Revija Joker - Zeldina simfonija

ČLANKI
stranka » članki » raport » Zeldina simfonija
...
Snetiju se izpolni srčna želja, ko v živo prisluhne orkestralno-zborovski izvedbi glasbe iz kultne Nintendove serije The Legend of Zelda. Vzhičen hiti pripovedovat o tem izkustvu in o lajkanju glasbe iz iger na splošno.

Ondan sem storil eksperiment. Pognal sem nekaj ljubih mi iger in nalašč utišal glasbeno spremljavo. Takoj se mi je potrdilo, kako bistven je za številne naslove ta gradnik. Pogosto je prezrt zaradi neotipljivosti in na forumih se je težko preklati, ali je muzika dobra ali ne. Itak je tehnologija predvajanja in poustvarjanja zvoka že lep čas na tako visokem nivoju, da je deležna le še nians – malce manj šuma, za spoznanje kristalnejši zven, prgišče izboljšanih membran. V primerjavi z grafiko, ki se venomer razvija in buri duhove, je zvočna plat kakor pristan, ki ga vihar do­mala ne obišče. A je še kako važna, kajti ko sem recimo v Doomu garbal demone brez kitarskega hrušča, je bil občutek krepko slabši kot tedaj, ko sem žaganje spet omogočil. In za magnitudo inferioren varianti privitemu gumbu za glasnost!

Podoživetja
Špilavske glasbe mnogi ne poslušamo le med igranjem, temveč med delom, v avtu, na teku. Kakor filmska je presegla meje medija in nemalo namenskih primerkov je absolutno poslušljivih ločeno. (Pustimo licencirane štikle, ki jih vrtijo na radijskih postajah Grand Theft Autov, med nokturnim drvenjem v Need for Speedu in ob sekanju v Brütal Legendu, ti so druga, heh, pesem.) Skozi moj feršter­ker se enakopravno pretakata mogočni soundtrack od Nolanovega Dark Knighta in z islandsko glasbo zaznamovana spremljava strategije Banner Saga. Oziroma Laibachov industrializem v Iron Skyu ter fiktivni, sintesajzersko navdihnjeni OST za starodavno arkadno dirkačino Outrun Europa. Zaradi tega je lepši malodane vsak dan. Nemalokdo je enakega mnenja, saj gredo soundtracki iz iger za med v raznih oblikah: na cedejih, v Itunesih, na Bandcampu, v Steamu … 

Simfonična medijska glasba ni novost. V dunajski dvorani bodo spomladi godli Gospodarja, ljubitelji Vojne zvezd v tujini pa itak stalno prihajajo na svoj račun.

V špiloglasbi uživam še zaradi nečesa. Predstavlja mi nekakšno presečišče, sladko točko med tem, da cenim muziko samo po sebi, ter da podoživljam dogodke. Občutja, ki nastanejo, so bolj otipljiva od tistih, ki se oblikujejo na goli glasbeni podlagi. Ko poslušam Vivaldijeve Štiri letne čase, dobivam asociaci­je na pomlad v razcvetu. Ko pa prisluhnem skrivenčenim godalom iz spremljave Dark Souls II, se spomnim obračuna s sovragom, temač­ne graščine, rinjenja z glavo skozi zid pri iskanju kresa. Če poklikam muziko iz World of Warcrafta, se domislim skupinskega raida, ki je naposled uspel, dočim osluh podlage iz Battlefielda obnovi memoare na junaška zavzetja nadzornih točk. 

Izven medijskih meja 
Največji vpliv na moja ušesa imajo simfonično orkestralne melodije, ker so najbolj epske. Teh je v igrah cela vrsta in pridejo nadvse do izraza v velikopoteznih frpjih. Dragon Age, Bloodborne, Skyrim, Final Fantasy in Witcher so jasni primeri, ob katerih se ušesom smeji. To je glasba navdušenja in žalosti, strahu in ljubezni, zborovskega petja in ljudske godbe, kjer zapreš oči in se pustiš ponesti med bujne gozdove, nad katerimi krožijo mogočni zmaji, v cthulujsko utrdbo, med leteče ladje, na strašljivo barje s coprnicami. Toda veličastje ni omejeno na erpegeje. Izvrstno tovrstno glasbo denimo vsebujeta seriji Metal Gear Solid in Civilization, torej skrivalna akcijada in strategija … tu je doživljajska platformijada Journey, ki je za muzikalno podlago prejela nominacijo za grammyja … izredno poslušljivi so aranžmaji gotskih Castlevanij in stripovskih sek­ljačin Darksiders, kjer kot nekdaj v Phantasmagoriji slišiš Carmini Burani slične melodije … manj sfiltrirano glorijo, kot jo nudita prvoosebni nažigalki Bioshock in Halo, pa tako ali tako težko najdeš. 

