Revija Joker - Nevadski uvodnjak

ČLANKI
stranka » članki » uvodnjak » Nevadski uvodnjak
Nevadski uvodnjak
...
David Tomšič

Lasvegaška lokalna znamenitost so policijski avtomobili s tremi raznobarvnimi dvojicami lučk na strehi, modro, rdečo in rumeno. Ob vklopu je prestreznik, kot pravijo Fordovi crown victoriji v službi organov pregona, videti kot novoletna jelka in skozi oči nepristranskega opazovalca lepo sovpada z mestom luči. Manj navdu­šujoče pa je, ako vidiš to svetlobno predstavo v vz­vra­t­nem ogledalu, pri čemer si na cesti sam in je zelo verjetno, da je namenjena tebi.
Sem zvedave narave in venomer iščem nova spoznanja ter izkušnje. Mesto greha je resda samo po sebi izredno zanimivo, a ogledov urbanih znamenitosti, kamor v prvi vrsti sodijo fantastični tematski hoteli, je slej ko prej konec in pustolovski duh si želi več. Lučaj severozahodno od mesta leži več tisoč kvadratnih kilometrov najbolj skrivnostnega in varovanega ameriškega, če že ne kar svetovnega ozemlja, suhoparno zvanega Nevada Test and Training Range. Danes je to v prvi vrsti baza letalskih sil Nellis, ki je največje planetarno vadbišče vojaških pilotov in letal, medtem ko številni okoliški kraterji nemo pričajo o več sto test­nih eksplozijah atomskih bomb v času hladne vojne. V srcu tega področja, ki ni zarisano na nobenem zemljevidu, pa je znamenita Area 51, kjer je po pričeva­njih videti eksperimentalna in vanzemaljska plovila. Vsaj en leteči krožnik in par vloženih vesoljcev naj bi hranili tam, kakor veli popularna UFO-folklora. Uradno stališče Bele hiše je, da tako imenovan kraj zanje ne obstaja, da pa so aktivnosti okoli dotične letalske baze in število ujetih Marsovcev državna skrivnost. Samoumevno je torej, da moram na oni konec, četudi se samo pofočkam na radioaktiven pesek in si nabavim sendvič z nalepko 'Aliens taste like chicken'.
Las Vegas je razvlečeno mesto, vendar brez predmes­tij ali somestij. Zdaj se voziš skozi zgoščeno naselje malih hišic, v naslednjem trenutku si že odrezano sredi puščave. Štiripasovnica shujša, promet postane pičel, okolica pa je zaradi nenavadnih kamnin oziroma tektonskih tvorb skoraj lunarna. Živelj so redko posejani hecni dreveščki, imenovani joshua tree, in kak blodeči kojot. Ker je cesta milje in milje brez zavoja, imaš ob držanju omejitve - 65 milj na uro, to je - občutek mirovanja, zlasti ob udobju in moči velikega ameriškega avtomobila. Normalno se premikaš šele, ko hrabro pospešiš do sto. ("Samo za hec, da vidim, če ta kontejner na kolesih sploh vleče.") Priznam, nemalo mi je bilo tedaj žal, da nisem uresničil prvotnega načrta in si sposodil ultimatnega avtomobila mogote, viperja. Seveda je čas najmanj primeren za tako ne­ekološko preseravanje, ampak hej, zverino furam v vseh špilih, na kurbe ne hodim in perem ob tapoceni toku. Enkrat v življenju lahko odštejem tistih par stotakov za osemlitrsko hrumenje. Moje prepri­ča­nje je pač tako, da je denar le prehodno sredstvo, medij do nujnih dobrin na eni strani in osrečevalnih na drugi. Dokler nisem bos, gol in sestradan, si upam občasno investirati v lastno veselje in v pridobivanje iz­kušenj. Če bom vozil forda focusa ali kakšen drug podoben rentacar ekonomskega razreda, se nanj ne bom nikoli več spomnil. Kronski sodobni mišičnjak pa je privzeto dober vir povesti in spominov. Za tako izposojo ni boljšega placa od Vegasa, poleg tega je bilo tam konec novembra rekordno vroče, kar 26 stopinj. S 500-konjskim strojem bi na tej divni cesti navidezne brezbrižnosti peljal najmanj dvakrat toliko, kot je zapovedano. No, na koncu sta stiskaštvo in dejst­vo, da sem se dan poprej namenil v Veliki kanjon, do koder pot vključuje dvajset kilometrov uživantskega makadama, odločila, da najamem 'le' hummerja.
Vozim takole tistih tempomatno nastavljenih sto na uro, že vnaprej zavedajoč se, da zadanega cilja ne bom dosegel. Kljub temu me je zanimalo, do kam bom prišel. Vsekakor bom vratarjem, zaporničarjem ali stražarjem izustil veliko duri odpirajoč magični stavek "I am from the press." Novinarska izkaznica v navezi s konkretnostjo vozila bi morala narediti vtis. Kdo ve, morda imam srečo in je danes dan odprtih vrat. Prišel sem tudi na zamisel, da skrenem z glavne ceste na številne stranpoti in s kakega kuclja teleobjektivno fotografiram. A to idejo sem na licu mesta zavrgel, saj je bila mrtva pokrajina kljub sončnosti neprijazna, če ne kar strašljiva. Kaj se zgodi turistom, ki v nevadski puščavi iščejo kolovozne bližnjice, sem zelo slikovito spoznal v filmu Hills Have Eyes.

