Revija Joker - Elektronika s travnikov

ČLANKI
stranka » članki » raport » Elektronika s travnikov
...
Lasvegaški januarski Consumer Electronic Show je največja razstava uporabniške elektronike. Paviljoni se šibijo od računalnikov, avdio in video naprav, nosljivih onegajev, povezljivih igrač, kamer, električnih avtomobilov in elementov pametnega doma. Če bi bil LordFebo tehnofobični skrajnež, bi z EMPjem vse spremenil v kup neuporabne plastike! Toda lučke imajo srečo, saj ni!

CES je velesejem dobesedno, kajti zlepa ne najdeš prireditve, kamor je vključenih toliko različnih panog. Svojčas je bil to šov televizorske in druge sorodne zabavnjaške tehnike, danes imajo otvoritvene nagovore predsedniki avtomobilskih tovarn. Vozila se pač brezšivno vključujejo v naš digitalni vsakdan, a po drugi plati se enako povezujejo pralni stroj, blazina in vrtni palček. V isti hali zatorej najdeš najbolj napredna dognanja robomobilov, vrhunske modele računalnikov, za nogometno igrišče sijajnih zaslonov, konektano ribiško palico in pametno posteljo, ki samodejno greje noge ter ob smrčanju privzdigne vzglavnik. V sosednji dvorani pa še zobno ščet s kamero (sekundarna raba: selfiejasta rektoskopija), jato dronov, tri sorte alternativnih resničnosti, elektronske športne pripomočke in nebroj robotskih igrač. Če brskaš še globlje, najdeš spodnjice Špartan z zaščitenim jajčnim predelom zoper škodljiva sevanja, namizni varilnik kraft piva in najbolj napredno samodejno dojčno pumpico. Prenekatere tehnikalije še lep čas ne bo v uporabi, mnogo je kloniranja ali izboljševanja obstoječih modelov, vselej pa so na sporedu tudi prvi prikazi tehnologij in čisto novih izdelkov. Nekaj zanimivosti in trendov izpostavljamo, o nekaterih smo že pisali in o drugih še bomo. Z velikimi rečmi ponavadi dražijo na Cesu, nakar jih pokažejo na drugih sejmih tekom leta, tja do jesenske nemške prireditve IFA.

Vse se pamti
Da bo praktično vse, kar nas obkroža, (lahko) v nekakšnem internetu reči, je postalo samoumevno že pred nekaj smenji. Izrazit letošnji trend pa je bila drugačna povezava, tista med napravo in človekom. Servisi, delovanje in izkušnje se namreč vse bolj poosebljajo oziroma se prilagajajo uporabniku. Naj gre za avto, televizijsko škatlo, kuhinjskega pomočnika ali Furbyja. Zato pametna tehnologija vseskozi motri, kako vozimo, kaj gledamo, kje se gibljemo in koliko kozarcev vode spijemo. Domačih pomočnikov, kakršna sta Amazonov in Googlov, je že nemalo. Mattel je recimo naredil takšno 'pogovarjalno' svetilko za otroke. Očitno jim vdor v otroško sobo čez tisto špijonsko Barbiko z mikrofonom ni bil dovolj. Amazonova Alexa zdaj prihaja še v obliki robotkov, med drugim LGjevega. Kot član gospodinjstva se takisto predstavlja robot Kuri, ki prepoznava obraze, svira omiljeno muziko in ima lastno osebnost. Pametni dom je nasploh področje, kjer pridejo navade članov gospodinjstva zelo do izraza, naj gre za delovanje termostata ali osvetljave. Toyotin avto concept-i celo prepozna žalost potnika in prilagodi ambient. 

Industrija temu pravi, da uporabnik vzpostavi poseben odnos z onegajem ali storitvijo. A potom vseh povezav in oblačne elektronike s tem dobi zajetno kartoteko. Ne le pri Googlu in Facebooku, marveč pri slehernem ponudniku kakršnekoli robe. Protestov zoper pretirano vohunske naprave, ki (lahko) ves čas poslušajo in gledajo, je zato čedalje več. Toda karavana gre dalje. Všeč ali ne, to je ubrana smer.

