Revija Joker - IDF 2016: Svetilniki v morju podatkov

ČLANKI
stranka » članki » raport » IDF 2016: Svetilniki v morju podatkov
...
Aggressor se na Intel Developer Forumu skorajda utopi v količini govoranc o internetu stvari in big dati. Rešijo ga fotonske roke umetne pameti.

Računalniška obdelava podatkov ima vse znatnejši in otipljivejši učinek na naša življenja. Če smo svojčas na PCjih pisali dokumente in v razpredelnicah preračunavali dohodnino, znajo danes čipi nadzorovati življenjsko pomembne funkcije. Stroji odbirajo partnerje na zmenkarskih servisih, najdejo našo lokacijo na svetu in odločajo o naložbah sredstev na borzi. V prihodnje bodo odrejali medicinske terapije in usmerjali samošofirajoče avtomobile po manj prometnih cestah ter mimo pešcev in ovir. Posledično računalniška podjetja dobivajo vse večji nadzor nad nami in postajajo vse bolj ključna za naš obstoj.
Njihove konference, kjer so nekdaj 'dolgočasni' možje in žene z naočniki razprav­ljali o lastnostih silicija pri tej in oni temperaturi, so se prelevile v zanimiva okna v našo splošno prihodnost. Kravatarji so pač pogruntali, da je treba rešitve včasih predstaviti uporabniško in jih po kmečko razložiti. Od tod moderne konference, kot je Intelov Developer Forum (IDF), kjer vsako leto v San Franciscu predstavijo novosti glede vseh dejavnosti polprevodniškega velikana iz kalifornijske Santa Clare. Med 16. in 18. avgustom so nam razkrili marsikateri obet.

CEO Brian Krzanich v rokah drži vezje in oči najmanjšega člana družine kamer realsense – F200, ki je namenjen vdelavi v prenosnike kot napreden webcam.

Res veliko date
“Leta 2020 bo na svetu v globalno omrežje predvidoma povezanih petdeset milijard naprav, od telefonov prek avtomobilov in celih tovarn, ki bodo skupaj imele dvesto milijard senzorjev,” je na predstavitvi začela ena Intelovih šefinj, Diane Bryant. “Samovozni povezani avtomobili naj bi v omrežje poslali štiri terabajte podatkov dnevno,” je nadaljevala, “kar pomeni hud izziv za vso podatkovno hrbtenico in naše procesne zmogljivosti.” Tako imenovani 'big data', splošni naziv za ogromne količine podatkov, ki zahtevajo povsem nove pristope v obdelavi, s takšnimi konkretnostmi dobiva določljivo obliko. Po petabajtih informacij, kot so lokacije pametnih telefonov in vpisana gesla v iskalnikih, se je postalo nemogoče sprehajati besedo za besedo. Namesto tega nadnje spustijo napredne rudarske algoritme in podobne programe, da izbrskajo važne podatke, na primer lokacijo Jasona Bourna. V prihodnosti bodo predvidevali zamaške na pametni avtocesti, preden se bodo zgodili, in napake v posameznikovem genskem zapisu. 

Za tiste, ki jih je strah sedati v samovozeči avto, so imeli simulatorje, v katerih učijo tudi strojne možgane. Ne dvomimo, da še z dosti virtualnimi karamboli.

To so pravzaprav že najbolj primitivne oblike umetne inteligence. Znajo se namreč izboljševati s tem, da se učijo iz izkušenj oziroma rezultatov preteklih preiskovanj zbirk podatkov. Za te izzive strojnega učenja znanstveniki uporabljajo 'globoko učenje' (deep learning), kar je zadnja leta na naših straneh vse bolj prisoten pojem. V grobem pomeni umetno pamet, izdelano iz večslojnih nevronskih mrež – ravno iz večjega števila slojev pride 'globina' v imenu. Torej iz struktur, ki posnemajo zgradbo človeških možganov, z živč­ni­mi vozlišči, ki se odpirajo in zapirajo glede na izkušnje oziroma dotlej prejete podatke iz okolice. To ni več znanstvena fantastika, ampak več kot desetletje prisotno početje. Niti slu­čaj­no ni omejeno na Deep Bluejevo igranje šaha in Watsonovo zmagovanje na kvizih, marveč usmerja veliko naših dejanj. Takšni algoritmi prepoznajo naš obraz na posnetku spletne kamere in brskajo po spletnih navadah, da dobimo us­merjene oglase!