Simfonijo je treba izkusiti v živo, saj je niso izdali ploščku. Kdaj bo naslednja prilika, ne vemo, nedvomno bo. Dunajski koncert je bil sicer enkraten, ne pa edini.

Vsa ta muzika na domačih zvočnikih zveni čisto fino. A tisto najbolj pravo in poželjivo je živa izvedba. Sam sem si od nekdaj želel, da bi simfonično muziko iz omiljenih iger poslušal v koncertni dvorani, saj je tam zven neprimerno mogočnejši in pristnejši. Določene priložnosti za to sem zasledil; v Londonu bodo prav zdaj, 16. novembra, neuradno igrali podlago iz Skyrima. A britanska prestolnica je daleč in v Elder Scrolls nisem tako zaljubljen. Takoj sem pak pograbil priložnost, ko sem izvedel, da na ne pretira­nih štiristo kilometrov oddaljeni Dunaj prihaja Zelda: Symphony of the Goddesses. To je oficielna koncertna turneja, ki so jo zasebni pobudniki in Nintendo zagnali pred štirimi leti v Dallasu. Sprva jo je mahala samo po ZDA in Kanadi, v tretji 'sezoni' pa je skočila čez veliko lužo in zaokrožila po evropskih velemestih, od Barcelone do Osla in od Pariza do avstrijske prestolnice. Bili so tudi že v Mexico Cityju, Vancouvru, Honoluluju in Tokiu, kot se spodobi, saj je Zeldina domovina Japonska. Kamor (z)godba pride, je obisk odličen, saj so avanture vilinčka Linka znane širom sveta, njegova glasba pa se izvrstno posoja simfonični priredbi. Naj gre za pesmi iz novejših epizod, ki so take že v štartu, ali starejših, ki so bile na piskajočih šatuljicah primojdunaj uglasbene z orkestrom v mislih. Gre namreč za kvalitetne kompozicije, kakršnih lastnost je ta, da jih je moč uglasbiti v različnih oblikah, od metalske prek ples­ne do, evo, orkestralne. Četrte sezone Boginj sicer še niso napovedali, vendar sem ob razprodanih dvoranah prepričan, da bo in da bodo vnovič privand­rali v Evropo. Tale prilika zato ni bila zadnja.  

Mešani pevski zbor ne poje besed, temveč ustvarja onomatopoetsko glasovno spremljavo. Ta te v sozvoč­­­ju z inštrumenti ponese med Skywardove oblake in v čas pred Ocarino, ko so boginje ustvarile svet.

Linkova draž
Ko so pogasnile luči v veliki dvorani prizorišča Stadthalle (tistega, kjer je na neki obskurni popevkarski prireditvi pred nekaj leti zmagala bradata gospa), je mno­žica na sediščih v en dih obmirovala in utihnila. Sem in tja se je slišalo le žvečenje kokic iz posamič­nih glav nevzgojenega goveda, ki jih je moglo kupiti zato, ker gre za splošnonamensko zgradbo, kjer prirejajo vse mogoče, od rokerskih koncertov prek dr­sanja na ledu do wrestlinga. Kaj se hoče, budale bi­vajo od Carigrada do Hamburga. Že odrska postavitev je napovedovala imenitno izkušnjo, saj na njem niso sedeli zgolj člani polnega simfoničnega orkest­ra z vsemi pritikajočimi glasbili, od violin in flavt prek tube in pavk do harfe ter klavirja. Za njimi je stal dvoducatni mešani pevski zbor, nad njim pa se je dvigalo veliko platno za projiciranje filmov. Enostav­no vedeli smo, da nas čaka veličastje; posebej tisti, ki smo to glasbo v grobem že slišali z zgoščenke Zelda 25th Anniversary Special Orchestra CD. Tega smo dobili ob posebni ediciji Skyward Sworda, izdani v čast četrtstoletnici serije; letos je ta vpisala že tretje desetlet­je, saj je enica za japanski famicom prišla davnega feb­ruarja 1986. 
Koncert, ki je z vmesnim odmorom in simpatič­nimi posnetimi nagovori avtorjev Miyamota, Aounuma in Konda trajal slabi dve uri, je otvorilo četvero krajših skladb. Najprej je troje inter­ludijev Ocarina of Time (Gerudo Valley), Tri-Force Heroes in A Link Between Worlds ter me­ša­­nica iz šefovskih bitk pokazalo, s kakšnim zanosom muzicirajo inštru­men­talci in iz kako elit­nih grl se vijejo pevski vložki. Na turnejo gre sicer le nekaj ključ­nih članov, kot je dirigent, medtem ko profesionalne goslače, trubače in tolkače napaberkujejo lokalno. Medtem je bila projekcija us­klajena z glasbo: ko je glavar Ganondorf v Linka izstrelil tri ognjene krogle in jih je ta zaporedoma odbil, je orkester v pravih delcih sekunde planil v crescendo. Hu-do! 

