Revija Joker - New game +, začetek nove poti

ČLANKI
stranka » članki » igrovje - tematski članki » New game +, začetek nove poti
...
Sneti prijatelju, ki je razumno podkovan v videoigrah, omeni, da bo favoritni špil začel vnovič z izbiro new game +. Ko ga celo tak nezačetnik debelo pogleda, češ, kakšna napredna matematika je to, pisec ugotovi, da velja o njej priobčiti članek.

Živimo v kulturi obilja in odvrgljivosti. Čemu bi popravljali izrabljeno, če je ceneje in hitreje kupiti novo ter obstoječe zavreči? Zakaj bi se omejevali na staro, če je za vogalom zmerom sveže, dražljivejše, boljše? Ni časa, mudi se, treba je naprej, če se ozremo, bomo kakor Orfej ob Evridiko, zato naprej, naprej, dokler je še vetra kej! Svet videoiger je s to industrijsko štimungo v precejšnjem sozvočju. Raziskave pravijo, da ljudje nemalo iger, ki jih kupijo na Steamovih in drugih razprodajah, poženejo za par minut ali še to ne. Povpre­čen čas rabe plačljivega špila pa se po Steam­Spyu giblje med tremi in šestimi urami. Statistika je sicer lajdra, vendar ne pretiravam, če re­čem, da ljudje v želji po novih igralnih izkušnjah stare odlagajo, preden jih zaključijo. Dosti preden.

Čeprav Squarov kultni akcijski erpege Chrono Trigger za SNES ni bil prvi špil, v katerem si znova šel od začetka z vsem obdržanim, je z menijem po finalu prav on uvedel pojem new game +.

Od Varsave pa do Tokia
A seveda ne vsi. Kakor nekateri ne marajo za serijsko odmetavanje in kopičenje dobrin, ni tako malo igralcev, ki se igram posvečajo sceloma in na dolgi rok. Zlasti tistim, ki so jih avtorji naredili prav z mis­lijo na daljše igranje. Tega omogočajo na več na­či­nov. Najbolj pust je oni, kjer po koncu izbereš višjo težavnost in se v odpravo podaš znova. Že bolj zadovoljujoče je, da lahko po zaključku zgodbe še naprej ostaneš v svetu, kjer tipično iščeš neodkritosti. To pozna kar dosti iger. V Grand Theft Autih se po mestu furaš s tankom, mečeš v luft okolico in može postave ter uživaš tam, koder si se prej matral … v Skyrimu kot Dragonborn opravljaš dodatne kveste in letaš z zmajem ... v Final Fantasy X bržda še nisi potenstal ultima weapona in podobnih odroč­nih zverin … nedeljskim igralcem pa so na to vižo najbolj znane igre Lego, v katerih je treba odkriti še na ducate figuric ter pridobiti nemalo zlatih opek. S tem se čas igranja vča­sih nesluteno podaljša. Toda najbolj kompleksen, zaželen in zadovoljujoč je v tem pogledu new game + ali NG+. 

Legoigre ne poznajo NG+, temveč so primer naslovov, v katerih lahko po koncu zgodbe še dolge ure vandraš po stopnjah in zbiraš skrivnosti. Tako dobiš igralnega rancorja, ki ga štorija ne ponudi.

Izraz označuje, da špil ne pozabi, da si ga obrnil, in ob naslednjem igranju v skladu s tem omogoči spremenjeno izkušnjo. Tej opciji nekateri rečejo new game EX, ljubiteljem Zeld je znan kot 'second quest', pristašem Final Fantasyjev kot 'strong game' in 'looping' tistim, ki krožijo skozi Binding of Isaac. Vse to pomeni eno in isto. Čeprav je new game plus najpogostejši v azijskih oziroma japonskih igrah, ni omejen nanje. Deus Ex: Mankind Divided, Dead Space, Witcher 3 in Mass Effecti od enice do Andromede so dobri 'naši' primeri take funkcionalnosti. Le nekoliko medli so v igralnem pogledu, saj drugega kot močnejših in vzdržljivejših sovražnikov v njih nisi deležen. Bolj so namenjeni raziskovanju neprebrskanih štorijalnih poti; Witcher 3 denimo vsebuje neznansko količino vejitev in šestintrideset zaključkov. Eno samo preigranje jim ni doraslo. Temu sličen je risankavi Bastion, ker zgod­bo doumeš šele v drugo, medtem ko v legendarnem Vagrant Storyju za playstation takrat začneš dobro kapirati dialoge. Seveda bi šlo v vseh teh primerih brez obdržanja nabranega, ampak je občutek boljši, kot če bi vnovič začel gol in bos. Še več: ker veš, od kod bo priletel kak sovražnik, se kljub zaostreni zahtevnosti paradoksalno počutiš močnejšega. 

