Revija Joker - Kažipot na 20 tisoč kilometrih

ČLANKI
stranka » članki » uvodnjak » Kažipot na 20 tisoč kilometrih
Kažipot na 20 tisoč kilometrih
...
David Tomšič

GPS v mobilnikih je poslednjemu Zemljanu omogočil neslutene možnosti. Najbolj očitna je, da imaš v roki zaresno Ravbarjevo karto, ki aktivno kaže tvojo lokacijo. To je neprecenljivo tako pri peš izgubljanju po tujih krajih kot pri šofiranju. Sploh odkar so na voljo brezplačna cestna omrežja Here oziroma se da Googlovo kažipotje upo­rabljati brez podatkovne povezave. Starošolske preživetvene veščine, kakršna je raba busole in spe­cialke, so sicer s tem izgubile na veljavi, a to je pač cena tehnologije. Kljub svojemu taborniškemu stažu in odličjem z analognih orientacijskih tekmovanj pozdravljam žepni pripomoček, ki je docela nadomestil zemljevid, magnetno iglo, sekstant in mah. Motoviljenje z mestnimi in avtomobilskimi kartami v velikosti jadra, kar se nam je nekoč zdelo samoumevno, je le še stvar spominov. Vsaj pri osveščenih uporabnikih, kajti dobršen del neukih lastnikov sodobnih fonov se po nepotrebnem še zmeraj ukvarja s papirnatimi načrti. Seveda je starošolska rezerva vedno na mestu in baranje domačinov da praktične informacije, ki jih naprava ne zmore. Toda cikam na to, da ljudje često ne izkoriščajo danega potenciala.
Korist geozavedanja gre onkraj instantne zemljevidne orientacije. Telefoni neprestano beležijo naše gibanje, zato je moč v vsakem trenutku preveriti, kje si se potepal leto dni nazaj. Ali žena pretekli večer, če imaš dostop do njenega računa. Pri tem Google Maps osebne časovnice, ki jih mnogokdo sploh ne opazi, opremlja s točnimi kraji, kot so gostilne in štacune, ter tam posnetimi fotografijami. Nadalje fitneserski trenežerji po teku postrežejo s traso, vzponom in pripadajočimi detajli ... Krajevno fočkanje v družabna omrežja je postalo samodejno … Fotografije so opremljene z geokoordinatami  ... Ako pozabiš mobilnik v parku, ga moreš z drugo napravo locirati ... Tinder ponudi seznam okoliških potrebnic oziroma fukfehtarjev in Siri usmeri do najbližjega veganskega pašnika ... Marketing zlorablja položaj uporabnika za še bolj targetirano smetenje z EPPjem ... Zelo razvit je geocaching, sodobni lov na lisico, ki geolovce po vsem svetu žene na iskanje skri­tih zakladkov ... In nenazadnje lokacijske storit­ve omogočajo vpogled, kje so tvoji bližnji. 
Pred petimi leti se je z nastopom Googlovega Latituda in Applovega Find my Friends sicer zdelo, da je geografski zasebnosti odbila zadnja ura. Prijateljčki, morda celo vsi kontakti, bi bili kar privzeto vidni na zemljevidu, s čimer bi prešuštniki, jebivetrs­ki delavci ter drugi masloglavci naleteli na past več. Toda uporabniki se za tako mreženje nismo ogreli, zato je Google svoj servis ukinil oziroma ga deloma stisnil v propadli G+. Obstajajo pa tosortni prog­ramč­­ki, ki resda nimajo stalne geo-motrilne veljave, vendar se v določenih situacijah izkažejo. Eden je Glympse, s katerim za določen čas deliš nahajanje oziroma premikanje. Pride prav, ko si na poti na zmenek, obisk ali sestanek, zlasti če kasniš. S tem se izogneš klicem "Kje si?", pri čemer prejemniku aplikacije sploh ni treba namestiti. Druga rabnost deljenja lokacije je nadzor nad deco. Današnji desetletniki imajo vsi po vrsti telefone, vremena pa so menda nevarna, zato Family Locator in podobni nuc­­niki pomagajo imeti mladiče na očeh. Pri njih pride v veljavo še en geo-termin: geo-ograja. Na­šti­maš deci mejo in ob prekoračitvi dobiš obvestilo. Pogoj je seveda podatkovna povezava.

