Revija Joker - Run, DMC!

ČLANKI
...
Prigode lovca na demone Danteja smo spremljali v petih Devil May Cryih. Najbolj sta čislana izvirnik in trojka, ki je pred leti dobila HD-ina­či­co za PS3 in X360. Zdaj sta bili sličnega tretmaja deležna štirica in petica. Uvidi ju Sneti.

Hecen naziv, kajne, tale 'Devil May Cry'? Take fraze v angleščini ni, je pa 'devil may care', kar pomeni, da se brez razmisleka vr­žeš v nekaj, denimo v napad. Kako primerno za serijo japonskih iger, ki se že od pr­ven­ca za PS2 iz davnega leta 2001 osredotoča na hitro tretjeosebno bojevanje, polno spektakularnih potez in rabe tako hladnih kot ognjenih orožij. 
V glavni vlogi običajno nastopa belolas zatiralec peklenske zalege Dante, ki rad žre pico in ima z demoni vroče-hladen odnos. Itak, saj je z dvojčkom Vergilom sam napol njihove baže. Nekatere hudičnike zmlati, z drugimi se druži - toliko raje, če so ženskega spola in prsati. Taka je fukfrendica Trish, ki jo na kraju prvenca oblijejo solze, nakar drugače precej adolescentni Dante pesniško ugotovi: “Zdaj si človek, kajti zlodej ne joka.” Hudič se torej lahko kljub vsej svoji peklenskosti razjoče, čuti kakor človek, in to dvojnost nato serija zgodbeno počasi raziskuje.

Devil May Cry 4: Special Edition
Prej: PC, PS3, XB360 (2008). Zdej: PC, PS4, XBO.
Skupnost se spočetka ni hotela ogreti za četrti del, predvsem zato, ker te ni dal v kožo zafrkantskega Danteja (ta nastopi kasneje), temveč mrščečega se Nera. Ta je prav tako opremljen z mečem in piš­to­la­ma, pa še z demonsko roko, vendar nima Dantejevih slogov iz trojke. A špil se je odjemalcem čez čas priljubil in je najbolje prodajan del niza.
Osnova je tipska za serijo, torej tek naprej po trirazsež­nih nivojih in obračunavanje s hordami peklenš­č­­kov, ki so istočasno izrojeni in stripovsko smešni. Na koncu nivojev dobiš valuto za nove spretnosti in oceno, v kateri je ultimativni smisel, saj se stalno trudiš doseči najvišji rating. Poanta DmCjev je nam­reč mojstrovanje - čimvečja raznolikost v uni­če­vanju peklenščkov in čimmanj staknjenih poškodb. Na ta rovaš predanežem ni težko skozi igro iti več­krat in s požrtvovalnim treningom izboljševati rezultata. Drugače rečeno, definicija hardcoraštva.

V primerjavi z Dantejem so novi liki opazno drugačni. Namenjeni so zlasti tistim, ki so zadevo že preigrali z belolascem in terjajo alternativne pristope.

Če ne sodiš v to srenjo, znajo biti naknadni skozihodi Special Editionu nekoliko mučni. Res je, da je nališpani videz oster in teče pri 60 sličicah v sekundi. A zgradba igre se je postarala slabo. Pusti, prazni in linearni nivoji, enolični gradovi, mestne ulice in katakombe, statični koti kamere, da se počutiš kot v Re­sident Evilih, duhamorno pretikanje stikal, da se ne­kje nekaj sproži ali odpre, okor­no plošča­de­nje, dosti vračanja v drugi polovici igre - vse to najeda bolj kot pred sedmimi leti. Motijo tudi zgre­še­nosti, kot so neodklenjene višje te­žav­nosti (vsako je treba odpreti s končanjem celotne igre) in sprva zaprta Krvava palača, kjer obra­ču­na­vaš z navali tolovajev.
No, ob navdušenju nad bojem je moč DmC4 odpustiti marsikaj. Njegov ravs je eden naprednejših, natančnejših in bolj raznolikih v žanru, naj se meriš z običajnimi sovragi ali orjaškimi šefi. Vedno je precizen in istočasno frajerski ter taktičen, s prefriganimi lastnostmi sovragov, ki pri kombinacijah omogočajo tako svobodo kot terjajo specifiko. Kul so tudi novi liki - katanski Vergil, bliskovita Trish, bazukaška Lady. Štafeto je vmes sicer prevzela Bayonetta in sodobnejšemu igralcu bo bolj ustrezal zahodni DmC: Devil May Cry. A 25 evrov v digitalni distribuciji bo pri naprednem sekljaču, ki mu ni mrzek retroobčutek, dobro naloženih.

