Revija Joker - Pametnotelevizorski uvodnjak

ČLANKI
stranka » članki » uvodnjak » Pametnotelevizorski uvodnjak
Pametnotelevizorski uvodnjak
...
David Tomšič

Kaj imajo skupnega frnikolanje, indijanci in kavbojci, pripovedovanje vicev, tarok, rabutanje koruze, ristanc, zbiranje razglednic, križci in krožci, točni zmenki in pošiljanje listkov po razredu? Vsi ti pojmi so izumrti kot dodo in le še blede podobe brezzobih spominov. Nikoli več se ne bodo vrnili, saj v za­bav­nosti in uporabnosti ne morejo tekmovati sodobnimi in priročnimi digitalijami, ki nam zapolnjujejo vsak dan.
Pa ne bom zdaj spet šifrerjevsko tožil za starimi časi in zabavljal zoper nove tehnologije. Reči se spreminjajo in naša početja takenako, jebat ga. Mlajši ne veste, kaj ste zamudili, fosili pa smo veseli, da smo izkusili vse našteto, o čemer bomo nekoč ob tabornih ognjih pripovedovali nejeverni deci. Bom pa modroval o teh digitalijah, ki so ubile gumitvist, fot­rove skrite porniče, lepopis in makrameje. Lahko bi jel na­šte­vati vse mogoče naprave, ki smo jih fasali v zadnjem desetletju in ki so zavdale družabnosti, pri­ljudnosti ter zdravemu načinu življenja. Ampak apa­rature same, torej gola železnina, so pravzaprav vse manj pomem­b­­ne. Za drugačne navade so krivi servisi in vsebine, med katere sodijo instantno sporočanje, brskanje po spletu, elektronska pošta, kazanje fotografij, guglanje nagih bab, fejsbukiranje, kojšnje dobivanje vesti, muzika celega sveta na dosegu tipke, tvitanje in predvajanje filmčkov z YouTuba.
Včasih je bil ekskluzivni odjemalec vsega tega v kotu čepeča glasna kišta. Danes imamo veliko lin v svet in med seboj se tepejo za našo pozornost. Zato je nenavadno, da je največje okno od vseh, dnevnesobni televizor, precej slabo izkoriščen. Seveda je lahko TV medij za čisto vse, a v večini stanovanj le redko pre­se­že vlogo prikazovanja programa, filmov in iger. Sam se ne spomnim, kdaj bi zadnjič brskal po spletu in ogledoval YouTube v dnevni sobi, dočim se Facebook ali Gmail na največjem displeju pri meni nista pojavila nikoli. Pa ni nič narobe z zaslonom, le preveč je ukvarjanja z drugimi aparaturami, ki to vsebino posredujejo. Za upravljanje računalnika nucaš potem na zofi še miš in tipkovnico, konzola pa je za splet že v osnovi omejena.
Da televizorji ne bi bili prepuščeni na milost in nemilost drugih komponent in njihovih rešitev, predvsem pa, da bi njihovi izdelovalci lahko ponudili uporabnikom nekaj več, nekaj na dolgi rok dodatno dobič­ka­nosnega, so po novem osrednji gospodinjski zasloni tudi spletne naprave širokih in razširljivih mož­nosti. To pomeni, da imajo na meniju vse od družab­nega mreženja in čveka prek surfanja in pošt­­nega nabiralnika do kupovanja filmov ter dolsnemanja igric. Nalinijskost je zato najnovejša tržna pos­tavka. 3D in vse čudežne številke, ki so jih svoje čase tako zavzeto lepili na robove, so namreč stara zgodba. Ta trend integracije televizorja z internetom se kliče smartTV in strokovnjaki menijo, da bo ukradel uporabniške ure mobilnikom, tablicam, računal­ni­kom in celo konzolam. Kajpakda so si morali proizvajalci izmisliti blagovne znamke, ki gredo v uho. Recimo Philipsov NetTV, Panasonicova Viera Connect, Sharpov Net+, Toshibini Places, Samsungov SmartTV in tako naprej.
Vsi dajejo v popotnico novim modelom dolg seznam 'bistrih' možnosti in logotipov. Aparati umejo vse, kar si lahko zamisliš, in še kaj več. Imajo spletni brskalnik, Skype, Gmail, Facebook, Twitter, predvajalnik vsebin vseh sort, snemalnik in štacuno s programčki ter igricami. So upravljivi s telefonom in nekateri znajo celo posredovati sliko mobilnemu onegaju, kar je koristno, če moraš med fuzbal tekmo na latrino. Čuje se kul in nekoč tudi bo. A današnje grenko spoznanje je, da je velika večina teh internetno-pametnih funkcij na meji (ne)uporabnosti.
Že prvi vtis pokvarita počasnost in okoren vmesnik. V primerjavi z odzivnimi konzolnimi meniji in intuitivnim delom s tablicami ter telefoni je sprehajanje po televizijskih izbirnikih naravnost mukotrpno. Daljinci so neprilagojeni novim nalogam in so itak od vselej nižek priljudnosti. Ukazi zaostajajo, logika rokovanja pa me je ponovno utrdila v prepričanju, da imajo programerji zelo nizke ergonomske kriterije. Na pomoč sicer lahko priskoči androidna ali Applova ploščica, saj so vsi proizvajalci ustvarili namenski softver za prijaznejše krmiljenje (po wi-fiju). Vendar to ni privzeta, vsakomur dosegljiva naprava.
Nerodnost in nedodelanost se kažeta pri vsakem pritisku, ne oziraje na znamko, najsigre za ubadanje z neprijaznim browserjem ali za tako osnovne operacije, kot sta prikazovanje slik z USB-ključka in snemanje TV-programa. Slednje je praviloma epski spopad z zarukanostjo in omejenostjo, v katerem si že vnaprej obsojen na poraz. Naštevanje vseh debilan je odveč, ampak mi lahko verjamete na besedo, da je celo navaden dnevnesobnež presenečen ob neumnostih, kaj šele naprednejši. Na večino vprašanj onkraj osnovnih operacij “Ali lahko ... ?” je odgovor “Ne.”
Lahko razumljiv primer neosmisljenosti so odjemalniki za instantno sporočanje. Pričakoval sem, da bodo ob (samodejnem) vpisu ves čas aktivni in me med gledanjem televizije, nabijanjem špilov ali celo ob ugasnjenosti obvestili o novem pismu, tvitu, dregljaju, klicu in komentarju. To bi lahko TV dejansko naredilo za središče socialnega mreženja. Na žalost ni tako. Fejsič, mail, klepet in slično poženeš, si v njem, nakar ga zapustiš. Prav tako noben televizor ne nudi mož­nosti ureditve 'domačega zaslona' po vzoru mobilnikov, kjer bi imel na namizju lastne elemente, recimo vreme, vesti, spored, najbolj priljubljene bližnjice ...
Samsung se je potrudil z daleč najbolj bogato in slikovito zbirko dolsnemljivih nucnikov. Toda kljub temu je nabor beden in neprimerljiv z mobilniškim. Ogromno robe predstavljajo neinteraktivni kuharski recepti, nasveti za hujšanje in brezvezni videotki. Igre pa so sploh vredne posmeha, saj med njimi nisem našel ene same normalno premikajoče se zadeve. Maksimum sta bila od zgoraj gledana spectrumovska formulca z dvema sličicama na sekundo in Cave of Hades, ki ti jo skopo reklamirajo kot najboljšo igro sploh (“Enter the caves of the underworld and get spellbound by one of the greatest video games of all time How long can you hold the way to daylight open?”), nakar se izkaže za čisto navaden Tetris. Skratka, obup­na vsebina, ki jo samo še nadgradi zanikrna izkuš­nja nadzora z daljincem.
Kak proizvajalec ali model ima določeno pritiklino bolje urejeno, toda skupaj vzeto je področje zaenkrat sila razočarajoče. Toliko bolj je to graje vredno, ker za večino minusov ni kriva tehnologija, marveč preprosto nespretnost, da ne znajo ustvariti gladke in pozitivne uporabniške izkušnje. Reči načeloma delujejo, to drži, toda pomembno je takisto, KAKO delujejo. Če se med gledanjem televizije raje stegnem za telefonom in preverim novitete po svetu ter med prijatelji na malem zaslonu (ki me sam od sebe opozori nanje), je to dober pokazatelj neintuitovnosti televizorskega internetovanja. Še eden takih vnebovpijočih primerov je odsotnost stereoskopske in HD-vsebine na nekaterih odjemalnikih za YouTube, vključno z onim na PS3.

