Revija Joker - Televizorske limanice

ČLANKI
stranka » članki » uvodnjak » Televizorske limanice
Televizorske limanice
...
David Tomšič

Čeprav je naša pozornost razpršena na mnogo zaslonov, televizorju še vedno uspeva dr­ža­ti osrednjo mesto pri stanovanjski zabavi in druže­nju. S količino vsebin in njihovo dostopnostjo naprava pravzaprav krepi svojo pomembnost. Netflixu in drugim ponudnikom videa na zahtevo je uspelo okužiti cel svet in stotine milijonov ljudi se je za bagatelo spremenilo v krokarske bolš­čal­ce. Dodatna sreča za proizvajalce domačinskih displejev je le nekaj klikov oddaljeno visokokakovostno sandokansko filmovje. In nenazadnje, kljub potencialno najjači grafiki na PCju v resnici najboljše igrarske izkušnje nudijo konzole v sodelovanju s teveji. Zato ni čudno, da se prodaja po padcu v začetku desetletja zadnji pet let konkretno dviga. Gre to na rovaš inoviranja ali obratno, torej da povpraševanje pospešuje razvoj, je težko reči. Toda kakor se čudno sliši, je napredek malodane prebrzinski, saj tehnikalij ne dohajajo ne ponudniki ne potrošniki.  
Daljnevzhodne fabrike, ki praktično v celoti obvladujejo tržišče, konkurenčnost sili v vsakoletne prevetritve modelov, predstavitve novih tehnologij in izumljanje marketinških pojmov. Često so ti koraki posiljeni oziroma preuranjeni, kupci lastovičjih modelov pa opetnajsteni, saj plačajo velik denar za poltehnologije. Zanimivo se je ozreti čez ramo v zadnjo dekado, kaj vse so nam ponujali kot naslednjo veliko reč, zavoljo katere bi morali pri priči odsloviti stari sprejemnik. Začelo se je s pametjo. Aplikacije, servisi, to je futura. Že res, toda visokoleteči sistemi smartTV so približno uporabnost dosegli šele v zadnjem času, dočim s pet, kamoli več let sta­rim modelom ne moreš več gledati niti You­Tuba. Na prelomu desetletja je bila zelo vroča stereoskopija, a je kljub pospešenemu reklamiranju kmalu zagrizla prah. Danes 3D kot da ne obstaja, saj ni aktualnega televizorja s podporo. Kdor je svojčas nabavil tovrstne filme, jih bo ob zamenjavi zaslona gledal le še ploskovno. 
Nato je prišlo leto 2012, ko sta Samsung in LG lasvegaški smenj zabavne elektronike spremenila v promocijo OLEDa. Samo što nije, sta zagotavljala. Črna bo poslej res črna, ne presvetljena temnosiva, kakršno so prikazovali LCDji tistikratnega časa! A obljube so se izgubile v peskih časa, kajti dve leti kasneje ni bilo o OLEDu ne duha ne sluha. Modra barva se je izkazala za težavno in napovedoval se je 4K, na katerega tehnologija organskih diodic še ni bila pripravljena. Resnici na ljubo na 4K ni bil pripravljen nihče, ampak treba se je bilo pač z nečim bahati. Ob letu osorej je ultravisoko jasnino kazal že poslednji kitajec, zato so orači pikselske ledine predstavili svež trend: kurve! Ljudje imamo vendarle okrogla zrkla, ritnice in lička, zategadelj je edino pravilno, da zremo v zaobljene displeje. In spet so vsi sledili ter nato pogruntavščino tudi zvečine opustili. Potrebna je bila nova vabljiva zvenečnost, kar so našli v črkah HDR.

HDR-demote, ki kažejo milijardno paleto barv in visoka ali celo neskončna kontrastna razmerja, je lepo videti, toda televizijska krajina je drugačna. Če kupiš HDR-zaslon, potem na njem večino dneva sukaj Planet Earth II.

