Revija Joker - Kar se zgodi v ifonu, ostane v ifonu

ČLANKI
stranka » članki » uvodnjak » Kar se zgodi v ifonu, ostane v ifonu
Kar se zgodi v ifonu, ostane v ifonu
...
David Tomšič

Zaradi filmov in domišljije imamo najbrž pretirano predstavo o mogočnosti špijonske tehno­logije. V resnici specialci nimajo tablic, s ka­terimi se priključijo na vsako kamero, in mobilni­kov z aplikacijo za odklepanje vrat, celo tistih z mehansko ključavnico. Obveščevalne agencije lah­ko sledijo marsičemu, a ne vsemu, kajti informacij je preobilo. Navsezadnje nam še čezoceanska letala izginejo v nepovrat, čeprav smo bili prepričani, da lahko sateliti preberejo še registrske tablice. Prav tako ne obstajajo čudodelni USB-ključki, ki obidejo vsa gesla, niti ne algoritmi za izos­tri­tev nerazločnih frisov, ki nato v sekundi primer­jajo poteze z vsemi fotkami na svetu. In v avtobusni gneči mi nihče ne more suniti denarja s kreditne kartice tako, da mi na žep prisloni NFC-napravo.
Je pa res, da sami nehote pomagamo pri potencialnem nadzoru, saj neprestano puščamo digitalne sledi. Plačilo s plastiko, raba mobilnika, vpis v servis, celo polnjenje električnega avta – vse je nekje neizbrisno zabeleženo. Ko si z ljubico, bodi zatorej gotovinar, pusti teslo doma in izklopi lokacijsko zgodovino, ter ako želiš tekmecu v Call of Dutyju priklicati specialce na vrata, tega ne stori s svojim telefonom. Kdor ima maslo na glavi oziroma neis­kre­ne namene, ga danes izda marsikaj, lahko že geo­grafski ali časovni metapodatek ob poslani fotografiji. Digitalnost sodobnega življenja zato predstavlja neslutene možnosti za organe pregona hudodelcev, a obenem tudi mnoge nove izzive. Policaji lahko ob utemeljenem sumu zahtevajo vpogled v osebno napravo kogarkoli ali v dnevnike ponudnikov storitev. Preiskava računalnika je izenačena z brskanjem po papirjih in sodišča ne komplicirajo pri izdajanju nalogov.
Prejšnji mesec je na tem področju prišlo do edinst­ve­nega primera, ki se bo ob takem ali drugačnem razpletu zapisal v zgodovino kot temelj za bodoče postopanje. FBI je med preiskavo ozadja decembrskega terorističnega streljanja v kalifornijskem San Bernardinu namreč pridobil iphone 5C enega od dži­hadistov. V njem bi znale biti ključne informacije o ozadju odgovornega za štirinajst nič krivih žrtev. Le da si z njim ne morejo kaj prida pomagati, saj je aparatus zaklenjen, deset nepravilnih vnosov šifre pa vsebino gladko pobriše. Sodobna oblika kripteksa, ki si ga je izmislil Dan Brown v Da Vincijevi šifri, torej. Narobna kombinacija v mehanični pripravi zdrobi ampulo oceta, ki uniči vsebovano papirnato sporočilo. Ker je pred telefonom ena najbolj vplivnih ameriških agencij očitno nemočna, so federalci prosili za pomoč Apple. Ti so na poziv odprli duri ob­lačne shrambe iCloud, ki praviloma hrani večino podatkov z mobilnika. Vsebina se ni izkazala za pretirano uporabno, kajti mohamedanec Farook je samodejno arhiviranje izklopil že pred meseci. Morebit­ni kontakti in podatki za druga zlodela so zatorej le v modrem ifonu. 
Ob izidu modela 5C težav ne bi bilo. Toda Apple je predlani z iOSom 8 uvedel popolno enkripcijo vsebine. S tem se je odzval na prižvižgane dokumente od Agencije za nacionalno varnost (NSA), ki so razkrivali, da imata ameriška in britanska vlada način za vdor v vse mobitele, vključno z iphonom. Nova zaščita naj bi bila tako trdna, da niti proizvajalec sam ne bi imel več vstopa v zaklenjen aparat. Edward Snowden je tedaj potezo glasno pozdravil, medtem ko so jo vladni uradniki na vse pretege kritzirali, češ, da iphone s tem postaja orodje kriminalcev. Točnega varnostnega ukrepa v Cupertinu seveda niso razkrili, gre pa, vsaj pri novejših izveden­kah, za hardverski pristop. Vendar FBI zgodbici, da univerzalni ključ ne obstaja, ne verjame. Policija od Appla terja sodelovanje, sklicujoč se na dve stoletji star zakon, da je treba sodišču pomagati po najboljših močeh. 
Tim Cook je nespodobno željo zavrnil. Po njegovem je edina možnost razvoj unikatnega operacijskega sistema z veliko varnostno luknjo, ki bi ga nato nekako porinili v telefon. A česa takega vprid obči varnosti uporabnikov ne kanijo storiti. V odprtem pismu je udejanjenje 'zadnjih vrat' po naročilu oz­na­čil za nevaren presedan. Vlada bi lahko v prid dr­žav­ni varnosti zahteve le še stopnjevala in naslednjič terjala neoviran dostop do mikrofona ter kamere. S privolitvijo Biroju ne bi samo spodkopali zaupanja kupcev, marveč bi ustvarili močno orodje za vse totalitariste. Cook je primer slikovito ponazoril z izdelavo bolezni, kjer poti nazaj ne bi bilo. Da bi celoten postopek izvedli v njihovih prostorih in softver nato uničili, po njegovem ne predstavlja pretirane razlike, saj bi koda ostala v glavah razvijalcev. Poleg tega ima menda policija v posesti stotine zaenkrat opekastih iphonov od vseh sort kriminalcev, v katere bi takisto rada poškilila …
In tako se je v Čezlužju pričelo javno podajanje žo­gice dvema velikanoma, kar je spočelo žolčno medijsko debato ter vsaj za nekaj dni preusmerilo pozor­nost s predvolilnega cirkusa. Je Applovo nas­protovanje sodnemu dekretu zgolj marketinški trik, zaradi katerega so morebiti ogrožena življenja Ame­ričanov? Tako meni FBI, ki proizvajalcu očita pos­tavljanje tehnologije pred človeka in zasebnost mrt­vega terorista pred dobrobit očetnjave. Razmiš­lja­nju je pritegnilo veliko politične struje, z bistro eno­vrs­tič­nico "Kdo pa mislijo, da so?" tudi Trump. IT-panoga s presenetljivo izjemo Gatesa je kajpakda odločno zavzela drugi breg in če se v Silicijevi do­lini pridušaš drugače, ti posolijo kofe v Starbucksu ali te ruknejo iz uberja. Slično razdeljen je narod, ki pa zavoljo ob­če nevednosti niti ne razume bistva spora. 