Iz mojega razmišljanja me zmoti oddaljeno, a vztrajno večanje utripajočih luči za seboj. Jebelacesta! Od kod, za božjo voljo??? Tu ni niti onih gigantskih kaktusov, za katere se je moč skriti. In sploh, čemu pre­žati na cesti, po kateri se prikaže po en avto na deset minut? Morebiti pa se mu zgolj mudi nekam v daljavo, se optimistično tolažim. Ko se mi je prilimal na zadnjik, mojega imaginarnega dvoumja ni bilo več. Najebal sem ga. 35 milj oziroma 55 kilometrov oziroma 54 % prekoračitve. Veliko GLD bo šlo v ta EXP. Že tako ali tako dolarji prehitro zapuščajo moj inventar. Las Vegas je premeten. Nastanitve so smešno poceni, prav tako so začuda zastonjske vse garažne hiše. A ko si enkrat tam (in peš), imaš brezštevno možnosti čistega zapravljanja, pri čemer je hazard le objemka turizma. Sredica so ogledi raznoraznih predstav, okoliški, če se da, helikopterski izleti, šoping in (plačilno) 'uporabljanje' vseh mogočih hotelskih atrakcij, kot so razgledni stolpi, luna parki, živalski vrtovi ter razstave. Toliko raznolike in skoncentrirane zabave ni nikjer na svetu. Seveda je treba izkusiti vse, Vegas je ipak Vegas. Ko ga enkrat vidiš, nisi nikoli več enak, je pel Elvis že pred štiridesetimi leti.
Držim roke na volanu, kot veleva pravilnik. Seganja v žepe ali v predalčnik ameriški kifeljci ne odobravajo in približevanje avtu praviloma že tako ali tako spremlja odpenjanje toka. Tam policaje redno streljajo in previdnost je razumljiva. Čeprav je nevadska puščava kot nalašč za izneb trupla, se odločim za ver­balni pristop. Zakajti moja karizma in sposobnost pre­govarjanja delujeta tudi tujejezično. Ravno dan prej sem jedijsko prepričal nekega Kineza, da pod 'free drink with every meal' sodi tudi ustekleničena voda in ne zgolj gaziranka iz avtomata. A moje besedičenje pri možu postave ni prišlo na svoj račun, saj sva na moje presenečenje opravila na dušek. "Hello sir, you were doing 99 in 60 zone. Where are you from?" "Slove­nia." "Do you have any vampires in Slovania?" "No, that is Transilvania." "Ok, drive slowly." Brezvezen, neizrazit pogovor (sorry, bralci). Nimam pojma, s čim sem si zaslužil le ustni opomin. Znabiti, da ga je postalo sram zavoljo geografskega neznanja, ali pa ga je prijelo scat. Pod­vprašanja v slogu "Koliko bi me pa zadeva lahko koštala?" in "Kje hudika si me zmeril? S satelitom??" sem kljub EXP-malusu raje pustil neizgovorjena. Sreče se ne izziva in ta mi je prihranila par stotakov. Naprej sem vozil 65 mph - beri: nepremikajoče se. Če bi imel viperja, bi po mojem nadme naščuvali helikopter. (Ali Zeda, kateremu bi služil kot gimp do konca svojih tejkerjevskih dni.)
In Area 51? Dobrodušen škilavi zobatec na pumpi (bratranec od unih v Hills Have Eyes) mi je povedal, da je več dogajanja okoli vesoljcev na severni strani vo­jaškega področja, kjer dotična cona sicer leži. Z južnega konca je videti edinole občasne prelete vojaških in akrobatskih letal. Ipak sem se peljal do preho­da 'meje', kjer ni bilo žive duše, samo tabla s prepo­vednimi velelji. Fotografiral sem in se odgovorno obrnil.
Tisti dan sem se šel hazard. Pridružil sem se hordi debeluharjev, ki so pritiskali na gumbe in vrteli bobne kar iz najetih debeluharskih električnih triciklov. Popušil sem štiri dolarje, kar je bil hkrati moj celotni srečelovni budžet. Zaradi notranje ure sem šel upokojensko ob osmih v posteljo in se zbudil ob štirih zjutraj. Izdatna in privlačna ameriška jutranja poročila so odličen kratkočasnik in Jennifer ter Angelina si imata res veliko povedati.


David Tomšič

Nevadski uvodnjak objavljeno: Joker 185
december 2008