Revija Joker - Penis v ustih jebenih strank

ČLANKI
stranka » članki » uvodnjak » Penis v ustih jebenih strank
Penis v ustih jebenih strank
...
David Tomšič

 
Na etiketi na polici pol metra nad tlemi odebeljeno piše evro in pol, doma ugotovim, da sem za jogurt odštel skoraj dva. Sparova razlaga: izpostavljena cena velja za imetnike kartice, dočim ostali plačajo znesek z malimi čr­ka­mi, vidnimi le iz perspektive žabe z lupo ... Agencija Kompas brez drobnega tiska splošno oglašuje, da ob zgodnji prijavi 'otrok letuje brezplačno'. Ko se poglobim v ponudbo, pogruntam, da to drži za en sam samcat aranžma iz celotnega mediteranskega kataloga ... V trgovino me pritegne masten izložbeni napis '−50 %', a vse, kar primem v roke, je znižano zgolj za petino. Na plakatu namreč mikroskopsko piše 'do'. Oziroma nasedem letaku / FB-objavi / kupončku, ki jasno veli obči 20-odstotni popust, prodajalka pa trdi, da so v akciji samo določeni artikli … Spletna stran oglašuje trodnevni izlet v Carigrad, vendar 'prvi dan' priletiš ob pol polnoči in 'tretji dan' odletiš ob pol enih zjutraj ... Operaterji zacolajo več za menjavo paketa, kot plačaš za menjavo ponudnika ... Založba na­ročniku revije brez slabe vesti ukine DVD ter poslabša papir ... Potrošniški nategi so vseprisotni, sankcije zoper njih pa redke in zanemarljive.
Zavajanja niso le v domeni lokalnih trgovcev, marveč se enake prakse poslužujejo velikani. Ti znajo grešiti precej bolj od napačno zapisanih cen. Za nekatere se celo šiba najde in dobijo več kot pisni opomin. V zadnjem času so najbolj na tnalu avtomobilisti, katerih dolgotrajni grehi prihajajo na plano. In to iz dežel, kjer bi pričakovali najvišjo stopnjo profesionalnosti ter iskrenosti. Rekorder v la­žeh in posledično v kazni je nedvomno Volkswagen, ki ga bo namerno goljufanje pri testih izpuha stalo blizu 16 milijard dolarjev. Ni pa edini z dokazanimi nepravilnostmi. Podobne 'softverske' finte z emisijami se gredo še najmanj Fiat, Opel, Ford, Kia in Hyundai. Nekateri od njih so že morali plačati kompenzacije zavedenim kupcem in naravi. Še več masla na glavi ima Mitsubishi, kar zna botrovati celo pogibeli blagovne znamke. Avtomobilski del največjega japonskega konglomerata je namreč kar četrt stoletja uradno priznano lagal pri porabi! Na spisku je celo Tesla, ki je na Norveškem nava­jala previsoke nazivne moči. Nekaj sto Oslov­ča­nov je bilo na ta rovaš deležnih sedem jurjev izvensodne poravnine. 
Precej hujše od zamolčanega decilitra goriva so tovrstne goljufije panog, ki se neposredno tikajo naših teleščkov. Na žalost pa so prehrambeni, koz­metični in farmacevtski lobiji tako močni, da ukrivljajo zakone oglaševanja in nadzora, zato res­­nični podatki preredko pridejo v javnost. Kdo ve, morda v mesnih burekih dejansko že ves čas jemo golobe. Vseeno jih sem in tja kdo dobi po prs­tih, dasi so odgovornosti često pičle in roke hitro umite. Pred časom so denimo vegetarijanski skrajneži ugotovili, da McDonald's svoj oglaševani rastlinsko cvrti pomfri v resnici peče v kravjem švicu. Menza je plačala sto milijonov, mi pa še vedno radostno jemo njihov futer, za katerega očitno ni jas­no niti, kateremu kraljestvu živih bitij pripada, kamoli vrsti. Red Bullu takisto ni hudega, četudi so mu strokovnjaško dokazali promocijsko zavajanje in da ima njihova precenjena pijača dobesedno enak učinek kot skodelica kave. Solnograška firma je po sodnem odloku oškodovanim uporabnikom razšen­ka­la par milijonov piksen, medtem ko njihovi oglasi ostajajo enako krilati. Še najbolj so nekoč nasrkali proizvajalci silikona, ki so morali obolelim još­ka­ricam zavoljo zavedne rabe škodljivih materialov plačati polčetrto milijardo. 
