Revija Joker - HD-predelave: z botoksom in umetnimi kolki proti zobu času

ČLANKI
stranka » članki » igrovje - tematski članki » HD-predelave: z botoksom in umetnimi kolki proti zobu času
...
Sneti se s kameradom Casom udeležim snidenja starih špilov, ki so jim spretni e-kirurgi s plastičnimi operacijami nadeli novo, HD-podobo. Je žur uspešen in traja dol-go v noč ali pa izpade kot druženje zmahanih penzionerjev s platfusom in žolčnimi kamni?

V kleti mi leži čuda stare robe, do katere imam poseben odnos. S tem telefonom na vrtljivo številčnico sem njega dni klical pirata, ki mi je pošiljal špile za amigo ... na oni katodni televizor sem imel priključen SNES ... s tistole odslu­že­no tipkovnico za PC napisavši kup Jokerjev. Teh predmetov ne dajem na oltar, a so tam, proti prahu zapakirani v jasno označene škatle. Pomirja me njihova tiha prisotnost. Ne vem pa, kako bi se odzval, če bi pred hišo lepega dne parkiral kombi z napisom OBNAVLJANJE STARIN. Lepo oblečen stric z briljantino v laseh bi mi s svilnatim glasom kakor Merovingij iz Matrice zagotovil, da lahko moje starine s plastiko, lesom in posebno žavbo preuredi za novo dobo. Bi si tega zares želel? 
Vprašanje se mi venomer zastavlja ob visokojasninskih oziroma HD- (High Definition) inačicah iger. Namnožile so se, da jih je težko prezreti, in ni uganka, čemu. Retrofrikovstvo je v modi, saj so generacije, ki so rasle s komodorjem, amigo in mega drivom, ODrasle. Izdajatelji jim iz žepov vlečejo dinarčke na rovaš spominov na lepši včerajšnjik, ko ni bilo vode v kolenu in finančne krize. Nekateri iz tega delajo velik posel. Sony ima na primer célo serijo 'Classics HD', ki je postala del imidža playstationa 3. Tovrstni izdelki najdejo pot tako na ploščke kot v internetne servise, od Steama prek Xbox Liva do Playstation Stora. Strošek ni obširen, izplen pa zna biti. Posamične prebarvanke tržijo med 10 in 20 evri, zbirke med 30 in 40. To za finančno neodvisne nostalgike ni visok strošek, ki zlahka sproži impulziven digitalni nakup.

Druga sorta domačega HDja so računalniški emulatorji konzol, ki oponašajo vse mogoče sisteme, od starodavnih tipa atari 2600 (Stella) do dreamcasta (NullDC), PS2 (PCSX2) in wiija (Dolphin). So zastonj in tako napredni, da zmorejo zlasti pri trirazsežnih igrah sami po sebi pričarati vsaj približek tistega, za kar založniki zaračunavajo. V skrajno visokih ločljivostih in s filtriranjem tekstur, antialiasingom ter drugimi lepotnimi operacijami so emulatorsko gnani naslovi primerljivi z uradnimi HDizacijami. Na sliki je Gradius V za PS2 pod PCSX2.

A res je, da stranka ne dobi nujno tistega, kar je pričakovala. Deležna je višjih ločljivosti, zglajenih robov in poštimanih nalinijskih plati. Nove teksture so že redkejše, bore malokrat pa so prisotni dodatki, kot so vpogledi v ozadje izdelave, dokumentarci in podobno. (Če te robe pri opisih ne navajava, pomeni, da je ni.) Kaj šele, da bi nanovo razporedili checkpointe, prilagodili umetno pamet ali vdelali opcijo 'save state' kakor pri emulatorjih. Najbrž se bojijo, da bi šlo za nezvestobo izvirnemu materialu. Vendar slednje ni nujno slabo!

Steam je dobro lovišče za tiste, ki jih zanimajo HD-dodelave, saj jih je za PC na razpolago kar nekaj. Plačaš tistih deset ali dvajset evrov in čez nekaj pretakanja je špil pri tebi. V fizični obliki hadejk za PC ni, za PS3 in xboxu 360 pa so na ploš­č­­ke dali zlasti tavelike, se pravi Hitmana, Ratcheta, Jaka in Devila. Wii in wii U omembe vrednih HD-inačic nimata.

EMŠO zasleduje vsakogar 
Del ljudi proti HD-obujenkam nima nič. Zlasti ne tisti, ki jim ni do tega, da bi si moderno dnevno sobo kvarili s starinskimi napravami in se jim ne da ubadati z združljivostjo, hacki, romi ... Drugi v njih ne vidijo smisla. Zanje so stare igre intimno povezane s prvotnimi inačicami, zaradi česar imajo HDizacije za laž. Kakor bi kdo stilsko pohištvo iz avstroogrske dobe restavriral z Ikeinim šajnom, bljak. Ti retrofriki so zadovoljni le z izvirnikom v prvotni embalaži na originalnem sistemu. Grdo gledajo celo na nedotaknjene originalne prenose, recimo v Nintendovi Virtual Console, saj se jim zdi grešno poganjati jih na neizvirnem hardveru.
Sam nisem tako skrajen. Občasno se mi zdi čistno fino odigrati nekaj starega v novi preobleki. Uč mi ne trpi in rad začutim, kako se nas igre niso tako trudile držati za roko, niso bile pokroviteljske in niso se še oženile s Hollywoodom. Se pa strinjam, da učinek ni vedno blagodejen. Predvsem je od podlag za te zglancanke minilo deset, petnajst, celo več let. Ko iščem primerne izdelke za rubriko Rumplkamra, kjer obelodanjamo še danes dobre stare špile, nemalokrat naletim na težave z nadzorom, umetno pametjo, nadzornimi točkami, težavnostnimi krivuljami, kamero in sličnim.
HD-verzije takih kapric niso osvobojene. Za nameček sploh ni nujno, da bodo mlajši navdušeni nad zunanjostjo, saj ne gre za nove pogone, marveč za okrancljane stare, kar se hitro vidi. Nekatere igre izgledajo lepo, pri drugih se vprašaš, kakšna je razlika. Odvisno od primera. Nanizava jih dosti.

Poleg oficielnih inačic se na računalniku najdejo navdušenski projekti, pri katerih posameznik ali skupnost videz brezplačno ozaljšajo. Tak je recimo Quake Enhanced, ki ločljivost dvigne do najsodobnejših, pridoda izboljšane teksture in poskrbi za CD-glasbo. Založniki v takih primerih včasih aktivirajo nindža odvetnike, a največkrat pustijo stvari pri miru. Vivendi pravnikov recimo ni poslal nad ljubiteljske avtorje docela brezplačne predelave Black Mesa (Blackmesasource.com), ki v pogonu Source v letih in letih dela niso porihtali le grafike, marveč so dodali številne manjše gradnike, ki izkušnjo po mojem zgolj izboljšajo, naj gre za ozadni čvek in večjo količino zalog do merka za eno od orožij. Pa oni kontroverzni, večini slabi konec s poskakovanjem po alienski dimenziji in šefovskim bojem so odrezali. Juhej! Mimogrede, ne za Quake Enhanced, ne za Black Meso ne potrebuješ izvirnika.

HD-predelave: z botoksom in umetnimi kolki proti zobu času objavljeno: Joker 238
maj 2013