Revija Joker - Šlem je problem

ČLANKI
stranka » članki » uvodnjak » Šlem je problem
Šlem je problem
...
David Tomšič

Pa je virtual reality, ta silni next big thing, le prišel med ljudstvo. Po letih sejmarskih predstavitev razvojnih modelov in igranju s polovičarskimi mobidičnimi onegaji sta najboljšejša VR-sistema, računalniška Oculusov rift in HTCjev vive,­ naposled naprodaj. Resda teh kukalnikov v druge resničnosti ni mogoče kupiti s police, v Slovenijo ju pravzaprav sploh ne pošiljajo in tudi v tujini je z okoli sto tisoč prodanimi primerki roba še vedno butična. 600 oziroma 900 evrov pač ni drobižni znesek za periferijo. Toda končna izdelka obstajata, zatorej o tehnologiji ni več govora v prihodnjiku. Joker je takisto prišel do teh naglavnih priprav in par tednov sem z njima na betici preživel pre­nekatero uro. Podajal sem se v vseobkrožujoče fantastične dežele, se divil nad njihovo otipljivo vernostjo, prostoročno rokoval z okolico, se naravno oziral po pilotskih kabinah ter celo ustvarjal v zaresnem 3D-mediju, po zraku.

Kot pišemo v osemstranskem prispevku o uvodnem stiku z novostjo, VR-dejavnosti na prvi uč niso napačne in prenekatera igra da nova doživetja. Že 3D-gledanje z obračanjem glave je bolj naravno od buljenja v ravninske zaslone in operiranja z mišjo. Ko k temu dodaš še nekaj prostorskega motoviljenja in gibalne kontrolerje, je neresničnost že na dobri poti do resničnosti. Ampak moje mnenje o današnjem in prav tako jutrišnjem VRu ostaja nespremenjeno: fino za priložnostni hec, nepriporočljivo za posedovanje. Področju zavdaja cela vrsta raznolikih alinej, od cene in pičle vsebine prek prostorskih zahtev in celokupne nerodnosti do tega, da ni garancije za ugodje. Sicer bo kdo porekel, da vsega naveličan zabavljam v tri dni in cepidlačim za brezveznosti. Toda govorim iz sebe, kajti sam sem se zapletal v žice, švical pod vizirjem, popravljal fokus, bentil spričo neumnih špilov, doživel rahlo VR-slabost ob obračanju in poslušal zbadljivke okolice na račun svoje čezlesnosti. Pa pri tem nisem plačal niti centa za jurja vredno opremo in softver, katerega sem se v resnici kmalu naveličal.
Res je, da smo ob zori prvega rodu sodobne navidezne resničnosti in da je vsak začetek težak. Pri Oculusu so že povedali, da bo naslednji kukalnik na voljo v nekaj letih. Zaslončki bodo takrat bržda bolj razločni, celotno delovanje še natančnejše in nemara igratorji ne bodo več potrebni, saj bo sistem naše gibe zaznaval na prst natančno. A vseeno ni šans, da bo najbolj vrhunska tehnologija brezžična in da bo zapakirana v kakršnokoli drugačno obliko od čezočesne zatesnjene maske. In ta moteči tujek na obrazu je tisto, kar je v mojem videnju največja cok­la. Filmska stereoskopija je navsezadnje propadla tudi zaradi tega, ker si ljudje nočemo natikati 3D-očal, pa so tiste domače res lahke. Z njimi se po­ču­timo kot s plašnicami, ko ne oziraje na družbo tunelsko zremo v dogajanje. VR-naglavniki so znatno težji, bolj nerodni in docela nedružabni. Gotovo bodo prišli špili za več igralcev, en s kacigo in drugi na monitorju oziroma teveju. Toda zvečine so to solers­ki izleti, na katerih je izletnik neprodušno izoliran za zunanje dražljaje. Pri tem je njegovo mahanje po zraku in opletanje z glavo ridikulozno smešno za vse opazovalce in kar kliče po potegavščinah.
Facebook, Google, Samsung, Valve, Sony, menda Nintendo in še vrsta drugih velikih imen z mano oči­gledno ne deli mnenja. Tudi prenekateri samooklicani opinion maker v spletnih člankih in blogih navdušensko zagovarja noviteto. Dotičniki bržda niso doživeli nesojene prve VR-dobe pred dvajsetimi leti, ko so bili enaki tako medijska izpostavljenost kot nekateri minusi, zavoljo katerih je reč hitro crknila. Dasi “sem bil tam”, se ne bom skliceval na elrondsko modrost in ponavljanje zgodovine. Velikokrat se pač zgodi, da je kakšna reč pred časom, zato ponikne in se v uporabni obliki prerodi kasneje. Recimo tablični računalnik, ki ga je Microsoft predstavil leta 2001, a je področje v resnici spočel šele ipad skoraj dekado kasneje. Tudi na to, da uporabniki nismo zahtevali navidezne resničnosti, se je odveč obešati. Prav omenjeni Applov onegaj je pokazal, da nam lahko vizionarji dajo nekaj, česar si nismo želeli, nakar se izkaže za temelj našega vsakdana. A vseeno je z VRom drugače. Novost za domačo zabavo v tej obliki ni korak naprej, prej nazaj, saj ima doživetje več praktičnih minusov.

