šek, ki je v svoji podjetnosti odprl prvo dunajsko kavarno. Meščani, oteti nevarnosti in navdušeni nad novo obliko druženja, so mu v zahvalo poimeno­vali ulico in postavili kip v bližini Štefanove cerk­ve. Mesto se 'Franza Kolschitzkyja' spomni vsak ok­tober, ko kavarnice izobesijo njegov portret.
Iz taiste zgodbe naj bi na Dunaju nastali še dve zanimivosti: rogljiček in kapučino. Prvega so po turš­kem polmesecu oblikovali lokalni peki, nakar so jim ga sunili in v svet ponesli Parižani. Kapučino pa si je v Frančiškovi kavarni izmislil kapucinski pape­žev legat, ko mu je zaradi grenke pijače potegnilo gate v rit in je zato dodal stepeno mleko. Z idejo se je vrnil v Italijo in tam so jo vzeli za svojo. Obratna je bila pak pot znamenitega Wiener Schnitz­la. Zanj pravijo, da ga je na Dunaj uvozil nek soldat iz Italije, kjer so že prej poznali krušno oziroma milansko paniranje. Postopek so v Avstriji izpopolnili in 'originalni', ultratanki dunajski zrezek v zračni zlato­ru­meni skorjici je neprimerljiv s tistim, čemur pravimo dunajc na naših koncih. Se pa Dunaj­ča­ni pridu­ša­jo, da število restavracij s tako recepturo upada, kakor tudi tipične dunajske kavarne. Baje turisti raje posegajo po kebabih, falaflih in burekih. Hja, ko se sprehajaš po mestu in si pozoren tako na obraze kot na izveske trgovin, spoznaš, da kar ni ratalo Sulejmanu Veličastnemu in Mustafa Paši z ob­legovalnimi stroji, precej dobro uspeva modernim Turkom.

“Kdor če iti na Dunaj, mora pustiti trebuh zunaj,” se je porekel Martin Krpan. Kar je veljalo za naše prednike, drži še dandanes. Ob 20-evrskem beč­kem odrezku ni čudno, da gre najbolje v promet orien­talski futr. Sam k temu dodajam, da moraš zunaj takenako pustiti avto. Ni to sicer avtofobni Amsterdam, toda parkiranje v širšem centru te hitro olu­pi za dvajsetaka dnevno. Zato so boljša re­ši­tev par kilometrov oddaljene garaže P+R. Tam pustiš kočijo za dva, tri ev­riče in se nekaj postaj odpelješ z u-bahnom. Ko sem za možnosti mestnega premikanja pobaral Google, mi je ta kot opcijo ponudil Uber. To je tisti razvpiti servis, zaradi katerega uradni taksisti po velemestih organizirajo množične vstaje. Kaj bi jih ne, saj je lahko pri uberprevoznik slehernik z avtom in telefonom, najbrž celo v obratnem vrstnem redu, brez kakršnihkoli pogojev. Iz tega izhaja moja nova izkušnja, ki je bolj kot historično izobraževanje povezana z Jokerjevimi tematikami.
Ker dotične storitve na srečo lokalnih Mujkotov pri nas še ni, sem v iskanju svežih doživetij pri priči snel aplikacijo. Ta seveda deluje ne glede na poreklo uporabnika. Vpisal sem kartico in že sem se uzrl na zemljevidku. Z vnosom cilja je program ocenil voznino, ki se dinamično prilagaja povpraše­va­nju. V petek zvečer je torej višja od nedeljskega dopoldneva, vselej pa nižja od tarif taksislužb. Nato se na Guglovih kartah prikažejo animirani okoliški furmani. V mojem primeru je bil na razpolago le temnopolti Hamid v hyundaiju i30. Klik nanj in že sem motril njegovo približevanje. Šoferju sploh ni treba poznati okraja, saj ima na fonu samodejno označeno želeno destinacijo. No­benega rokovanja z denarjem, ob dostavi sem se mu le zahvalil in to je to. Za podzemno ali tramvaj bi štirje plačali 8,80 EUR, Uber je naračunal nekaj čez šest. Ampak pazi to, prva vožnja je gratis! Že res, da mi po enem poskusu vse finte niso poznane in da servis ima nekaj omejitev. Ne moreš na primer naročiti več taksijev, si ga rezervirati vnaprej ali ime­ti omiljenega voznika. Toda po prvi izkuš­­nji lahko rečem le: primojdunaj!

David Tomšič

Über Wiener Schnitzel objavljeno: Joker 269
december 2015