Revija Joker - Zehanje v vseh barvah mavrice

ČLANKI
stranka » članki » igrovje - tematski članki » Zehanje v vseh barvah mavrice
...
Največji izdelovalec igrač se je preizkusil v kloniranju Minecrafta. Kakšna bo prihodnost nazaslonske sestavljanke Lego Worlds, ki se bo ne­dvomno še razvijala, LordFebo sicer ne ve. A sedanjost je pisano medla in ‘idano dolgočasna.

Ustvarjalnost je ena od človeških lastnosti, ki našo civilizacijo žene naprej, zato jo spodbujamo že v najzgodnejšem obdobju. Stvariteljskih igrač je posledič­no neskončno, edina, ki vsem vlada, edina, ki jih vse prese­že, pa je že pol stoletja znamka Lego. Dotične kocke so najbolj preprosta, vendar najmočnejša oblika domače kreativ­nosti, saj udejanjajo preproste avtomobilčke, mogočne gradove, delujoče stroje in programabilne robote. Kajpakda ob predpostavki, da so modeli zloženi po lastnih zamislih, saj pravo legoigranje na mara za natisnjene načrte. Škatle, polne raznobarvnih gradnikov in domišljija, to je to. Čeprav so Danci že nekajkrat poskusili z virtualnim sestavljanjem, so otipljiva plastika, prepoznaven zvok plastičnih delčkov in njihovo ročno spajanje (ter bolečina ob bosopetem stopanju nanje) nenadomestljivi. Zato se doslej ni posrečil noben tak editor in za edino uspešno ekransko kockogradnjo je poskrbel nek Šved z Minecraftom. Prav njegova 120-milijonska skupnost je Lego vnovič spodbudila, da se loti lastnega videoigernega ustvarjalnika.

Legoiger kajpakda ne manjka, toda sodobni nabor proslav­ljene skupine TT Games ne omogoča prostega zlaganja. Vse njihove dogodivščine, od Batmana in Star Wars do aktualnih Dimensions, so klasične arkadice v plas­tičnih scenarijih. V njih s takimi in drugačnimi lego strički hopsamo, delamo piv-piv, bunkamo druge možičke in razbijamo objekte, do­čim ustvarjanja tam ni. Lego Worlds sicer na pogled deluje podobno, saj ga je s poznanim grafičnim pogonom razvila ta­ista razvijalska ekipa. Tudi tu figurica teka in sesuva okoliš­ki inventar, iz katerega letijo curki cekinčkov. Pa vendar je to drugačne vrste izdelek, tak s pou­darkom prav na svobodnem zlaganju na vsesortne načine. Za razliko od Minecrafta, kjer so elementi večinoma geomet­rijske kocke, ponuja stotine poznanih čepkastih zidakov vseh oblik, kar daje mnogo širše oblikovalske možnosti. Gre potemtakem za ultimativni peskovnik, ki bo zaradi neskončne zaloge kock njihovo kombiniranje sceloma prestavil v navidezno raven? 

Glede na popularnost lego špilov se bo takle pisan prizor marsikomu zdel nadvse posrečen. “Nova lego igra vendarle ne more biti slaba, pa še gradiš lahko.” No, žal je kot igra precej slaba.

Dolgočasno igranje
Program ni izključno tehnični ustvarjalnik, marveč je sestav­ljanje vpeto v igranje. Na hitrico rečeno to pomeni, da kot legomožicelj obiskujemo slikovite svetove in delamo usluge lokalnemu življu, s čimer odstiramo graditeljske možnosti. To se samo po sebi ne čuje napačno oziroma se celo zdi, da za mali denar dobiš dvoje zabav. A dasi so mi TTjeve lego igričke jako ljube in mi je poznan tudi privlak Minecrafta, me Lego Worlds ni navdušil. Nasprotno, bavljenje z njim me je kljub silni barvitosti z vsako vloženo uro bolj odbijalo, razlogov za odklonilnost pa je nebroj. Osrednja zamera je ravno ta brezšivna povezanost 'igranja' in grajenja. Tu namreč ni variante kot pri tekmecu, da zignoriraš en modus in se pri priči vržeš v neomejeno kreativnost, marveč je špilež obvezen. Nekaj ur traja, da sploh dobiš orodje za zlaganje, in nadaljnjih trideset, da z raziskovanjem in kvesti vsaj za silo napolniš seznam kock, ki spočetka vsebuje zgolj najbolj temeljne. Nekdo, ki bi se rad šel le arhitekturo, bo zato križem gledal ob nujnosti poskakovanja naokrog, krmljenja prašičev, pretepanja zombijev in razsuvanja objektov.

Planeti, ki jih je na karti galaksije navidez neskončno, se naključno ustvarjajo. Nobeden ni osrednji, zato ni občutka pripadnosti. Vse na njih se ponavlja v nedogled. Opraviš nalogo, pa bo čez pol ure spet tam.