Z igro Virtual Code Battle so pokazali, kako s hardverskimi kiti, kot je edison, nadgradiš naprave, saj so rift povezali z zmogljivejšimi zaznavali za sobni VR.

Hitro kot blisk
Kot smo že pisali, so za simuliranje nevronskih mrež zelo primerne arhitekture grafičnih procesorjev. Zato vse več podatkovnih centrov namesto strežniških srčik uporablja Nvidijine tesle – grafične računalnike, prirejene splošnej­še­mu preračunavanju namesto risanju trikotnikov. Z njimi je Nvidiji padla sekira v med, toda Intel ne stoji križem rok, saj ima lastnega tekmeca z imenom xeon phi. Prvi so prišli leta 2012 in najdeš jih denimo v dolgo časa najmočnejšem superračunalniku na svetu, kitajskem tianhe-2, vendar po prodaji capljajo za teslami. Na IDFu so zato predstavili novo različico z imenom knights mill, ki bo na voljo v začetku prihodnjega leta. Zanjo trdijo, da bo dodobra razplamtela bitko z grafičnim velikanom. 

Za Intelovo podpredsednico Diane Bryant je na platnu eden prvih komercialnih pretvornikov iz električnega v svetlobni signal na siliciju, kar je pomembna tehnološka novost.

Druga tozadevna hardverska najava je bila še int­ri­gantnejša: naposled so splovili prve primerke pretvornikov iz optičnega v električni signal (in nazaj) v samem silicijevem čipu! Ti produkti tako imenovane silicijske fotonike naj bi bili ena ključ­nih stopnic pri obdelavi ogromnega števila bajtov. Bakrena vodila v podatkovnih centrih postajajo ozko grlo, zlasti z večanjem dimenzij stavb oziroma kompleksov, saj za potovanje po stotinah met­rov žic potrebuješ ojačevalnike. Optična vodila bi podatke prenesla enostavneje in hitreje, toda ničle in enice je treba prej spremeniti iz električnih napetosti v svetlobni signal in potem nazaj. Doslej so to počeli kamenodobno, saj je digitalni čip dato pre­nesel ločenemu laserskemu viru. To je pomenilo dosti gretja, ki za superračunalnike ni fajn. Silicijska fotonika pa polprevodniški laser vgradi v či­pov silicij, s čimer postane kompaktnejši in varč­­­nejši od starih. Izdelki, kot je Intel silicon photonics 100G, so zaenkrat namenjeni največjim st­rež­­niškim farmam in jih doma še ne bomo imeli. A gre za pomemben korak in Bryantova je slikovito povedala, da bodo ti pretvorniki pohitrili Facebook. Obljuba za v cajtenge. 

Za preizkus programiranja s kompletom joule so imeli na štantih družabne robotke japonske tvrdke Vstone. Potem si jih lahko učil grdo govoriti.

Še eno vprašanje je bilo na ustih prisotnih na konferenci: kako bomo silno omenjeno količino big date razpošiljali med napravami, posebej, če bodo v internet res povezani štedilniki in spalne blazine? Kaže, da bo temu generalno namenjen standard mobilne komunikacije 5G, ki naj bi dospel po letu 2020. Ta hip šele dobiva konkretno obliko, saj se ravno od­ločajo o frekvenčnih spektrih. Vemo pa, da bo po vsej verjetnosti heterogen standard, ki bo brezšivno vklju­čeval druge in obstoječe načine brezžičnega prenosa, kot je wi-fi. In bo terjal čisto drugačno trženje. “Če bi tok podatkov pametnega avtomobila tržili enako kot danes prenose s telefonov, bi bili stroški tega višji od tistih za gorivo,” so povedali Intelovci. Telekomunikacijska podjetja se bodo morala povsem osredotočiti na storitve in aplikacije.

Droni imajo pritrjene zmogljivejše izvedenke realsensa, kot je SR300 z dvema metroma dosega prostorskega zaznavanja, ki ga uporabljajo za ogibanje oviram.

