Revija Joker - Človeštvoljubni škratje elonktroni

ČLANKI
stranka » članki » uvodnjak » Človeštvoljubni škratje elonktroni
Človeštvoljubni škratje elonktroni
...
David Tomšič

Preizkusil sem Teslin model S, tistega z oz­nako P85D, ki velja za eno najbolj hotnih izvedenk. Sočasno sem vozil še druge avto­mobile najvišjega tehnološkega razreda, med ostalim BMWjevo direktorsko sedmico in Mercedesovega zastavonošo E. Vsako od teh poželjivih vozil ima svoje posebnosti, ki padejo v uč pri prvem stiku. Tesla denimo motorizirane vratne kljuke, ki samodejno pridejo na plano in se nato znova skrijejo, ter absurdno velik, 17-palčni os­red­nji zaslon. Čeprav se po materialih, dizajnu in izdelavi ne more kosati z žlahtnostjo iz Stuttgarta in Bavarske, po nekaj krogih najbolj pritegne prav ameriški elektromobil. Temeljni razlog za privlak je v tem, da je to samo navidez klasičen avto. Kot sem že večkrat poudaril, je premikanje na elektriko že v temelju drugačno doživetje. Instantni pospešek, zvezno pridobivanje hitrosti, neraba zavore zavoljo regenerativnega pojemka, predvsem pa tišina in mirnost naredijo vož­njo višjenivojsko na več ravneh. Naj bo agregat na notranje izgorevanje še tako tih in njegov avtomatski menjalnik milisekunden, so tam pod pok­rovom jasno občutene peklenske razmere: ogenj, dim, vročina in hrup.
Za doživetje angelske električnosti niti ne potrebuješ prestižnega modela, saj ga zadovoljivo nudi že zoe. Ali ipak je tesla vrhunec tehnike. To ni mestni malček, ki na sončen dan seže sto kilometrov, marveč eminentna dvotonska limuzina, s katero se iz Murske Sobote zapelješ v Koper ali iz Ljubljane v Minken. S teslo se pravzaprav brez zadrege odpraviš do Severnega rta. Stalno omreženi avto ima ažuren zemljevid lastnih ekspresnih polnilnic, ki so po zahodni Evropi posejane tako na gosto, da se brez težave na vsakih tristo kilometrov ustaviš za pol ure. Pri tem se ti med vožnjo zaradi odzivnosti le smeji. Testni avto je imel dobre tri sekunde do sto, čemur se ne približa nobena še tako navita limuzina. Celo pri superšportniku tak štart zahteva zahteva optimalno usklajenost udov in obratov, veliko škripanja in smradu oziroma deset točk navodil ter gumb za idealen štart. Tako tipko ima tudi tesla. Reče se ji pospeševalka, nadzoruješ jo z desno nogo in ko jo pohodiš, se avto izstreli in v eni prestavi vleče do 250. 
Popoln štirikolesnik ceni sto tisoč evrom navkljub model S kajpakda ni. Nima HUDa, dodatnih parkirnih kamer, matričnih žarometov in nekaterih varnostnih prvin. Tudi gromozanski displej je nekam neizkoriščen, saj ne ume predvajati ne filmov ne fotk. Kljub nalinijskosti ne moreš pognati YouTuba in PornHuba. Škoda takisto za nezmožnost povezave z Googlovim računom. Naveza s telefonom je zadovoljiva, a glede na poreklo, ki bolj pritiče IT-branži kot tovarni zobnikov in pločevine, sem dejansko pričakoval več aplikacij in povezljivih fičrov. Vendar so taki bonbončki, kot je premikanje avta na daljavo, resnici na ljubo pogosto sami sebi namen. Tisto, kar je resnično uporabno, so mnogotera pomagala, med katerimi seveda izstopa razvpiti avtopilot. Ta se mi sicer zdi v svoji tolerančni samostojnosti skoraj predrzen, kar znajo nespametni vozniki zlorabiti, toda ob pametni glavi sistem deluje izvrstno. Avtocestno križarjenje je čisti užitek. Tudi zato, ker je zastonj.

Zdaj je naprodaj že inačica P100D, ki ji za doplačilo odklenejo nesmiselni način (ludicrous mode), kar avto do sto pospeši v 2,7 sekunde.

