Revija Joker - Čas na krilih zvoka

ČLANKI
stranka » članki » uvodnjak » Čas na krilih zvoka
Čas na krilih zvoka
...
David Tomšič

Z globalno mrežo, ki omogoča instanten pretok informacij, je naš geoid kljub 40 tisoč kilometrom okoli pasu postal dozdevno majhen. Razdalja ni ovira za širjenje novic, videoklepet z družino in prenos dogodka, niti za opravljanje služ­be. Ni daleč dan, ko bo prek navidezne resničnosti in drugih tehnologij omogočen celo teleseks. A medtem ko biti in bajti šibajo s skoraj svetlobno hitrostjo, snovni transport ni tako napredoval. Resda nam je v vsakem trenutku omogočeno skočiti kamorkoli na globusu, in napram ladjam, cepelinom ter cestam izpred stotih let smo dandanes načeloma jako hitri. To je botrovalo turistični in­flaciji, zaradi katere je pol zemeljskega življa že fasalo selfie stick komolec. Toda ravno vsezmožna mobilnost je poti zagnečila, kar je razlog, da so praktične brzine premikanja nas in tovora često zanikrno nizke. Marsikdo zato v sodobnem prometu ne vidi neverjetne možnosti za posel, širjenje obzorij in spoznavanje tujih kultur, marveč mukotrpno in stresno opravilo, po katerem nucaš vsaj poldnevno okrevanje.
Oni dan sem do in iz Londona potreboval dvakrat po dvanajst ur. Upoštevaje zgodnji odhod na letališče, povezavo čez Švico in dveurno prebijanje skozi angleško prometno marmelado to pomeni falič­nih sto kilometrov na uro! Kajpakda gre za ekstrem, saj fish and chips ponavadi malicam že po petih urah. Vseeno veliko turistom, ki se poslužujejo cenejših letov z bližnjih in daljnih zračnih luk, tovrstni podvigi niso tuji. Ako greš na počitnice v dobri druž­bi, dolga pot seveda ni problem, temveč del doži­vetja. Drugače je pak z obiskom dvourne konference, za katero vržeš dobesedno en dan za transport. Ko se svaljkaš in gužvaš po zrakoplovnih vozliščih ter se spopadaš z odorjem vseh vetrov, je pomisel na izum priročnega teleporta samoumevna. Žal princip izdejanjenja in udejanjenja ne gre vkup s sedanjim dojemanjem ustroja vesolja. Govorica, da so že uspešno preslikali atom, zato ni resnična. Posrečila se je edinole kvantna teleportacija, ki pomeni prenos informacije o stanju atoma, tako imenovan qbit. Po domače: to je toliko teleport kot faksirni stroj ali telegram. 
Scotty nas torej še lep čas ne bo žarčil naokoli, se nam pa obetajo druge pohitritve. Ena takih so novi nadzvočni potniški frčoplani. Ti so sicer v obliki tupoljeva TU-144 in concorda že obstajali pred več desetletji, a so poslednjega prizemljili leta 2003. Zdaj je v ZDA, Evropi in na Japonskem v razvoju več novih modelov in menda je povpraševanje po vsaj 1300 komadih. Nova dognanja v aerodinamiki so namreč znižala porabo goriva in omilila moteč preboj zvočnega zidu, zaradi katerega je lahko dal concorde gas do daske le nad oceanom. Veči­noma je govora o 2,2-kratni hitrosti zvoka, ki bi za 2500 evrov potnike iz Londona v New York prenes­la v treh urah, iz LAja v Sydney pa v šestih. Žal so zaenkrat vsi projekti še na risalnih mizah, vključno z Airbusovim dušnim naslednikom concorda, ki naj bi Atlantik s hitrostjo 4000 km/h prečil v vsega uri minut. Vprašanje pa je, kaj bodo na to rekle varnostne službe. Tako hitrih avionov, če postanejo orožje za množično uničevanje, ne ujamejo niti vojaški lovci.
Da bo v letu 2025 v redni službi kak nov supersonik, domala ni dvoma. Manj verjetni pa so potniški poleti na drug konec planeta skozi 'vesolje'. Ne cikam na turistične izlete v nizko orbito, kakršne obljubljata Virgin Galactic in Blue Origin, marveč klasičen polet s ciljem. Le da se plovilo pri tem dvigne do Karmanove linije, ki pri sto kilometrih oz­na­čuje 'uradno' mejo vesolja. Privlak zamisli je v dejst­vu, da je moč visoko na nebesnem svodu spričo skorajšnje odsotnosti zračnega trenja doseči velike hitrosti za majhen energetski vložek. Študije takega transporta obstajajo in prečital sem zelo drzen primer tako imenovanega hipersonika od Ameriš­kega inštituta za aeronavtiko, ki bi s 300 potniki na krovu letel s petimi machi. Toda princip terja raket­ni pogon, drugačno obliko kril in nenazadnje sebi lastno izstrelišče. Virginov raketoplan recimo visoko v zrak dvigne drugo letalo. Vse to bi razvoj in delovanje tako podražilo, da bi bil astronomski ne le polet, marveč tudi cena. 
Zračnega, a drugačnega načina potovanja so se lotili v kitajski firmi EHang. Zoper preklinjanje v cest­nih zamaških so razvili enopotniški dron za 200 K evrov. O njem smo pisali v lanski reportaži s CESa in bili ob tem nemalo skeptični. Le kdo bi sedel v ig­račasto frčalo, ki kilometer visoko leti samo od sebe? Jajček s štirimi pari propelerjev se je zdel še bolj butična pogruntavščina od avtomobilov, ki se prelevijo v letalo. Zato je bilo oznanilo dubajskega prometnega ministrstva, da bi naj julija letos vzletela flota takih avtonomnih zračnih taksijev, veliko presenečenje. Proizvajalec obljublja, da bodo zrakomlati z dosegom trideset kilometrov občutno pohitrili premikanje po prometnem velemestu. Toda praktičnosti zavdajata en sam sedež in nosilnost sto kilogramov. Neodgovorjenih vprašanj je precej, pri čemer sploh še ni bilo testnega poleta med nebotičniki, tako da napoved izpade nekam neverjetna. Je pa res, da Dubaj često prilagodi birokracijo in varnostna pravila v prid pozornosti ter pionirstva. Poleg tega ima za tak eksperiment odlično geografsko lego, saj je brez ene same vzpetine razpotegnjen ob kot črta ravni obali.
Nadzvočni avioni, potniški raketoplani in leteči mestni promet se berejo kot elementi ZF-filmov. Toda po fantastičnosti niso niti blizu znatno večji in res­nično prelomni potovalni iniciativi, hyperloopu. Besedo je menda skoval vizionar Elon Musk, temelji pa na stoletje stari ideji o vlaku v podtlačnem tunelu. Po njegovem mnenju smo zmožni zgraditi stotine kilometrov dolge brezzračne cevi, po katerih bi kapsule neodvisno od zunanjega sveta brezstično potovale z nazarensko hitrostjo. Inže­nirji Tesle in SpaceXa so pripravili resen koncept, ga dali v javno last in pozvali strokovnjake celega sveta k sodelovanju. Pobuda je naletela na gromek odziv in v treh letih se je teoretična teza spremenila v globalni tehnološki projekt, na katerem delajo številne v ta namen ustanovljene firme, tisoč znanstvenikov, sedemsto univerzitetnih ekip in vsaj pol ducata dr­žav­nih komitejev. Razlog za zanimanje je prav Mus­kova pojava, kajti z iskreno človekoljubnostjo, ki jo izkazuje v energetiki in aeronavtiki, in uspešno­drz­nimi zamislimi si je možak pridobil svetovno zaupanje. 