Obogateno-resnična holokocka
Hololensovskega pristopa k ARju ni bilo nikod, videti je bilo le posredno gledanje resničnosti skozi kamero / zaslon. Eden takih hecev je bil holo cube, vzorčasta koc­ka nalik tisti iz grozljivke Hellraiser. Le da simobli ne rabijo uganki in durim v peklensko dimenzijo, marveč kamera oziroma aplikacija na tak način prepozna kockin položaj in orientacijo. Ko jo zazna, lahko dolgočasni objekt v roki na ekranu nadomesti s čimerkoli, recimo z žabo, lobanjo, škatlo presenečenja ... Z obračanjem kocke v roki se kajpakda vrti tudi AR-objekt, pri čemer da najboljši občutek gledanje skozi telefonične VR-naočnike. Zadeva je po besedah avtorjev primerna za izo­braževanje, saj imaš lahko v roki navidezno srce z vsemi označbami ali kar sončni sistem. Predvsem pa je namenjena igranju in reševanju ugank. Med več ducat možnostmi se bo dalo voditi kroglico skozi prosojen 3D-labirint, imeti tamagočija v škatli ali celo ustvarjati miniaturen minecraftovski svet. V vsakem primeru igračka, ki bo sredi leti koštala vsega dvajsetaka denarnih enot.

1000-konjski druŽinski e-avto
Največja sejemska predstavitev, po veličini in po velikosti, je prišla od nedavno ustanovljenega kalifornijskega podjetja Faraday Future. Od tistega, ki je na lanskem CESu nase opozorilo s študijo vesoljskega elektrosuperšportnika. Tokrat so pripeljali stvaren avto FF 91, s katerim bodo po svojem pretirano samopašnem mnenju "reformatirali industrijo in prihodnost mobilosti, ker ostali ne delajo dovolj dobro." (Kako lahko 'reformatiraš' nekaj, kar se še ni zgodilo?) Kdo bi ob tem pomislil na 20K-evrski avto za množice. Toda šli so v drugo smer in pokazali po svojih besedah najbolj napredno cestno vozilo na svetu, luksuzno SUV-limuzino za krepkih sto tisoč denarjev. Kljub temu, da je FF 91 oblikoval isti možak kot BMW i8, noro privlačne, futuristične oblike nima. Nekatere linije so jako čudne in robovi oken odločno preširoki za svetlo prihodnost. Toda formo so zagovarjali vprid aerodinamiki, medtem ko so v ospredje postavili zmogljivosti. Njihov elektromotor raz­vije 783 kilovatov, kar je tisoč in nekaj konj, in 800 Nm navora. To mu omogoča dokazani 2,39-sekundni skok do 60 milj na uro, kar je hitreje od tesle in ferrarija. Prevlada jim očitno res veliko pomeni, saj so dirko in podatek večkrat ponovili. Ker ima avto baterije s kapaciteto 130 KWh, napovedujejo domet čez 400 kilometrov hitre vož­nje in 700 kilometrov umirjene. 

Inženirji so avto tako naphali s pametjo in čutili, da bo menda že vzet s police vozil docela samostojno. Ima deset kamer, trinajst radarjev in za dobro mero še vrhunec videnja prostora, lidar. Ta svetlobna brzostrelka, ki z laserji kartira okolico, je spravljena v sprednjem pokrovu in pride na plano le ob avtonomni vožnji. Da preostali v prometu vedo in so ustrezno oprezni. Demonstrirali so, kako prazno vozilo kroži po parkirišču in išče mesto, kakšnih drugih naprednosti in detajlov pa niso pokazali, saj avta na samem razstavišču ni bilo. Tako ni bilo mogoče uzreti ne notranjosti ne svetlobnih re­šitev. Par novinarjev so zapeljali en krog v surovem, nedodelanem primerku, s katerim so v glavnem demonstrirali nagli štart. Precej neprivlačno, oziraje na mnogo bolj hotne in celostne koncepte drugih podjetij. Avto naj bi imel velikanske zaslone, obraz­no prepoznavo, najboljšo cestno povezljivost, 'NASA-inspired zero gravi­ty' sedeže in umetno inteligenco. Pavšalno širokoustenje, pač. Specifikacij mimo pospeška skorajda ni bilo. Edina tehnikalija je bila štirikolesno zavijanje. Omenili so še 200-kilovatno polnjenje in da že raziskujejo v smer bli­žins­ke­ga elektrificiranja brez kabla.