Slični primeri takega ali onakega vlečenja za nos so ravno tako znotraj naših branž. V zadnjem času se je največ prašilo okoli Microsoftovega posiljevanja z nadgradnjo na Windows 10, ki so je bili kljub izrecni zavrnitivi nenehno in neizklopljivo deležni uporabniki starejših verzij. Sistem je s tem tako najedal (in ob­enem v ozadju predrzno samodejno dolvlekel novi softver), da so popenjeni ljudje odšli na sodišče. V Redmondu so bili primorani storiti popravek, ki je 'ne' naposled razumel kot 'ne'. Lani se je prav tako končala šestletna pravda zoper Sony, ki je lastnikom playstationa 3 prisodila nekajdesetdolarsko odškod­ni­no, ker je konzola čez noč onemogočila namestitev Linuxa. Nekaj drobiža je kupcem geforca 970 vr­nila tudi Nvidia, ko se je izkazalo, da oglaševane cifre ne držijo. Med drugim je imela grafična kartica le 3,5 gigabajta koristnega pomnilnika, ne navajanih štirih. Na področju videoiger je kazni malo, čeprav njihove prirejene predstavitve in potvorjeni screen­shoti nikoli ne odražajo pravega obraza. Razvpiti so bili Aliens: Colonial Marines, ki so jih nedvoumno promovirali z zlagano podobo in akcijo, toda kljub tožbi do splošne poravnave kupcem ni prišlo. 
Ob vseh teh primerih in izkušnjah slehernega pot­rošnika besedna zveza 'jebena stranka' ni naključje. Med bolj jebene vsekakor sodijo tako zvani early adopterji, kupci svežih tehnologij. Ti zavoljo predanosti znamki, tehnične zvedavosti ali splošne geekavosti pri priči planejo po novotarijah, onegajih in servisih. Kratek čas so z njimi glavni na vasi, a lastovičji izdelki so praviloma kratkoročni. Njihova uspešnost ni zajamčena in softver je pogosto nedodelan oziroma vsebine nedostopne. Prvi uporabniki so pos­kusni zajčki, ki morajo za privilegij vlečenja rala skozi ledino drago plačati. Industrija jih nategne, kot je Tom Sawyer svoje kolege za pleskanje ograje. Akadems­ko se temu reče davek na 'prvost', v resnici pa gre za velik penis v ustih. Najbrž ga ni bralca, ki ga ne bi že občutil. Meni se recimo še vedno spahuje zaradi HD-DVD playerja, ki sem ga vizionarsko kupil ob spopadu modrožarkovnih nosilcev. Toshiba je nato proti Sonyjevemu blu-rayu popušila in enota je postala neuporabna pol leta po nakupu. Sem pisal studiem, katerih filme na tem formatu si lastim, če mi pošljejo BD-ploščke. Plačal sem vendarle za licenco oziroma vsebino, ne za plastiko. Veš, kaj sem dobil? Velik penis v usta.