O televizorskem HDRu smo pisali že ob več prilikah, toda nič ne de, če mu posvetim tole premijsko stran. Tehnologija je navsezadnje docela sveža in tiči le v najnovejših vrhunskih aparatih, tako da še zdaleč ni samoumevna lastnost vseh sodobnih zaslonov. In tudi ko bo, se bo uveljavljala še nekaj časa, saj televizije pač niso naprave, ki bi jih kupovali na dve leti, poleg tega hardver prehiteva vsebino. Ker ni razširjena in otipljiva, je o tej visokoleteči kratici po množičnih medijih in trgovinskih prospektih mnogo bajanja. V enem koščku smetja iz poštnega nabiralnika sem prebral, da je "HDR korak naprej od HDja." Očitno na to namiguje dodatna črka, najbrž v smislu HD-Revolucije. Drugod piše, da na takem teveju HDR-fotografije, kakršne zajema vsak pametni telefon, res zaživijo. Oboje je nepoznavalsko širjenje krive vere. Ekranska označba HDR nima povezave z istoimensko fotografsko postavko in prav tako to ni nov rod HDja. 
High Dynamic Range, kar pomeni kratica, v prvi vrsti označuje več barv. Tako kot smo nekoč s šestnajstih napredovali na 256, nato na 65.000 ter naposled na danes standardnih 16 milijonov. Slednja cifra je rezultat tretje potence osmih bitov oziroma 256 stopenj rdeče, modre in zelene, s katerimi svetijo podpiksli v večini zaslonov. HDR osnovne komponente zviša na 10 bitov, ki dajo 1024 tonov in sku­paj dobro milijardo barvic. Pri tem ne gre le za več vmesnih nians, marveč tudi za prej nedosegljive valovne dolžine, zlasti v zelenem spektru. Težnja po boljši barvni reprodukciji izvira iz dejstva, da kamere že dve desetletji zajemajo z višjo barvno razloč­ljivostjo od prikazovalne. Toda bolj pisana mavrica je le pol koraka do HDRja. Ta daje poudarek na jasnejše temine in svetline, področja, ki so često le grde temnosive ali prežarčene zaplate. Mrak mora biti globok in svetlo nebo karseda sijajno, a oboje z vidnimi podrobnostmi. Zato je obvezno visoko kontrastno razmerje brez trikov, kar dosežejo samo moderne matrike s karseda lokalizirano osvetlitvijo. Če se le da, na nivoju posamičnega piksla. 
HDR v fotografiji po drugi strani ne pomeni privzeto več barv, marveč gre za posnetek, združen iz zaporednih zajemov pri različnih vrednostih osvetlitve. Na tak način ni prizor nikjer pretemjenjen in presvetljen, marveč so vidne tako podrobnosti v sencah kot sinje nebo. Take fotke zaradi nevernih svetlobnih kombinacij pogosto izpadejo nadrealistično farbovite, toda kljub pravljičnosti so enake na navadnem ali HDR-displeju. Da slednji resnično pride do izraza, je nujen ustrezen videotok, ki je zaenkrat omejen na izbrane Netflixove serije, 4K-blu-raye in določene konzolne igre. Tovrstne MKV-piratnine ni. Seveda vsakogar firbca, kakšna je opevana razlika. V resnici je prilično nezaznavna celo na najbolj vr­hunskih televizorjih. Tiste sejemske demonstracije, kjer polovica zaslona riše res bedno 'klasično' sliko, druga pa HDR-simfonijo barv, je umetna in neverodostojna. Ampak če sočasno gledaš Planet Earth II ali špil Hori­zon na dveh zaslonih, na enem v UHD-HDR, drugod v klasičnem režimu, potem odstopanje opaziš. Ne zaradi milijarde barv, marveč padejo v oči detajli v temah in svetlobah. S tem, da  HDR-televizorji obenem bolj svetijo, ker tako veleva standard.
Četudi se laičnemu uporabniku HDR zdi kot frišne marketinške limanice, tu vseeno ne gre za stranpot. Večja barvitost in svetilnost bosta tako kot višja ločljivost ostali in se širše uveljavili na vseh ekranih. Vseeno pa to ne pomeni, da je treba na vrat na nos v štacuno po tak televizor. Materiala je res malo in kdor zre TV-program ter warez, od 'HoDoRja' nima nič. Dodatna skepsa gre na rovaš več inačic visoke dinamične barvitosti: HDR10, HDR+, HLG in dolby vision. Čeprav znalci samozavestno zagotav­ljajo, da problema tu ne bo, nihče v resnici ne ve, ali se bo standard poenotil oziroma bodo naprave podpirale vse te kratice. Samooklicani strokovneži navsezadnje pravijo tudi, da je HDR neposredna nadgradnja HDja, in pred leti so nas taisteži prepričevali, da je 3D "here to stay". Veliko kač nas je že usekalo, tako da je previdnost ob klobkah vrvi čisto na mestu. Govorim iz lastnih izkušenj, ko sem pred leti kupil enega zgodnjih 4Kjev, nakar se je izkazalo, da tistikratni HDMI 1.4 za zunanje UHD-vsebine ni ustrezen. Namesto da bi užival v najvišji jasnini, vselej, ko zaženem playstation 4 pro v zgolj 1080p, začutim nekaj v ustih. LGjevega tiča, mamu jim!

David Tomšič

Televizorske limanice objavljeno: Joker 287
junij 2017