Bogat je videti Samsungov SmartTV, upo­rabnost silnih ’možnosti’ pa je zaenkrat uboga. Bo pa v prihod­nosti televizor vseeno igral pomembnejšo vlogo.

TV-ekran ima res ogromen potencial, tako za vse oblike digitalnega druženja kot za spremljanje gibljivih sličic. Njihovi izdelovalci ne bodo križem rok opazovali, kako ostali služijo z vsebinami, ki jih televizor nato brez vpletenosti zgolj posreduje gledalcu. Hočejo svoj kos zaslužka od filmov, oddaj, novic in drugih predvajanosti. Navsezadnje se obeta premik mnogih kanalov iz obstoječega sistema v obliko aplikacij, kjer bomo lahko pogledali karkoli kadarkoli. Primer tega je slovenski Voyo. Nemara bodo televizorji postali tudi samostojna platforma za špilanje. Panasonic je že predstavil možnost priklopa USB-joypada in igranje z mobilnikov poznanega Asphalt GTja. Trende za prihodnost so vsi po redu pokazali na sejmu CES, ki se je odvil ravno v dneh, ko se je Joker tiskal. Raport februarja.
Lasvegaški šov je tudi razlog, da se še nismo odločili za članek s tega področja, saj bomo raje počakali in predstavili najnovejšosti, ne lanskih zgodb. Poleg tega je mnenje o trenutni situaciji moč strniti v eno samo, ne prav spodbudno misel: smartTVji to pač niso. Dasi so nekateri novi elementi dobrodošli, ne morejo nadomestiti drugih onegajev.
Bo pa razvoj šel v to smer in vojna domačinskih zas­lonov bo vse večja. Pogled nanje se bo korenito spremenil, ko bo v televizorski segment v letošnjem letu vstopil Apple. Nisem jabolčniški apostol, a sem prepričan, da jo bo njihov ekran zagodel vsem uveljavljenim tovarnam in še konzolam povrhu. Smolarjeva popevka bo znova aktualna, mi bomo pa bomo ob novem kradljivcu časa pozabili na še kakšno analogno zabavo ...


David Tomšič

Pametnotelevizorski uvodnjak objavljeno: Joker 222
januar 2012