Človek za zamislijo je Elon Musk, najbolj pojavno ime v tehnoloških vestičkah zadnjega časa. To sploh ni nenavadno. Možakar, ki je svoje vizionarstvo izkazal s spletnim servisom PayPal, je vendarle šef in marketinški obraz treh velenaprednih tvrdk: tovarne elek­tričnih avtomobilov Tesla, raketovalnice SpaceX in ponudnika trajnostne energije SolarCity. Vsaka od entitet je edinstvena in vodilna na svojem področju, saj razmišlja in deluje drugače od nazadnjaških tekmecev. Med drugim zato, ker je Elon novošolski načelnik, ki med drugim pozna in izkorišča moč sodobnih medijskih kanalov. Sleherni korak, dogodek, priliko ali nepriliko pospremi s čivkom, dodatno pa oznanila polni še z mislimi o umetni inteligenci in daljnosežnimi projekti, kot sta nadzvočni vlak v vakuumski tubi ter osvajanje Rdečega planeta. Za nameček je v Južni Afriki rojeni 45-letnik čisto simpatičen in njegova človeštvoljubnost se zdi iskrena.
Čeprav je Muskov doprinos k izkoriščanju naše nebes­ne nuklearke in h gospodarnemu orbitalnemu tovornjakarstvu znaten, se je med ljudstvom kajpakda najbolj proslavil s Teslo. Z razmišljanjem in pristopom, ki pritiče Silicijevi dolini, je namreč po desni prehitel in nato za cel krog prešišal stoletno avtomobilsko panogo. Kljub posmehu tekmecev in skorajšnjemu osebnemu bankrotu je pred desetletjem predstavil prvi sodoben poželjiv elektromobil, na lotusu osnovan tesla roadster. Tedaj nihče ni verjel v litij-ionske akumulatorje, a športnik je ob spoštovanja vrednih zmog­lji­vostih segel dlje od 300 kilometrov, kar je še dandanes konkretna razdalja za avto na krtačni motor. Pri Tesli si od gokarta seveda niso obetali dobičkov in v resnici so se celo znašli na robu propada. Toda zaradi zaupanja investitorjev in podpore države je Elon lahko naredil drugi korak svojega dolgoročnega načrta: luksuzni električni model S.
Medtem ko so uveljavljene tovarne zadržano eksperimentirale s hibridi in prikrojevale ekološke tes­te, je nov Teslin avto poleti 2012 povzročil nič manj kot revolucijo. Hotna limuzina je pet ljudi s prtljago vred zelo urno in udobno prepeljala več kot 400 kilometrov daleč. Na krilih naravovarstva, pa tudi spričo povsem nove vozne izkušnje je izdelek kojci dobil ogromno zagovornikov med znameniteži in širšo javnostjo. Okoli blagovne znamke se je oblikovala komuna, primerljiva z Applovo, le s to razliko, da za tem izdelkom tiči bolj dobronamerna in samosvoja ideja kot za iphoni. Vseeno je konkurenca na kalifornijski startup še vedno gledala zviška, se rogala nekaterim uvodnim napakam, kot je puščanje strehe, ter dajala v nič nizke proizvodne številke. A že po drugem letu so morali priznati kruto resnico: popolni novinec se je prodajal bolje od nemških modelov iste kategorije.
130 tisoč primerkov v nekaj letih ni velika številka. Toda v električnem razredu je model S rekorder. Lani ga je kupilo več Američanov kot nissana leafa in BMWja i3 skupaj, dasi stane precej več kot oba omenjenca sešteto. Eden od razlogov za priljubljenost in močan lastniški adut so ekskluzivne električne postaje, tako imenovani superchargerji. Medtem ko ostale fabrike e-avto prodajo, polnilniška infrastruktura pa ni njihova briga, so pri Tesli naredili nepričakovano potezo. Butični razširjenosti navz­lic so šli v izgradnjo lastne mreže polnilnic. Teh je po svetu že okoli sedem­sto (od tega dve v Sloveniji), so superhitre in, kar ve malokdo izven kroga lastnikov, doživotno zastonj. Ja, kupci zdajšnjih Teslinih avtomobilov imajo na veke vekov zajamčen brezplačen energent. To gre docela navzkriž z zakonitostmi naše civilizacije, ki od vekomaj bogati ravno na rovaš džulnih virov.
Kje je računica za postavitev teh polnilnic in dobavo škratov elektronov? Bržda v zaračunavanju voznikom cenejšega, bolj razširjenega modela 3, ki dos­pe 2018. Ta je bil na Teslinem programu že spo­čet­ka, a najprej so potrebovali kapital in preizkušeno tehnologijo. 400 tisoč prednaročil v nekaj mesecih je potrdilo, da je trg pripravljen na električen avto s konkret­nim dosegom. Elon ima očitno dobro razdelan master plan in mnogo somišljenjskih, dobronamernih vlagateljev. Njegov koledar še pred iztekom desetletja vključuje avtobus in tovornjaček. Medtem ko imajo naftni lobiji avtomobilsko industrijo oči­gled­no v primežu in so  pred dvema desetletjema zavrli e-revolucijo, je enemu človeku uspelo premakniti družbo. Ne s tem, da je prodal sto in nekaj tisoč avtov, ki kljub milijonu prihranjenih ton ogljikovega dvokisa niso rešili metereoloških težav planeta, marveč z zgledom. Javnost mu je uspelo ozavestiti. Tako Detroit kot Nemci in Japonci Tesli na polno sledijo in nekateri bolj iskreni glavarji, kot je GMov, to celo javno priznajo. 
Za širitev elektromobilnosti je Tesla predlani spros­tila vse svoje patente. Zgradili so Gigafactory, največjo tovarno baterij na svetu, ki bo znatno pospešila razvoj elektronskih shramb, tega ozkega grla prenekaterega področja. Nadalje je Muskov cilj, da bo čimveč elektrike prišlo od sonca. Ne le vozne, marveč gospodinjske, kajti nedavno je predstavil nov izdelek, domačinsko baterijo powerwall. Ta hrani kilovatne ure, pridobljene s prestrezanjem sončnih žarkov. Zanimivo pri govoru o elektromobilnosti in trajnostni energiji je to, da ne električni avti ne solarni paneli niso nič novega. Tehnologija obstaja že lep čas, le volje ni bilo prave. Očitno je bil potreben ne­odvisen pastir, da Zemljanom pokaže pravo smer. In kakor Elon pomaga zdraviti rodni svet s premiki pri vsakdanjostih, kot sta avto in hišna elektrika, se hkrati zavzema, da postanemo resna astronavtska civilizacija. Sreča mu pri tem resda občasno obrne hrbet, vendar mu iz vsega srca privoščim izpolnitev želje, da umre na Marsu. Ne med pristankom, se razume.

David Tomšič

Človeštvoljubni škratje elonktroni objavljeno: Joker 278
september 2016