Lastniki iphona so torej brez skrbi, da bi kdorkoli nepovabljen uspel priti čez tale zaslon. Kaj pa, če bi imel strelec kakšen drug telefon? Bi bilo za policaje lažje, saj šele Android 6 privzeto kodira vsebino.

Javno mnenje je izpadlo kakor pri Snowdenovi aferi pred leti. Ko novinarji po ulicah ameriških mest sprašujejo, če bi moral Apple v podporo boju proti terorizmu pomagati pri dostopu do telefona, seveda vsakdo prikima. Nepridipravom je vendarle treba slediti in prisluškovati, saj cilj posvečuje sredstva. Čim pa to pomeni le košček izgube lastne zasebnosti, vsi obrnejo ploščo. Pri gmajni so pač pofotkane genitalije in opolzka sporočila daleč pred domo­vinsko varnostjo. Apple igra na točno to struno, ko FBIju očita zahtevo po degradaciji zavarovanosti enega najbolj priljubljenih ameriških izdelkov. Medtem pa Obama na drugem koncu kritizira kitajsko vlado, ki želi izsiliti dostop do vseh računalnikov. Ampak dvoličnost je ameriška folklora, saj se še ni ohladil spomin na Snowdnova razkritja in NSAjev neslavni čip clipper, ki bi ga naj kot skrivne duri vdelovali v mobilnike. Celo gospa Merklova bi imela kakšno pripomniti na ta rovaš. 
V Sloveniji bi okoli takega primera najbrž sklicali referendum, kar niti ne bi bila slaba možnost – v utopiji. Jedro problema je širše od Appla in FBIja ter se neposredno tika uporabnikov. Pri tem ne gre brez razume­vanja sodobnega časa. Navsezadnje, kakšen je 'gospodarjev ključ', če ni niti vrat, kamoli ključavnice? Zato nedavne francoske grožnje, da bodo oglobili Apple za vsak telefon, v katerega žandarji ne bodo mogli vstopiti, izpadejo precej nespametne. Svoj komentar je pred zaključkom redakcije primaknil še kongres, ki je po petih urah zasliše­va­nja FBIjevega šefa njegovo željo označil za jalovo. Znabiti oblastem na pomoč priskoči antivirusnik John McAfee, ki se je ponudil, da s svojo ekipo v treh tednih skreka mobilnik. Ker je razbitju Applove zaščite narasla vrednost, bo morda izziv sprejela še kakšna hekerska skupina, celo iz totalitar­nega reži­ma. Teoretiki zarot pa itak vedo, da NSA že ves čas poseduje ključ in da gre zgolj za izsiljevanje precedenčnega primera, ki bo oblastem olajšal delovanje v teh kriptiranih časih. Vsekakor se bo nadaljevanka vlekla še lep čas. 
Od blizu gledano FBI opravlja poslanstvo, dočim Apple zagovarja svojo tehnologijo in načelnost. Enoznačnega odgovora ni in prav mogoče je, da imata oba akterja figo v žepu. Toda v širši sliki izpade, da zasebna firma ščiti pravice državljanov pred – drža­vo. Bi vsekakor pričakovali, da je obratno. Za Evropejca ni nič manj nenavadno, da se medijska in javna polemika osredotočata na ta nesrečni mod­ri ifon in na to, kdo lahko komu kaj gleda. Res je, da živimo skozi mobilnike, ampak ti niso morilsko orodje, polavtomatske puške AR-15 pa. Tako palico pogube Amerikanci dobijo laže kot mi svojčas iphone: za jurja jo legalno kupijo na netu. Ni čudno, da ima štirideset odstotkov njihovih gospodinjstev vsaj en kos strelnega orožja. Redki poznajo ali razumejo statistiko, ki našteje tristo tisoč žrtev ameriškega streljanja v zadnjih desetih letih. Od tega gre manj kot odstotek na rovaš 'terorizma'. Skupna točka vseh teh primerov niso zaklenjeni mobilniki. Niti ne igrice, muzika Marilyna Mansona in hamburgerji ...
David Tomšič

Kar se zgodi v ifonu, ostane v ifonu objavljeno: Joker 272
marec 2016