V ravni in prostrani arabski puščavi si ni težko predstavljati inštalacije hyperloopa. Logistični in finanč­ni podvig pa bo kaj takega uresničiti v Evropi in ZDA.

Tehnologija za hiperzanko še ni dorečena, saj šele gradijo dvoje nekajkilometrskih testnih prog. Na­če­loma naj bi vagončki magnetno lebdeli in brez tre­nja ter zračnega upora presegli hitrost zvoka, ki je od oka 1200 na uro. Sončne celice na ceveh bi pri tem sistemu zagotavljale popolno samostojnost oziroma celo ustvarjale presežek elektrike. Prvo študijo so izdelali za 600-kilometrsko relacijo Los Angeles – San Francisco z obetom 35-minutne vožnje in 6-milijardnega stroška. Temu so sledili interesi z vseh koncev sveta: Sydney – Melbourne, Pariz –  Amsterdam, Toronto – Montreal, Mumbaj – Delhi, pa čak i hajperlup bratstva i jedinstva od Vardara do Triglava. (Slednjega je seveda projektirala že jugoslovanska vesoljska agencija za časa Tita, nakar so šli dinarji raje v posel stoletja, yugo koral.) Najbolj resni med vsemi pa sta dve trasi, sicer kratki, a zaradi tega toliko bolj primerni za eksperiment. Prvi hyperloop bo baje tekel med Dubajem in Abu Dhabijem z naknadnim podaljškom do Dohe in Riada, saj je Arabce napredna ideja čisto prevzela. Nadvse zainteresirana je takisto slovaška vlada, ki si želi z vakuumsko tubo povezati Bratislavo z Dunajem in Brnom. 
Čeprav ima premikalna metoda veliko skeptikov, ki opozarjajo na varnost, gromozanske stroške za vzpostavitev nove infrastrukture, potencialno slab potniški občutek in težave s temperaturnim raztezanjem ogrodja, jo kanijo vpletena podjetja udejanjiti kmalu po letu 2020. Pri tem gre seveda za ljuds­ko sredstvo s sloganom 'letalska hitrost za ceno av­tobusa', ne za petičen transport nalik supersonikom. Resda zveni nekam naivno oziroma prelepo, toda glede na vložene cekine in vpletenost zelo pametnih ljudi nekaj iz tega že bo. Itak je dobrodošla vsakršna nova tehnologija, ki bo optimizirala premikanje, naj bo to drugi tir, hyperloop ali avtonomni cestni promet. Ljudem namreč daje nekaj, česar se ne da ne kupiti ne nadoknaditi: čas. Tega Zemljani na žalost vse preveč porabljamo prav na poti. Londonski avtomobilisti menda zaradi stanja v gne­či na leto vržejo proč sto eno uro, medtem ko avionski potniki znotraj iste celine za pot porabijo še enkrat toliko, kot traja letalski polet. Napredek pa tak.

David Tomšič

Čas na krilih zvoka objavljeno: Joker 285
april 2017