Bo firmi, imenovani po utemeljitelju elekt­romagnetne indukcije, na kateri temelji elektromotor, podvig uspel? Imajo sicer milijardnega sponzorja iz Pekinga, toda naveza z nekim kitajskim bogatunom je v očeh javnosti prej cokla. Tamkaj pač ne obogatiš z zdravim odnosom do okolja in človešt­va, kar je vodilo električnih avtov. Poleg tega je človek prišel na oder in poskrbel za najslabši nagovor v zgodovini CESa, povedan v nezemljanščini. Zgodbi firme ne koristi niti množičen eksodus inženirjev in zapufanost, zaradi katere so ustavili gradnjo gromozanske tovarne v Nevadi. Kljub temu, da še nimajo proizvodne linije, je njihov šefe prepričan, da bodo nemogoče sp­re­me­nili v mogoče že leta 2018. Navsezadnje je skrajni čas, da Tesla dobi konkurenco.

Super retro drkamož
Retromanija ne jenja. Na valu superuspešnega mini NESa jezdijo mnogi izdelki vseh kalibrov, veliko njih z Nintendovim duhom. Najbolj dejavna je znamka Retro-bit, ki bo že tako pester program emulatorskih konzolic obogatila z novimi artikli. Eden od njih je mega table, kav­na mizica, ki je ogromen 4-gumbni večnamenski kontroler. Obvezen kos pohištva slehernega geeksterja (to je mešanica geeka in hipsterja). Bolj priročen igrator je modrozoba replika N64-kontrolerja za povezavo s PC­jem, TVjem ali tablico. Očitno se ljudem toži po tistem rogatem čudu. Najbolj zanimiv izdelek pa je super retro boy, drkalica, ki sprejme originalne kartuše od game boya, colorja in advanca. Kakšnih posebnih naprednosti v smislu TV-izhoda, povezave in vdelanih iger onegaj nima. Toda osnovno funkcijo, zaganjanje skoraj dvajsetletnega obdobja najfinejših drkamožastih pustolovščin, kani opravljati perfektno. Super Mario Land, otoška Zelda in F-Zero bodo tako znova tekli v dlani, kot je primerno in zveličavno. Zaradi dobrega zaslona zna marsikateri naslov iz otroštva izpasti celo bolje kot v izvirni obliki. Le 80 evrov se sliši nekam veliko za 'prazen' hardver.

Robotske legice Boost
Roboti nam bodo vzeli službe in edina človekova dejavnost bo ustvarjati robote. S to mantro so trg preplavile igrače, ki učijo programerskih veščin. Med najbolj znanimi je Legova, že skoraj dvajset let stara platforma Mindstorms. Toda ta komplet ima dve cokli: stane štiri stotake in je precej zahteven. Temelji namreč na 'tehničnih' gradnikih, ki so večji izziv za sestavljanje od klasičnih zidakov. Zato so Danci predstavili nov navadnokockasti robotski Boost s ceno 160 evrov, namenjen enomestnim starostim. Jedro so računska opeka z nagibalnimi tipali, barvni senzorji in motorček, dočim je medij za programiranje tablična aplikacija. Ta je otročje preprosta, torej brez kakršnegakoli pisanja, le s skladanjem navodil v obliki objektov. Robotek lahko po programu pleše ali se premika, igra različne zvoke in prepoznava barve. Lego pravi, da noviteta ne bo nadomestila bolj zmogljivih Mindstormov, prav tako z njo nočejo težiti v smislu izobraževanja. Boost je v prvi vrsti zabavna igrača, medtem ko bo poduk prišel  sam od sebe. V škatli bodo načrti za pet raznolikih kreacij od wallejastega robotka do kitare ter splošni nasveti za lotevanje bitij, vozil in bajt. Komplet naj bi spodbujal mešanje z drugimi koc­kami, kamor cika njegovo ime. Na policah bo pozno poleti.