Na koncertu je bilo tudi prgišče garažnih zeldaških cosplayerjev, ki so se odeli v doma sešite gvante in naokoli trogali celo piskajoče okarine. To so pravi fani z dušo in srcem, ki prireditve niso smeli zamuditi.

V sozvočju
Ampak tisto pravo nas je šele čakalo v pravcati simfoniji, ki je obsegala tri stavke. Stvaritev dežele Hyrule, kjer so se z neba ob plapolanju usklajenih moških in ženskih glasov spustile tri boginje, opravile svoje in ob od­hodu za sabo pustile dele svetega simbola Triforce; Ocarina of Time, kjer smo spremljali Linkovo pot skozi najslovitejšo Zeldo in vnovič doumeli, da je princesa aktivna junakinja, ki Linku omogoči razvoj iz dečka v moškega; ter 'greatest hits' scen iz flehastega Wind Wakerja (HD-inačice za wii U), od ganljivega slovesa od babice prek jadranja do ubadanja z rdečeluskastim gospodarjem otoka Zmajsko gnezdo. 
Že s tem so godbeniki ustvarili neverjetno vzdušje, saj smo znalci Zelde ob spoju muzike in gibljivih slik na višjem nivoju podoživeli, kar smo igrali na navadnih ekranih ob običajnem zvoku. A kot bi hoteli iz še tako kamnitih src iztisniti solze, kakor jih je na Dunaju svoj­čas Martin Krpan, so vrhunec dosegli z dolgima inštru­mentalno-pevskima stvaritvama iz Templja časa v Ocarini ter kibernetske Twilight Princess. Grandiozni finale pa so nepričakovano tvorili zimzeleni A Link to the Past za SNES, Majora's Mask za N64 ter Skyward Sword za wii. Zaključni aplavz s topotanjem nog je bil dobesedno gromovit, posebej ko je vsak član orkestra dvignil inšt­ru­­ment (no, razen harfistke in pianista :)). Nekateri so se ob tem za polno mero postavili v geekasto pozo, na primer violinisti, kot da držijo lok in puščico. 

Polna ušesa, polno srce
Ko so zvočni valovi pljuskali čezme, sem si želel, da se izkustvo ne bi končalo. A seveda se je in resnični svet je izrinil glasbeno konstrukcijo, za katero po mojem ni bilo nikomur od prisotnih žal šestdesetih do dobrih sto evrov. Denar pride in gre, neprecenljivi spomini ostanejo. Če­prav so nekatere predstave na turneji bogatejše, saj v Ameriki v živo poslušajo nekoga na okarini, se nisem počutil prikrajšanega. Niti nisem pogrešal lunaparkovs­kih vložkov v slogu pihanja vetra, medtem ko je Link na platnu vozil jadrnico. Poudarek je bil na glasbi in ta je bi­la podana krasno, nepozabno. A enako lepo kakor poslušati in podoživljati je bilo opazovati srečne obraze poslušalcev, med katerimi je bila vsaj polovica deklet, medtem ko se je dosti fantov odlikovalo po franšizni op­ra­vi v slogu zelenih jop z emblemi ščita. Tisti večer smo dihali kot eno, združeni v simfoničnem zvoku. Táko muzi­kalično izkušnjo iz najljubše igre privoščim vsakomur. 

Zeldina simfonija objavljeno: Joker 280
november 2016