Za poteg se je takisto izkazalo stanje v vrsti za prvo serijo xboxa one. Tistega, pri katerem je bila kamerica kinect prvega pol leta "neodtujljiv del hardvera in izkušnje." S to privzetostjo so hoteli doseči splošno izkoriščenost mahalnega nadzora in uveljaviti gibalno igranje. Toda višja cena, upočasnjeno delovanje in nepretirana navdušenost so Microsoft sčasoma prepričale v cenejši paket brez kinecta. Kaj smo dobili early adopterji? Tiče v usta, kajpakda. Nintendo je po drugi plati znal izkazati skrb za mušterijo: po naglem znižanju cene 3DSa je gmajni, ki je drkalico dražje plačala, daroval dvajseterico klasičnih igric. Pohvalno. Še manj vesel kot early adopter kinecta pa bi bil ob nakupu BMWjevega električnega i3ja pred dvema letoma. Ne zavoljo tega, ker je avto celo na sončni dan dosegel največ dve tretjini dokumentiranega, neverodostojnega dosega dvestotih kilometrov. Marveč zato, ker so Bavarci manj kot dve leti po pričetku prodaje izdelali nadgrajen model s pol večjo zalogo elektronov za isto ceno! Schwanz in den Mund!
BMWja nimam, zato se ne morem prvoosebno usajati. Sem pa krepko črno petindvajsetko dobil pretekli mesec, česar zlepa ne bom prebolel. Razlog je LGjev 4K-televizor, ki sem ga kot profesionalni ljubitelj tehnikalij nabavil že pred dvema letoma. Najviše razločnih vsebin je bilo komaj kaj, tako da sem pikselno gostoto pretežno koristil le ob gledanju fotk. Zato sem kot tjulenjček ploskal ob prihodu playstationa 4 pro, ki bo končno osmislil podrobno zaslonsko mrežo. No, ni je. Po dolgotrajnem razis­kovanju, čemu mi konzola sploh ne posvetli opcije UHD, sem pogruntal, da teve nima ustreznega HDMI-priključka 2.0 in da ne bi kazal niti UHD-blu-rayev. LG je v resnici prodajal le 4K-matriko brez dru­gih zahtevanih komponent. Pri tem ne gre za nek prototip iz prejšnjega desetletja, ko dejansko nihče ni mogel predvideti standardov in priklopov, temveč za popularen model iz leta 2014. Firma je jeznim Nemcem in Amerom v odgovor ponudila UHD-upgrade kit, kos elektronike, ki za 500 evrov nado­mesti penis v ustih s penisom v kakšni drugi orifiki. Od LGja ne kupim niti opekača več, majkemi!
Potrošništvu se ni moč izogniti, da se pa omiliti natege, ki so prisotni tako pri jogurtu kot avtu. Navsezadnje dajo razprodaje, na katerih štacune še vedno poslujejo z dobičkom, dober vpogled preplača­nih dobrin. Vsekakor pa je mogoče preprečiti felacijsko posilstvo, ki spremlja pionirstvo. Prvič, ne prednaročuj iger! Naj si založnik tiste korenčke v obliki ekskluzivnih oblekic nekam vtakne. Penis fa­šeš že z nakupom špila ob izidu, kajti neredko se zgo­di, da je prej pocenjen, preden ga do kraja razhroš­čijo in mu dodajo vso obljubljeno vsebino. Drugič, ne podpiraj meglenih množicarskih projektov, ki so že po defini­ciji nateg. Če snovalec verjame v izdelek, naj vzame kredit in ga udejanji. Modrost o mahanju s tujim kurcem po koprivah so poznali že stari Slovani. In nenazadnje: ne kupuj prvih izdelkov svoje baže! Evidentnih nategov je bilo že preveč, vključno s Sonyjevo in Samsungovo prvo pametno uro, nevrednih naprstnika smegme. Veš, kje boš predvajal svoje 3D-filmu na naslednjem televizorju, ki jih ne bo več podpiral? Samo na penisu. Isto velja za aktualni VR. Navidezna resničnost, če že, bo tehnično in vsebinsko za kakšno rabo šele s prihodnjo generacijo. Ne pusti se zato premamiti visokoletečim floskulam! Ko nas industrija naziva s trendsetterji, lighthouse userji in podobnimi fagotskimi izrazi, smo lahko prepričani, da ga imamo v ustih vse do jajc!

David Tomšič

 

Penis v ustih jebenih strank objavljeno: Joker 282
januar 2017