VR-naglavniki so se resda v dveh desetletjih zmanjšali in olajšali, toda tale slika vseeno ni zgolj simbolična.

Vse zapisano bo potegnilo področje v začaran krog. Cena in pogoji pomenijo majhno bazo uporabnikov. To ne bo spodbudila razvijalcev v visokoprofilno špilovje, redki kupci pa ne bodo zadovoljni z dragegimnext-gen hardverom, s katerim bodo preizkušali le odurno precenjene grižljajčke. Vsakdo je že slišal za najbolj propadlo zadevo s pripono 'virtual', Nintendovega migrenastordečega vizirskega dečka. V polletni življenjski dobi leta 1995 se ga je prodalo 770 tisoč kosov in ga imamo za enega največjih mimo­sunkov. Oculus in HTC lahko skačeta od veselja, če bosta oba modela skupaj do konca leta dobila 300 tisoč lastnikov. Že res, da so bile v projekta investirane milijarde, ampak to samo po sebi ni porok za uspeh. Spomnimo se sprva revolucionarnega in danes od boga pozabljenega gibalnega igranja. Desetine milijonov wiimotov, kinectov in playstationovih movov se upokojeno svaljka po predalih, ker jih aktualna generacija konzol oziroma igresploh ne šmirglajo. Je že razlog, za to. S tem, da je mahanje pred televizorjem zdravo, zabavno in dru­žabno. Vse, kar VR ni. Zdaj nam taista industrija prodaja reciklažo tega gibalnega igralništva v sodelovanju z nenaravnim čeb­rom. Pa jim verjemimo, da bodo razvijalci oziroma založniki to podprli.
Uvodno preizkušanje je mimo, obširen članek je napisan in postavljen. Glede na tehnološko navdu­še­nost bi moral biti kukalnik vsakodnevno v uporabi, tako kot se je to samoumevno zgodilo s slehernim novim igralnim sistemom. Ampak ko se mi na popoldan zahoče igranja ali gledanja česa slikosuč­ne­ga, se niti slučajno ne oziram po čeladi. Ta zadnji krik tehnike je nekaj dni z vsem kablovjem ždel na mizi, nato sem ga izklopil in pospravil. Priložnostnih, malih igric se mi res ne da špilati na tak način, poleg tega cel dan buljim v zaslone in oči niso hvaležne, če dobijo še enega na razdaljo treh centimetrov. In to v poletni vročini in sopari? Morda bo drugače, ko bo navidezno resničnost omogočala kontaktna leča. Ali ko bomo živeli le v onkraju, medtem ko bodo naši teleščki rabila kot baterije. Dotlej pa ostaja, da šlem je problem!

David Tomšič

Šlem je problem objavljeno: Joker 276
julij 2016