HDMI 2.1 za ločljivost 10K
Konzorcij televizorskih fabrik je sprejel nov železninski standard za pretakanje videa prihodnosti. Da je res daljnoviden, pričajo razločljivosti in hitrosti, ki nesejo prek 4K s 120 sličicami do 8K s 60. Okrnjeno podpira celo 10K. Barve so pri tem globoke 48 bitov, medtem ko je noviteta dinamični HDR, torej sproti prilagajan razpon odtenkov. Med specifikacije so zapisani še prostorski, objektno orientirani zvočni kodeki, kakršna sta dolby atmos in DTS X. Vmesnik je zato sposoben pretočiti 48 Gbps, kar je osem gigabajtov na sekundo, skoraj trikratni tok inačice 2.0. Temu bo kos zgolj novi kabel, označen z 48G. Priključek seveda ostaja enak, terja pa tehnologija nadgraditev elektronike, ne zgolj firmwara. Vseeno bodo nekatere postavke novega standarda prišle na obstoječe televizorje oziroma konzole. Najbolj zanimiva med njimi je igralski način VRR, kar stoji za 'variable refresh rate', spremenljivo hitrost osveževanja. Z njim bo dnevnesobno špilavst­vo naposled dobilo svilnato, netrgajočo grafiko, kakršno z G-syncom in Freesyncom furata Nvidia in AMD na računalniku. Tu ne gre za hitrost izračunanih sličic, marveč za prilagoditev dis­pleja, da bo prikazoval celotne slike, kakršne dobiva iz naprave. Prve naprave s tahudim HDMIjem 2.1 dospejo konec leta.
Robotski ribič
Zrakomlatnikov je bilo videti in slišati na mnogo koncih, ampak kakšnih posebnosti niso prinesli. Zato velja izpostaviti malce drugačne sorte dron, in sicer podvoden. To je powerray od pekinške firme PowerVision, ki se je že proslavila s par daljinčnimi vozilci. Tokrat so izdelali pripomoček za rekreativno ribarjenje, saj zna plovilo s sonarjem samo od sebe iskati ribake. Pri tem snema s 4K-kamero in dogajanje posreduje ribiču na telefon ali v naočnik. Za nameček ima pred učem lučkasti trnek, kar ga naredi za samostojnega ribiča in odličnega fotografa ribic od blizu. Podmornica se lahko spusti v 30-metrsko globino in se ves čas približno zaveda položaja. Seveda je zaradi varnosti pripeta na špago, ki je obenem žica za video. Voda ipak ni najboljši medij za radijske valove. Powerray, ki naj bi bil med drugim koristen za ribarjenje ob luknji v ledu, so Kitajci napovedali za jesen, a brez cene.

OLED : QLED
Televizorji so bili od nekdaj osrednja naprava CESa. A čeprav so tudi letos zasedali konkretno površino, tehnoloških prebojev ni bilo. UHD je standard in HDR bo sčasoma takisto. 'Prvega komercialnega 8K-displeja' ni pokazal nihče, še manj 'prvega avtostereoskopskega modela'. 3D je nasploh izpadel iz igre, kajti večina tovarn ga sploh ne podpira, med njimi LG in Samsung, ostale pa le kot opcijo v enem modelu. Če imaš Avatarjev blu-ray, ne menjaj TVja! Manj kot lani je bilo ukrivljenežev, kar je bil očitno kratkotrajni modni trend. OLED je bil opazno vseprisoten – LG, Sony, Panasonic in še par drugih je predstavilo vrhunske modele s to tehnologijo. Eden od njih je bil obenem najbolj poželjiv televizor sejma: LG W7. Ta 65-palčnik je debel manj od štirih milimetrov in gre na steno kot poster. Vsa elektronika, pamet in prostorsko ozvočenje je zapakirano v talno komponento, ki je z zaslonom povezana s samotnim, diskretnim kablom. Cena bo okoli osem tisočakov.

Organske svetilne diode niso bile edina matrična tehnologija, kajti očitno se napoveduje spopad. Samsung, ki je pred časom pioniril z OLED-TVji, se je preusmeril na QLED. Gre za podobna principa elektrolumiscence, le da pri prvem pod škrati elektroni sijejo organske molekule, pri drugem pa nanokristali, zvani kvant­ne pike. Oboje ne zahteva dodatne odzadnje osvetlitve, zato je črna črna kot noč. Korejec je svoje zaslone postavil na prestol, saj naj bi ponujali najjačo svetilnost, reprodukcijo barv in vidni kot. Mimogredna novost samsungovih letošnjih televizorjev: na željo bodo prepoznali pesem iz filma ali oddaje. SmartTV!