Da boš vedel, kaj ti pomaga loviti Pikachuje, Charizarde in druge zverjaščke.

Široka je uporabnost GPSa, prav zares, a njegovega delovanja se često sploh ne zavedamo. Za wi-fi vemo, da gre za neko omejeno, ne vselej prisotno omrežje, ki ga v naših očeh predstavljajo šatulje nalik domačemu usmerjevalniku. Tudi vir mobilnega signala, dasi je ta že manj zaznaven in praktično vseprisoten, znamo pripisati baznim postajam, tis­tim velikim stebrom z antenami. GPS pa je nekakš­na samoumevnost, ki je zastonj, nam je ne morejo odklopiti in kratkomalo funkcionira. Da so vpleteni sateliti, se ponavadi spomnimo šele, ko pametni garmin v tunelu pove, da je izgubil povezavo z njimi. A GPS je eden največjih projektov prejšnjega stoletja in neposreden izdelek hladne vojne. Ameriška vojska ga je zasnovala v sedemdesetih, nakar je Reagan leta 1983 zavoljo nesrečne sestrelitve korejskega boeinga v sovjetskem zračnem prostoru odobril odprtost sistema. Desetletje kasneje je Clinton spros­til natančnost za civilno rabo. Danes je točnost osebnih onegajev nižja od polčetrtega metra, medtem ko gredo bolj tankoslušni sprejemniki, ki niso nujno vojaški, celo pod en meter. 
Globalno pozicionerski sistem je torej servis ameriške vlade, za katerega nikdo ne plačuje prav nič. Laik bo ob tem pomislil na nebesni konstrukt, s katerim ujec Samo ve, kje smo. Četudi posredno to ni tako daleč od resnice, je GPS le enosmerna komunikacija. Delovanje omogoča mreža dveh ducatov enotonskih oddajnikov, ki  20 megametrov nad morjem frčijo skozi črnino s 14 megametri na uro. Za določitev položaja mora napravica videti vsaj štiri satelite. Zanimiva je jakost oddajanja. Pri izvoru je ta 27 vatov, spodaj pa se meri v par femtovatih ali celo v attovatih. Milijoninka milijardinke, to je. A kljub temu obstajajo sprejemniki, ki zmorejo elektromag­netni val zaznati celo skozi dvajset centimetrov železobetona. V skrbi za natančnost omrežje daje vnemar newtonovsko fiziko in je podrejeno splošni relativnosti. Zaradi hitrosti gibanja in nižje gravitacije tam zgoraj čas teče drugače. V ta namen so op­rem­ljeni z nanosekundnimi atomskimi urami. Dejansko je GPS eden redkih ljudskih primerov, kjer pridejo do izraza Einsteinova dognanja.
Naša civilizacija se pridoma zanaša na GPS-podatke. Letala in ladje peljejo bolj sigurno, rakete zadanejo bolj točno, pse in starčke laže najdemo, nič več ni izgubljanja na brezpotjih in avtomobili ob nesrečah javijo koordinate. To je nekaj najbolj očitnih primerov, kako nas sistem vsemirskih oddajnikov dela bolj varne. A vendarle se je primerila čudnost: geolokacijska aplikacija ljudi peha s pečin, žene pod avtobuse in vodi na minska polja. Je to zarota zagovornikov novega svetovnega reda, ki na tak način delajo naravno selekcijo? Morebiti, čeprav bi si lahko izmislili kaj bolj učinkovitega. Ampak dejstvo je, da so se vojaške milijarde dolarjev in vse silno znanje človeštva, od e=mc2 prek merjenja časa z atomi do bržda laserjev (ker laserji so v vesolju itak privzet element), manifestiralo v čredah ovac, ki po poslednjem urbanem kotičku zemeljske oble iščejo žep­ne pošasti. Pa verjemi, Ronald, čemu protisovjetski sateliti rabijo dandanes, če moreš.

David Tomšič

Kažipot na 20 tisoč kilometrih objavljeno: Joker 277
avgust 2016