Zlaganje kockic je osrednja plat izdelka. Včasih je treba z gradnjo izpolniti kvest, kot je tale ograja, drugače pa lahko prosto gradiš. A to početje je pravi spopad z vmesnikom in je le za najbolj potrpežljive.

Ko bi bila igralna plat vsaj primerljiva z doslejšnjimi špili, bi bili ljubitelji zvrsti zadovoljni. A ne pričakuj domišljenih nivojev, intenzivnega dogajanja in spektakularnih šefov, niti štorije ne. Ta plat je nepojmljivo plitka, razvlečena in ponav­ljajoča se. Za nabiranje zidakov in objektov je treba potovati po naključno generiranih 'planetih', iskati njegove prebivalce in jim izpolnjevati želje. Pastir želi par krav, Robin Hood išče lok, kmet bi rad novo ograjo, veverica fehta češarke, pustolovka se boji okostnjakov in tako v nedogled, kajti ve­čina nalog je prav tako sproti izmišljevanih. Zato to niso nikakršne epske odprave, še miniigre ne. Tu ni prstnih izzivov, različnih sposobnosti ali ugank. Razen občasnega tepeža ni dejans­ko ništrc od 'igralnosti'. Treba je edinole najti iskano reč, naj bo to banana na palmi, izvijač v zaboju ali dragulj pod zemljo. Oziroma postaviti zapovedan objekt, včasih opeko za opeko, drugič ga povleči iz menija predzgrajenih. Še takrat, ko dejansko obstaja prepreka, se ni treba truditi s spretnostjo ali iznajdljivostjo. Vse je iz kock, te pa je mogoče porušiti do zadnje. Počemu izgubljanje po blodnjaku ali iskanje poti čez obzidje, ako lahko kratkomalo narediš luknjo v steno? Zakaj bi jezljivo plezal po fižolovki do oblakov, če imaš že spočetka na voljo zrakomlat, ki te gor pripelje v trenutku? 

Preden sploh lahko normalno zidaš, gre veliko jalovega časa v zbiranje objektov in gradnikov. Tale delavec me prosi, naj ga fotografiram, za kar najprej nucam kamero. Nagrada za ’kvest’ bo strešnik.

Nagrada za kvestanje zna biti zlata opeka, ki predstavlja nekakšen razvoj, drugič dobiš svež osnovni element, največkrat pa le prgišče čepkov. Pri tem sploh nimaš občutka izpopolnjenosti, saj je planetov in opravil neskončno. Za razliko od svobodnjaških območij v ostalih lego igrah, ki so zgoščena in polna tajn ter arkadnih priložnosti, so brezmejni svetovi kljub tematski raznolikosti prazni. Uporabnega zemljevida ni, hitrega prežarčenja do rakete za skok na drug planet tudi ne, in za nameček so še medplanetarna potovanja dolgotrajna. Napredovanje je zatorej izrazito počasno in igranje za crknit duhamorno. Kar težko je verjeti, da ni nikakršnega cilja in s tem rdeče niti. V tri dni tavaš po gozdovih in močvirjih, med vulkani in sladkorno peno, širom puščav in ledenikov, po japonski in divjezahodni deželi ter še po ducatu drugih scenarijev. Ob tem sicer stalno polniš galerijo z rastlinjem in dekoracijo, z vozili in figurinicami ter z večjimi stavbami. Toda skupaj vzeto je vse to nabiralniško početje klavrna zabava za velik časovni vložek. Ure traja, da pridobiš novih pet zlatkotov, ki dvignejo izkustveni nivo oziroma dodajo kreativni detajl. Ne pomnim igre, za katero bi zapravil tako dolgočasno dvomestno število ur.

Delanje uslug polni takenako album s figuricami, v katere se lahko prelevimo. Nimam pojma, koliko jih je. Licenčnih ni, jih je pa veliko iz vrečkaste serije Minifigures. Seveda lahko sestavimo tudi lastno.

Eno od orodij je za ’odkrivanje’. Z njim srkamo v zbirnik živalstvo, figurice, vozila in druge manjše objekte. Ko me farmerica prosi za pet prašičev, mi jih ni treba gnati na kup, marveč jih udejanjim.

Nerodno gradbišče
Kurirčkarstvo in prazno raziskovanje raznolikih krajin, ki se ga gremo peš, z mnogimi vozili ali na hrbtih številnih živali, je torej v službi višjega cilja, virtualnega sestavljanja. V ta namen postopoma pridobimo vrsto puškoličnih orodij. Eno preoblikuje podlago, drugo objekte iz okolice daje v album za naknadno rabo, tretji barva opekice, najbolj mogočen pa je tisti za prosto zlaganje. Ker je kock sprva komaj kaj, je treba za bogatenje nabora opraviti tisoč in eno dnino za okoličane, najti mnogo skrivnih zabojev in ujeti ducate zelenih spak. Nimam pojma, koliko je vseh elementov in modelčkov, če jih je sploh končno število. So pa vsi izključno iz Legovih hišnih tem, torej brez licenčnih X-wingov in Spider-Manov. Po tednu dni stran vrže­ne­ga časa imaš naposled dovoljšen repertoar gradnikov, da se greš lahko tako imenovano master builderstvo, ki ga Lego tako promovira. A tudi tedaj se izdelek v svojem bistvu ne izkaže in preizkuša uporabnikovo potrpežljivost do skrajnih meja. Gradnja je namreč zaradi narave zidakov neprimerno težav­nej­ša od Minecraftovega brzinskega kvadratnega dodajanja in odstranjevanja.