Najhotnejše gamersko računalništvo
Vsakdo, ki je nekdo, je na smenj privlekel lastno izvedenko igričarskega 'prenosnika', kajti z njimi se po vsem sodeč blazno priteguje pozornost. Toda Lenovo, Dell, Gigabyte in Samsung, slednji prvič v biznisu z novo linijo Odyssey, so ostali v senci dveh sk­rajnih primerkov. Prvi ekstremnež je Acerjev predator 21X, ki smo ga najavili že v reportaži z Ife. Reč, ki bi se lahko imenovala preserator, je gromozanska, saj ima 21-pal­čen zaslon v kinorazmerju 21 proti 9. Za ekstra kul faktor je ta ukrivljen. Spodaj je mehanska tipkovnica s Cherryjevimi MX-stikalci in osvetlitvijo za vsako tipko posebej. Zunanjostna nenavadnost je še drsna ploš­či­ca, ki lahko numerična tastatura postane. Bistvo skoraj devetih kilogramov hardvera se seveda skriva v oklepu. Na prestolu je najbolj frišni i7-7820 s 3,9 GHz, okoli njega pa se drenja  64 giga rama, par SSDjev v raidu, terabajtni mehanski disk in SLI-naveza geforcev GTX 1080. Peklensko stanje ohlaja pet ventilatorjev in devet hladilnih cevk. Poleg naštetega in vseh možnih priključkov se je našel prostor za šest različ­no­tonskih zvočnikov. Po prebranem se vsakomur porodita dve vprašanji. Cena? 9000 evrov! Baterija? Dve rundi Battlefielda. 

Čeprav si je ob kolosalnem acerju težko predstavljati še bolj izstopajoč notebook, je tak uspel Razerju. To je projekt Valerie, raz­log za edinstvenost pa je zelo očiten: zadeva ima troje enakih 17,3-palčnih ek­ranov! Dodatna se elegantno povlečeta iz osrednjega in parkirata pod kotom, uporabnik pa dobi dober meter široko vidno polje za karseda pregledno streljanje in dirkanje. Matrike so 4K, zato skupaj vzeto mrežijo 11520 x 2160 pik! Je pa res, da mnogo iger več­zas­lonskosti sploh ne podpira in da pride res do izraza v redkih. Vprašanje na mestu je takenako, katerega leta pride grafični čip, ki bo kos taki ločljivosti. Ampak tole čudo itak nima kakšne uporabne vrednosti oziroma ni namenjeno prodaji. Gre za še enega v vrsti Razerjevih konceptov, s katerimi se firma tradicionalno promovira na sejmih. Sestava tega ridikuloznega računalnika je namreč pičel strošek za pojavnost v sleherni reportaži. Zato o ceni, datumu in teži sp­loh ni bilo govora. Vseeno se nekdo z njim bo igral: čudo tehnike so namreč ukradli.

Enako študijski je še en njihov projekt, imenovan Ariana. To je podstropni projektor, ki z dvema kamerama premeri sobo, nakar na steno pred igričarjem predvaja vzdušno projekcijo. Okno za igranje je torej še vedno monitor, ki je iz svetlobnega snopa izločen, dočim projektor z razširjenim dogajanjem skrbi izključno za bolj poglobljeno izkušnjo. Slično Philipsovim zatelevizorskim ledicam ambilight, le še bolj intenzivno. Razer v samohvali projekta mnogokrat omenja besedo 'prvi', ampak to je nesramna laž. Popolnoma enak koncept je pod imenom IllumiRoom predstavil Microsoft leta 2013. Drži edinole, da je ta rešitev dosti manjša in cenejša ter da so razvili softver, ki vzame robove slike in jih raztegne na steno. Razer ima ima pač rad lučkavost, kar kaže njihova tehnologija Chroma. Z njo za svetlobne učinke skrbijo osvetljene tipke, podstavek skodelice in sobne sijalke. Vpra­ša­nje je, počemu bi kdorkoli imel doma lightshow s projektorjem? Čisto dovolj bi bilo, če bi Philips svoj televizorski princip odzadnih ledic vgradil v računalniške monitorje.

