Revija Joker - Svetodeželni uvodnjak

ČLANKI
stranka » članki » uvodnjak » Svetodeželni uvodnjak
Svetodeželni uvodnjak
...
David Tomšič

Potujemo zavoljo širjenja obzorij, najsi gre za divljenje nad nepoznano prirodo, uži­vanje v utripih življenja tujih mest ali spoznavanje starih vekov. Marsikomu se sicer zdijo zgodovinske znamenitosti duhamorne, a ob ustrezni historični razgledanosti in zdravi radovednosti so časoplovne poti obilen vir izkus­t­venih točk. Uzreti v živo veličastje ancientnih ču­des, kot so gradovi, piramide, zidovi, palače in velikans­ke glave, ter predstavljanje njihovega namena in nastanka je navkljub današnji podrejenosti mno­žičnemu tu­rizmu še vedno neprecenljivo. Enako velja za pofočkanje na prizorišča velikih pripetljajev, res­ničnih ali bajeslovnih, pri čemer je za boljši otip preteklosti kajpakda potrebna merica otroške domiš­ljije. 
Kraji, ki nudijo premike skozi čas, so vsepovsod. Lahko je to razvalina trdnjave na bližnjem griču, polje velike bitke ali notranjost srednjeveške katedrale. Posebej zanimive so tiste točke, kjer so se odvili za naš prostor pomembni dogodki. Atenski partenon, simbol antične Grčije, ki je v marsičem postavila temelje zahodne civilizacije ... Forum Romanum, središče starega Rima, ki je na tem koncu Evrope pustil neizbrisen pečat ... na Drini čuprija, slavolok Osmanskega cesarstva, ki je preoblikoval Balkan ... dunajski prestol Habsburžanov, na katerem je sedela Marija Terezija, ki ji gre zasluga oziroma krivda za slovensko šoloobveznost ... Normandija, ki predstavlja začetek konca tretjega rajha ... In še neka dežela, katere dogodki so z najbolj mastnimi črkami vpisani v anale zapadne poloble, če ne kar vsega človeštva. To je Izrael, od koder izhaja večina svetopisemskih zgodb obeh zavez, te pa tvorijo stebre krščanstva in s tem naše kulture.
Edinstvena velepomembnost Svete dežele za vse tri ab­rahamovske religije je obenem njen največji prob­lem, ki se zlepa ne bo rešil. Tempeljski grič, neznaten košček Jeruzalema, terjajo zase vse tri strani. Židje mu pripisujejo vrsto dogodkov, kakršna sta stvarjenje Adama in Abrahamovo žrtvovanja sina, zato je tam stalo njihovo največje svetišče, na kar spominja Zid objokovanja. Kristjanom je območje sveto zaradi Kristusovega pasijona, dočim muslimani verjamejo, da je Mohamed od tamkaj na krilatem konju obiskal nebesa, kar označuje mošeja Al-Aksa. Stari Jeruzalem je sicer zaradi pravičnosti že stoletja razdeljen na četrti, vendar je to blažev žegen, na kar pričajo stalni incidenti. Pri tem je tisto tradicionalno ravsanje armenskih in grških menihov še najmanj problematično.
A ravno to, da je dežela brezšivno vpeta v dogajanje vseh treh svetih knjig, torej Svetega pisma, Tanaka in v manjši meri Korana, jo dela tako kulturološko privlačno. Glede na njeno relativno majhnost je blažen in s kakšnim pripetljajem povezan prav vsak njen koš-ček. Tako v obmorskem Ašdodu, bivši filistejski utrdbi, uzreš razvaline templja, ki bi ga naj goloročno podrl Samson. Ob Mrtvem morju te kažipot usmeri na stransko cesto do morebitne Sodome, kjer z malo sreče vidiš slani steber, v katerega se je spremenila firbčna Lotova žena. Malo proti severu je ena najstarejših stalnih naselbin na svetu, Jeriho, katerega zidovi so padli pod bojnimi rogovi Izraelcev. Dolina Elah je tista, koder je Davidov pravični kamen srečal betico zavojevalca Goljata. Na haifski gori Karmel je prerok Elija dokazal nadmoč Mojzesovega boga nad Baalom ...