Gradnja tele male zanikrne hišice je na playstationu 4 zahtevala nemalo živcev, finomehaničnega premikanja zidakov, preklapljanja med orodji in ubadanja s kamero. Z miško je zgolj malo bolje.

Špil pozna celo dungeone, ki so navidez labirinti s pastmi in zakladi. Toda nimajo niti ugank, niti izziva, niti ne kakovostnih nagrad. Itak lahko kratkomalo podreš stene in pod okostnjaki narediš luknje.

Težavo predstavlja, da je treba vsako legico umestiti v prostor po treh koordinatah in jo še pravilno zasukati. Načeloma je vkup s preoblikovanjem terena mogoče graditi zelo podrob­no, toda hitro gre kocka za tretjinski sloj previsoko ali prenizko, obvisi v zraku, gleda čez rob … Popravljanje, menjavanje med orodji, iskanje pravega elementa in barve, pregledovanje kataloga predzgrajenih objektov in za povrh neprestana borba s kamero naredijo zlaganje mukotrpno in prav nič zabavno. Izziv je že ena stranica, kamoli podrobna bajturina. Enajstletna mulčad, ki je v Minecraftu ustvarila veličastne objekte, je nad temle zelo kmalu obupala. Joypad, ki je za igralni del najboljši, sestavljanju ni kos, ampak niti inačica za PC ni odločno boljša. Res si ne predstavljam, da bi se kdorkoli uživaško šel gradbinca. Poleg tega je zidava omejena na statične strukture, zvečine stavbe. Oblikovanja vozil ni, niti ne kakršnihkoli strojev, zato se ne da postaviti delujočega lunaparka, železnic, mehanizmov … Dodatna cokla je, da lasten planet oblikuješ šele po sto zbranih zlatih opekah, kar terja res veliko bednega špilanja. Dotlej pa si lahko stvarnik le na naključnih svetovih, ki jih v širni galaksiji naslednji dan ne najdeš več. 

Galerija vsebuje neskončno zidakov, tlakovcev, strešnikov in že sestavljenih objektov. Proti Minecraftu je ustvarjanje trpeče.

Ploščadni izzivi ne obstajajo, miselni tudi ne. Še najbolj ’igralno’ je bojevanje, a nič ne de, če si pogubljen, saj se brez kazni v hipu materializiraš. Nagrada za premag zmaja bo zauzdanje beštje.

Ob izidu pretekli mesec so splet preplavili pozitivni komentarji, ki so sicer priznavali ponavljajoče početje in okorno gradnjo, vendar so v ospredje potiskali farbovitost in popolno svobodo. Najbrž se marsikdo po kratkem preizkušanju enostavno ni upal biti bolj kritičen oziroma se mu je dopadlo začetno obis­­kovanje zmešanih svetov. Da na hrbtu rožnatega zmaja kot gusar priletiš v klasično legomesto, postavljeno ob gozd velikanskih sladoledov, nakar demoliraš hiške, oklofutaš prebivalce in sredi trga iz tal potegneš ognjenik ter tri dinozavre, je za trenutek kar zabavno. Ampak onkraj tega moji radosti do znamke navzlic ne vidim privlačnosti. Izdelek resda ni zaklju­čen in mu bodo še veliko dodali ter izboljšali, med ostalim obis­ke prijateljevih svetov in nove objekte. Potencial je denimo v vključevanju resničnih setov, saj je doslej v igri le ena taka hiška, nekaj avtov in figurice iz zbirateljskih serij. Se mi zdi posrečeno, da kupiš kocke, nakar s kodo taisti model poteg­neš v digitalni svet. Vendar imam občutek, da se bo projekt razvijal le količinsko, kar ne bo popravilo temeljnih napak. Virtualne plastike že zdaj ne manjka, toda špilavstvo je nezaslišano brezvezno in dela kreativni plati medvedjo uslugo, ta pa je obtežena še z lastnimi problemi.

Določene stvaritve so iz Legovega zaresnega programa, recimo številne figurice, mestni avtočki in vozilca iz tem Ninjago ter Nexo Knights. Ampak a ne bi bilo fino, če bi v Worlds našel celotno vesoljsko postojanko iz leta 1980? Pa vse viteze in gradove iz starih dni? To bi bila dodana vrednost!

Orodje za terraforming je precej zmogljivo, saj teren preoblikuje na zelo različne načine. Z njim je mogoče enostavno odkriti zaklade ali skopati luknjo pridaniču pod nogami.

Zehanje v vseh barvah mavrice objavljeno: Joker 285
april 2017