Združevanje resničnosti
Internet stvari, kakor skupno imenujemo vsesplošno povezanost lončkov za rože, zobnih ščetk in ostalega v internet, je bil torej zopet prevladujoča tematika konference. Šef Brian Krzanich je pokazal joule, še eno od hardverskih razvoj­nih platform, okoli katerih je moč zgraditi na linijo povezan strojček in tako spoznavati uporabnost interneta stvari. To je po edisonu, galileu, curie in arduinu 101, ki so jih predstavili na preteklih IDFih, že peta takšna Intelova zasnova. Medtem ko sta edison in curie namenjena velikim podjetjem, pa je joule s procesorjem atom napravljen za garažne 'makerje', kakor Američani pravijo zanesenjakom, ki sestavljajo doma­če električne in mehanske stroje. Torej za tiste, ki želijo svojemu dronu dodati več pameti in boljšo povezljivost ter ga spariti z zaznavalnikom gest in okolice realsense, Intelovim na­prednejšim posnemovalcem kinecta.

Alloyevi naočniki so videti sumljivo majhni glede na to, kaj naj bi skrivali v sebi. A po drugi plati niso razkrili izrisovalnih zmogljivosti tegale prototipa.

Realsense ima važno vlogo tudi pri naslednji novosti, s katero je Krzanich presenetil vse zbrane: VR-naoč­ni­kih, imenovanih projekt Alloy. Pardon, MR-naočnikih, saj jih Intel imenuje naprava 'združene resničnosti' (merged reality). V naglavnik vgrajena prostorska kamera namreč omogoča prikaz obogatene resničnosti, predvsem pa ujame uporabnikove iztegnjene roke in jih izkoristi za nadzor. To je podobno, kot bi mahal z gibalnimi igratorji, le da tu ne držiš ničesar, zato lahko uporabiš posamezne prste! V demu se je možakar sprehajal po navideznem prostoru in z rokami obračal ventile. Druga pomembna lastnost alloya je, da v na­očnikih vsebuje ves hardver, zato ne potrebuje kablov in tudi ne okoliških senzorjev, da bi ga postavljali v prostor, ker slednjemu rabi realsense. Z alloyjem se moreš prosto sprehajati in rokovati tako z navidez­ni­mi kot z realnimi predmeti. Seveda ne gre priča­ko­vati moči in kakovosti, primerljive z riftovo in vivovo. Toda brezvrvičnost tudi nekaj šteje. Odklopljena VR-prihodnost se očitno hitro bliža, saj se najave samostojnih headsetov vrstijo. No, Intelov umotvor pride šele koncem 2017. Tudi takrat to ne bo artikel trgovin, marveč odprta razvojna platforma nalik Goog­lovi, s katero bodo drugi snovali lastne izdelke. 

Intel raziskuje samovoznost v španoviji z BMWjem. Skupaj kanijo izdelati prvi robotski avto do leta 2020. Tamkajšnji šefe oddelka za vožnjo brez rok Elmar Frickenstein se je tako pripeljal na oder v BMWju i3.

Platforma realsense se s temi novostmi pospešeno levi iz enega Intelovih mimogrednih eksperimentov v zelo pomemben podvig. Pri velikanu ne skrivajo ambicij, da bi znamka postala ena najpomembnejših med senzoričnimi na področju interneta stvari. In bi recimo hladilnik s kamero opazil, kdaj prideš v kuhinjo po sladoled in se sam odprl. Recimo. Po hodnikih Moscone Centra so frčali pred meseci napovedani droni typhoon s takšnimi očmi, pa hodili robotki in slično. Ravno za vse vrste botov so splovili razvojni kit euclid, ki v napravici velikosti čokoladice združuje realsense, procesno enoto z atomom in brezžično povezljivost. Tako lahko zanesenjak reč montira na vrtnega palčka, nakar zmene oživi in se odpravi iz bunkerja reševat Skynet. Hec na stran; pritrdili so jih že na avtomobile in ponucali za motrenje okolice. Šest takšnih kameric je nadzorovalo ves obod in ob dotičnih konstrukcijah je bolj jasno, od kje bodo prišli tisti terabajti podatkov, ki jih bo treba predelati. Eee, a da nočeš, da avto prostorsko snema vse okoli tebe? Zasebnost in to? To je pa štorija za kdaj drugič. 

Komplet euclid za nadgrajevanje robotov s kamero in procesorjem atom so razkazovali na simpatičnem malčku, ki ga je dvignjenega na glavo vozil okoli.

IDF 2016: Svetilniki v morju podatkov objavljeno: Joker 278
september 2016