Ašašini žal ne nudijo new game plusa, lahko pa os­ta­neš v svetu in opravljaš izzive, ki si jih med fabulo zgrešil. Take so legendarne gusarske ladje v Black Flagu, ki terjajo kar nekaj nadgrajevanja barkače.

Moj ljubi, večni lajbič +
Ne, 'NGplus' ni monoliten pojem. Sega do prave nevihte sveže vsebine, ki se pojavi, ko si se prvič prebil čez finale, do osredotočenja na lik, kamor so usmerjena igranja domišljijskih vlog. Šele v naslednjih skozihodih se recimo lotiš naprednosti v slogu tako imenovane­ga min-maxinga, kar pomeni, da nezaželene lastnos­ti oziroma statistike karseda zmanjšaš, zaželene pa povečaš. V prvo to ni v ospredju, v NG+, ko ob silovitejših tolovajih šteje vsaka črtica življenjske moči, pa zna biti. V zlodjevskem Torchlightu skozi new game plus, plus plus in tako naprej krepiš lik do stote stopnje, nakar se to neha in rastejo le še sovražniki. Min maxanje tedaj iznenada postane jako važno. 

Vsi Rocksteadyjevi Batmani poznajo new game plus, najbolj uživantski pa je po mojem tisti v Arkham Knightu, kjer imaš največji arzenal. Že prvi ob­računi po vnovičnem štartu so uživantski in napeti!

Določene igre so stalno v nekakšnem mehkem NG+, recimo Bayonetta, kjer imaš že v prvo možnost sprotne­ga obiskovanja opravljenih nivojev z vsem, kar si vmes nabral. Ponekod se pojavijo nadpovprečno zanimive novosti, kot sta izbira alternativnega lika ter na glavo obrnjen grad v Castlevania: Symphony of the Night in prvoosebni pogled v Ratchet and Clankih. V Re­sident Evilih šele v naknadnih skozistreljanjih prejmeš huda orožja, kot sta bazuka in bruhalnik plamenov. Nekateri naslovi pa so na veliko žalost brez opcije NG+, četudi bi jim zelo ustrezala, na primer Assassin's Creedi in Shadow of Mordor. Zlasti v slednjem sem samoumevno pričakoval, da se bom z grdini nabildan spo­padel vnovič, in ostal dolgega nosu. 

NG+ so Witcherju 3 pritaknili v DLC-obliki. Če se odločiš zanj, se krepkost zverin močno zavihti navzgor, prav tako pa tudi opreme, ki šteje med \'legendarno\'. Se boš podal po novih štorijalnih poteh?

Več špilov se zares prične šele v NG+ – tedaj, ko si z njihovimi gradniki dodobra seznanjen. So kakor uleža­na rokavica, ki si jo v mrazu radostno navlečeš, kot star prijatelj, s katerim ni treba govoriti, da bi vedel, kaj mis­li. Nov palčnik ni nikoli tako udoben, s frišnim frendom ni nikdar tako samoumevno prijetno. Sam imam to opcijo zelo rad, razveselim se je in z naklonjenostjo pomnim številna naknadna igranja. Od stranskorisne skrivalnice Mark of the Ninja, kjer so v drugo izpuhteli pokazatelji sovražnih namer in sem moral o njih sklepati iz gole fizične postavitve rokomavhov, do Dragon's Dogme, kjer so se v svetu pojavili teleporti za instantno prečkanje velikih razdalj. Game boy advancov Astro Boy: Omega Factor pa mi je razkril celotno drugo polovico zgodbe. Celo če je šlo samo za borbe s silovitejšimi kanaljami kot v Diablu I in II, kjer konci odprejo naslednjo višjo zahtevnost, se nisem pritoževal, saj mi je ob srečanju z njimi izpod pazduh tekel ekstra bazdljiv švic. Zato velja upoštevati, da videoiger z opcijo NG+ po enkratnem končanju ne gre odložiti na polico, temveč da je moč iz njih iztisniti epske količine sladostrastja in se z njimi dodatno poistovetiti. So avtorji tako hoteli! 

NG plus so v Dishonored 2 dodali z zaplato. Gre za od­lično opcijo, ki omogoči, da uporabiš veščine tako junaka kot junakinje. S tem ustvariš ultimativnega morilca, skrivačko ali nekaj vmes. Če ti D2 dogaja, poskusi!.

New game +, začetek nove poti objavljeno: Joker 288
julij 2017