In še več navi­dez­nih resničnosti
Upravičeno smo lahko zmedeni. Po eni plati se strinjamo, da navidezna resničnost ni naredila posebnega vtisa, da ljudje ne maramo za domače čeladarstvo in da pretežen del igrotvorne panoge pod­ročje ignorira. A če gre soditi po razstavljenem na CESu, se bo v letošnjem letu Sonyu, Oculusu in HTCju pridružilo še vsaj pol ducata drugih naprav, kamor sploh ne štejemo mobilniških rešitev. Največ šlemov je bilo od proizvajalcev PCjev – HPja, Acerja, Lenova in Della – ter so zgrajeni po Microsoftovih smernicah. Nobeden od njih ne uporablja zunanjih komponent za nadzor prostora, marveč se zanašajo na dvoje kamer. To pomeni manj elementov in kablov ter nižjo ceno, saj omenjajo znesek 300 dolarjev. A kaj več o teh modelih ni znanega. Očitno so še v zgodnji fazi, kajti ni jih bilo moč preizkusiti in specifikacije ravno tako niso bile podane. Niti imen nimajo, vsi so bili le HMDji, head mounted dis­pleji. Je bila pa na Lenovovi napravi opazna beseda 'holographic', kar daje misliti na obogateno resnič­nost skozi kamero. To je kajpakda neprimerljivo z neposrednim gledanjem stvarnosti, kakršno ponuja prozorni hololens.

Više meri kitajec Pimax, ki je predstavil celosten komplet s svetilniškim pozicioniranjem in ročnima kontrolerjema nalik vivu. Njihov model se odlikuje kot prvi z UHD-displejema. Ja, 3840 x 2160 za vsako oko, kar je petkrat več kot vsa konkurenca in res brezpično. Za nameček je vidni kot neverjetnih 200 stopinj. Cene niso povedali, niti ne PC-konfiguracije za dostavo 90 parov 4K-slik vsako sekundo. Naprednost v primerjavi s trenutno generacijo kaže prav tako kalifornijski startup Fove, ki se hvali s prvim naglavnikom z infrardečim sledilnikom oči. S tem se mu samo­dejno prilagaja fokus gledanega oziroma megli okolica. Na ta na­čin lahko uporabnik tudi premika kurzor. Natanč­nost motrenja zenice naj bi bila na kotno stopinjo in stotinko sekunde. Zagotovo to je prihodnost VR-udejstvovanja, a zaenkrat sp­lošne uporabnosti ni, kajti špilavni pogoni tega privzeto ne podpirajo. Fove svoj komplet s kamero, a brez igratorjev, predprodaja za 600 evrov. 

Na vse to pridejo še vsi mobilniški sistemi. Med njimi prednjači Googlova nova platforma Daydream, torej 'prazno' 100-evrsko ohišje, v katero vtakneš te­lefon. Zaenkrat to podpirajo modeli pixel, moto Z in mate 9 pro. Prav tako je bilo videti nekaj samozadostnih androidnih naočnikov, takih z vdelanim či­povjem in zaslonom. Med njimi je Qualcommov referenčni dizajn s snapdragonom 835, medtem ko Oculus svojega prototipa santa cruz ni prinesel. Ali res obstaja trg za najmanj 300-evrske komplete s šibkim mobilniškim hardverom, pa je odprto vpra­šanje. Više od njih pak meri Intel s študijo Alloy. To je vsevključujoč VR-PC, ki ponuja vrhunsko navidezno doživetje nalik riftu, le oteto žic. Naglavnik je zaenkrat delovni primerek, zato ni bilo govora o drobu. Toda Intel predvideva procesorje i5 in na­vz­gor ter 2K-ekrana. Bistvo koncepta je prostora zavedajoča se kamera realsense, zato ni potrebe po dodatnih senzoričnih škatlicah. Celo roke skenira. Pokazali so demo, ki je 3D-poskeniral normalno sobo, nakar po njej ustvaril virtualno futuristično okolje. Zanimiv ob­ču­tek, ko se spotakneš čez navidezno mizo. Intel napoveduje, da bodo končne izdelke štancali partnerji, vendar ni omenil datuma in cene. 