Najbolj zanimivi za kristjane so seveda kraji iz Novega testamenta, začenši s Cerkvijo oznanenja. Tam je namreč angel Gabriel Mariji oznanil spočetost od svetega duha. Sledenje Jezusovemu tozemskemu življenju se prične v palestinskem Betlehemu. Kjer so bile pred dvema tisočletjema žive jaslice, danes stoji bazilika Jezusovega rojstva. Naslednja postaja je kapela v Nazaretu, ki označuje Jožefovo tesarsko delavnico, taisto, v kateri se je obrti izučil tudi božji sin. Lučaj iz Nazareta je vas Kana. Janezov evangelij jo omenja v zvezi s prvim Jezusovim čudežem, spreminjanjem vo­de v vino. Še bolj se je v verske spise zapisalo bliž­nje Galilejsko jezero, saj se je tam primerila cela vrsta čudodelstev, od hoje po vodi do zmagovitega ribolova. Slično proslavljena je vasica Betanija, kjer je Jezus obudil od mrtvih prijatelja Lazarja.
Daleč najbolj oblegane so točke iz četrte vrstice Apostolske vere: “... trpel pod Poncijem Pilatom, križan bil, umrl in bil v grob položen ...”. Tudi zato, ker so nagnetene v krogu enega kilometra v Jeruzalemu. Zgodba odrešenikovega konca se odpre z zadnjo ve­čerjo z dvanajsterico na Sionskem griču. Poznani prizor je žal videti le na spominkih, saj tam ni nikakršne starodobne gostilnice, osličkov in opankarjev. Kot uči Knjiga, je šel Jezus nato molit v vrt Getsemani. Ta gaj pod Oljsko goro, kjer je Judež za trideset srebrnikov prodal uči­telja rimskim vojakom, obstaja še dandanes. Čez cesto od njega je znamenita Via Dolorosa, steza, ki markira Jezusovo nošnjo križa na vzpetino Golgoto. To ni nikakršna spokojna romarska pot, marveč osrednji in najbolj gužvasti del obzidanega Jeruzalema. Od nekdanje Pilatove rezidence do cerkve Jezusovega groba se vije skozi najbolj pisan in glasen bazar cenenih spominkov, piratskih plošč ter falaflov.
Resda je mnogo svetopisemskih krajev naknadno določenih, bodisi od srednjeveške Cerkve, bodisi od turističnega društva, in ne historično podprtih, predvsem pa brez enega samega izvirnega objekta. Zato si v naivnem pričakovanju bibličnih prizorov včasih ra­zočaran, ko ne zagledaš drugega kot neugledno, naj­več nekaj stoletij staro kapelo in trumo neomikanih ruskih turistov. A kljub bajeslovnosti in sodobni onesnaženosti s pločevino ter stojnicami kiča je ob­ču­tek deljenja prostora z dejanji iz najbolj razširjene zbirke povesti nepozaben.
Tale tematika se zna zdeti komu brezvezna in kratkomalo čezlesna. Toda religiozne navedenosti ne oziraje na veroizpoved posameznika sodijo v kanon splošne izobrazbe, zakajti naš vsakdan je prepojen s svetopisemskimi prilikami in referencami. Tega često ne opazimo, saj so nam navezujoče zgodbe, simboli, cerkve, prazniki, fraze in običaji samoumevni. Na žalost mnogokdo ne pozna niti osnov izročila oziroma se do njega obnaša posmehljivo. Vseeno ga to ne ovira pri terjanju božič­nice, žrtju velikonočne potice in celodnevnem praskanju po riti 15. avgusta. Da šole ni­majo v programu veroslovnega predmeta, je res nezaslišano.


David Tomšič


Sveta dežela zaradi draginje in ne pretirane odprtosti za turizem ni destinacija za vsakogar. A če si zgodovinsko in versko podkovan ter si igral prvi Assassin's Creed, zna nuditi odlično potovanje po koreninah naše kulture. Da je ohranjenih spomenikov komaj kaj, je kriva burna zgodovina Svete dežele, saj so si pokrajino iz rok v roke podajali krivoverni zavojevalci. Ti so med drugim uničili oba najsvetejša templja. Prvega, Salomonovega, je porušil babilonski kralj Nebukadnezar, Herodovo svetišče pa Rimljani. Za njimi so prišli Grki, Arabci, potem Bizantinci in križarji. Slednji so, kot velijo kronike in legende, v iskanju svetih skrivnosti preobrnili sleherni kamen. Ko so jih spodili mameluki, je pokrajina prišla pod egipčansko nadvlado, tem so jo prevzeli Turki, njim so jo hoteli suniti Francozi, nakar so do samostojnosti tamkaj vladali Britanci. Nihče se ni kaj prida menil za kulturno dediščino, zlasti ne židovsko, ki je šla v nos tako srednjeveškim Evropejcem kot muslimanom.
Vseeno je bogata zgodovina pustila mnogo slojev arheoloških zanimivosti, ki segajo od ostankov palače največjega judovskega kralja Davida prek jeruzalemskega obzidja, ki ga je zgradil Sulejman Veličastni, do škrbin v stolpih Ake, ki so jih zadali Napoleonovi topovi. Izpostavitve in ogleda vredna je Herodova nedostopna utrdba Masada na hribu ob Mrtvem morju. Tja so se leta 66 med judovsko vstajo zoper okupatorja naselili uporniki, tako imenovani zeloti. Rimljanom njihovo partizanstvo ni bilo pogodu, zato so po dolgem obleganju zgradili leseno klančino in visok stolp ter naposled prestopili zidove. Po pričevanju takratnega zgodovinarja Jožefa Flavija so našli le tisoč trupel, saj so zeloti storili množičen samomor. Masada je za Izraelce najbolj najbolj pomembna nesakralna zapuš­čina preteklosti. Kako globoko je v njihovi narodni zavesti, pove dejstvo, da imajo v vojaški zaprisegi vrstico, da “Masada ne bo nikoli več padla.”
Bolj epska in nič manj pogumna je štorija iz leta 1291. Takrat se je odvilo sklepno dejanje evropske prisotnosti v Jutrovem, obleganje Ake, zadnje križarske postojanke. Ko je obrezani sovrag vdrl v zunanjo utrdbo, so vitezi templjarji do zadnjega moža branili notranji grad, da so lahko ostali kristjani po podzemnem tunelu ušli v pristanišče. Ti hodniki so se ohranili vse do danes in za nekaj šeklov lahko po njih preganjaš dob­rih sedem stoletij stare prikazni, ki bežijo z bajnimi templjarskimi zakladi. Je viteški red med kopanjem pod Tempeljskim gričem našel skrinjo zaveze, apokrifne evangelije o drugačnem življenju Jezusa ali kake druge svetinje? Tega bržda ne bomo izvedeli, saj templjarskih skrivnosti niso nikoli odkrili.
(Več o Izraelu in vitezih templjarjih najdeš v vedežih v Jokerjih 215 in 183.)

Svetodeželni uvodnjak objavljeno: Joker 229
avgust 2012


sorodni članki