Šefovje navduši že po vizuelni plati: orjaški peklenšček, cvetlična strupenjača, gibčen mečevalec. Še bolje je, kako sproti zvito spreminjajo vzorce.

DmC Devil May Cry: Definitive Edition
Prej: PC, PS3, XB360 (2013). Zdej: PS4, XBO.
Petica je nenavaden Devil. Ni nastala pri Japoncih, temveč so jo le-ti 'outsourcali' k britanskim Ninja Theory. Zaljubljenci v serijo so bili zgroženi, saj so Angleži uporabili bistveno drugačen slog. Dante je postal temnolas, igra pa bolj kinematografska in izdelana po kopitu 'naših' uspešnic, s statičnimi god­of­warovskimi šefi in resnejšo, bolj koherentno in smiselno zgodbo, v kateri Hudič skozi medije ter banke nadzira svet.
Ta nejaponskost ni tako slaba, kot se pridušajo prisegovalci na stare epizode, saj naredi celoten paket privlačnejši za običajnega slovenskega igralca. Ta bo v lepo ozaljšani Definitivni inačici za PS4 in xbox one, ki teče pri 60 fpsjih (prej je to zmogla le PCjeva verzija, dočim sta PS3 in X360 ostala pri 30), vsekakor užival bolj kot v bolj čudnem, ostarelem in okorelem DMC4 SE. Prednost slednjega je čista tehnična plat bojevanja, saj je tale v DmCju kljub nadgrajenemu spektaklu in mnogovrstnim sitnobam le nekoliko enostavnejši. Ni treba biti več tako precizen (pa že tako je to v štirici napram trojki bolj ohlapno) in tolovaje dokaj efektivno upepeljujejo že precej naključne kombinacije.

DmC je poln nasičenih barv, ki se zadržujejo predvsem okrog rdeče in modre. Definitivna edicija doda prepotrebno ročno ciljanje (krožec na sliki).

Po drugi strani pa je res, da je Definitive Edition k stari vsebini prinese še kaj več kot le grafiko, medli dodatek Vergil's Downfall in vnaprej odklenjen Bloody Palace, ki je prisoten tudi v novi inačici za Vergila. Sovražnike je moč lastnoročno jemati na muho, kar je v izvirniku zelo manjkalo, in dodali so modifikator hardcore, ki subtilno prilagodi mnogo elementov, recimo prej predolgo trajanje Dantejevega mogočnega napada. Ob tem je ustroj špila veliko modernejši od DMC4 SE in je bližji naslednici Bayonetti, skakanje je boljše ter okolica mnogo bogatejša in domišljijska.
Če torej iščeš dobro sekljačino na PS4 ali xboxu one, kjer je zvrst slabo zastopana, je to to. In sprva malodane polna cena zna biti po nekaj mesecih od izida polovična. V tem primeru nadgradnjo priporočam celo tistim, ki so obrnili izvirnik, saj je vnovični skozihod nenavadno svež. Kako zelo devilmaycryevsko!

V primerjavi s štirico so skakalni razdelki bistveno bolj elegantni in manj težijo z zagonetnimi koti kamere. Ni jih preveč, poudarek je na rezljanju.

Run, DMC! objavljeno: Joker 265
avgust 2015

okvirčki:

Prejšnji hudiči