VR-cirkus je pritegnil karavano proizvajalcev periferije. Ta sega od drsalnih podlag za hojo na mestu do ročnih kontrolnikov za vse tiste čelade, ki so brez njih. Neka firma je celo izdelala VR-boots, natikače na fotki, s katerimi se da brcati v pretepačinah ali kucati v navidezni košarki. Še HTC je pripravil dvoje dopolnitev za svoj sistem. Prva so priklopne slu­šal­ke, katerih manko je bil velik vivov minus napram riftu, in druga 'tracker', tipalce, ki ga pripneš na lopar ali golf palico. Če bi si slučajno želel s takim orožjem opletati po stanovanju. Toda bolj kot eksotična roba so zanimivi kiti za odžičenje viva in rifta. Pokazali so par kompletov, ki za ceno okoli 250 evrov vzpostavijo zračni most med čelado in PCjem. Princip je tak, da naoč­nik in ročaji podatke o premikih pošiljajo v USB-dongle, dočim slika iz računalnika prihaja čez dodaten videooddajnik, ki ga je treba postaviti pod strop. Baterijo ima uporabnik za pasom ali v žepu in zdrži par ur špilanja. Nekaj milisekund zamika je, toda pri večini izkušenj zamujanje ni moteče, niti ni težav s sprejemom videa. PC-vizirja, ki bi že privzeto prišel z brezžičnim mostom do raču­nal­nika, pa ni bilo na spregled.

Pametni šal za boj s smogom
Oblačljivo elektroniko ali 'wearables' izdelovalci radi valjajo po objavah kot frajersko tehnologijo prihodnosti. Toda med kopico zapestnih ur in superg s čipi ni dosti naprav, ki bi zares vplivale na kvaliteto življenja. Primer dejansko smiselnega tlačenja elektronike v tkanino pa zna biti šal z vgrajeno dihalno masko wair scarf iz istoimenskega francoskega startupa. Vsebuje troslojni baterijsko gnani elektrostatični filter, ki zadržuje smog, bakterije in cvetni prah bolje kot potrošne pasivne maske. V njem je tipalo, ki telefonu po modrem zobu pošlje opozorilo na območju s povečano koncentracijo smoga, koder bi kazalo šal natakniti. Takisto opozori, ko je treba zamenjati filter. In, kot se za hipstersko tehnologijo spodobi, je seveda hudega videza! Nemara izpade kanec smešno, da je treba šal polniti z elektriko po kablu, toda marsikateri Kitajec, ki se je za novo leto zbudil v rekordno onesnaženi Peking, bi tako reč pograbil. Najosnovnejši šal košta 65, bolj fensi 105 evrov.

Inteli sedme gene­racije v desktopih
Septembra lani je Intel splovil prve primerke svoje najmodernejše družine centralnih srčik core sedme generacije, znanih tudi pod kodnim imenom kaby lake. Kot je doslej storil že nekajkrat, ni pričel z najmočnejšimi čipi, marveč z ina­či­ca­mi za tablice in ultraprenosnike, Y in U. Na smenju je naposled povsem sprostil repertoar z več kot tridesetimi novimi čipi, med njimi z inačicami H za prenosne delovne postaje in S. Te najbolj zanimajo gamerje, saj gre za procesorje, ki jih vtakneš v nabrito mašino z ledicami in vodnim hlajenjem. Takih je šestnajst, med njimi je najbolj naspidiran core i7-7700K. Gre za štirijedrnika s privzetim taktom 4,2 gigaherca, ki znalcev ne bi smel posebej presenetiti. Kot smo razložili že pred meseci, je kaby lake namreč le izbolj­ša­va prejšnjih tehnologij, saj je že tretja verzija corov v 14-nanometrski proizvodnji, ki je končala način tik-tak. Kot hecnost velja nemara omeniti dvojedrnega malčka core i3-7350K, ker gre za zelo redek, odklenjen šibek i3 za navijanje. Se bodo že našli kupci zanj, brez skrbi.

Elektronika s travnikov objavljeno: Joker 282
januar 2017