Revija Joker - Katalizator radovednosti

ČLANKI
stranka » članki » raport » Katalizator radovednosti
...
"Sem se zaradi otroš­ke­ga postav­ljanja vodnih mlinčkov na potočkih poz­neje us­meril v naravoslovje?" se vpraša Aggressor ob pogledu na mehanizme in umotvore Hiše eksperimentov. Potem se obleče v mavrični milni mehurček in poškili v zrcalo.


Znanost in želja po znanju ter spoznavanju sveta sta pri marsikom pospravljena v predal z oznako 'živ dolgcajt'. Bodisi njihovi starši niso negovali čudenja nad naravo, bodisi so jim radovednost v kali zatrli uči­telji v šoli ali okoliš­ka družba. Naravoslovje je v izo­­braževanju enačeno s kemijo, fiziko in matematiko, kjer moraš po tabli pisati v čudnih grabljicah, drugače bo cvek. Druž­bo­slovje pa je rado neskonč­no dudlanje letnic in ljudi na pamet. Ljudje se s tako pridobljenim odporom do raziskovanja kar sami vklenejo v življenjs­ko rutino. Važno je, da hodijo v službo, naštancajo nekaj potomcev, berejo medije za ovce in ponižno poslušajo ukaze od zgoraj.

Pojav mora pri mladih s privlačnostjo vzbuditi pozornost in jih spodbuditi, da začno o njem spraševati. Na začetku se je najteže izpostaviti pred razredom in nekaj vprašati, ker tako priznaš, da nečesa ne veš. A to je nujen korak na poti do novega znanja.

A težnja po spoznavanju okolice je vendarle človekova prirojena značilnost, ki ga je pripeljala na vrh evolucijske verige. Zemlji smo zavladali zaradi radovednosti, s katero smo usvojili veščine za obrambo pred neugodnimi naravnimi pojavi in se razvili do stopnje, ko pogledujemo naprej v vesolje. Bolj kot poznaš svet, laže in bolje se mu prilagodiš. To je moč prenesti v vsakdan, saj velja, da je izkuše­nej­ši posameznik bolje opremljen za soočanje z izzivi vseh vrst. Zato je radovednost eden najpomembnejših človekovih vzgibov. Prav na tem gradi Hiša eksperimentov, samosvoja ljubljanska ustanova, ki skuša s praktičnimi poskusi v sleherniku najti zvedavega otroka. Tudi če ima že pet križev na hrbtu.

Prsti kot termometri Opazovanje je v znanos­ti skrajno važna stvar, saj odloča o tem, ali nekaj oz­na­čimo za empirično potrjeno ali ne. Poskus s prsti in toploto nas opozori, da moramo biti pri tem jako previdni, saj naše opazovalno izhodišče ni vselej enako. Pri tej napravi je treba kovinske valje razporediti po temperaturi od najnižje do najvišje, pri čemer se lahko zanašamo le na svojo kožo. Ta pa glede na dražljaje spreminja občutljivost … in napake so tu.

Najlaže se je treme otresti z dejavnostjo, ki gre otrokom zlahka od rok – igro. Tu jih na družinski delavnici šole za astronavte starši ovijajo v straniščni papir, da ponazorijo omejeno gibanje v skafandrih. Za znanost. GLaDOS bi bila nadvse ponosna.

Veščina učenja

"Učitelji v šolah svoj poklic jemljejo preveč dobesedno. V bistvu ne bi smeli biti oni tisti, ki učijo učence, ker je to nesmisel. Nečesa se lahko naučiš zgolj sam, učitelji pa bi morali biti navduševalci, ki bi mlade pripravili do tega, da bi hlastali po znanju," z zanosom pove dr. Miha Kos, direktor Hiše eksperimentov. Starejši bralci poznajo njegovega oče­­ta, ilustratorja Boža Kosa, čigar risbe so v pre­tek­li drža­vi zrli v Cicibanu in drugod. Ustvarjalnost je v familiji, saj je tudi Miho po doktoratu iz fizike zanes­lo v tuhtanje, s čim spodbuditi ljudi, da bi se še sami tako čudili svetu kot on sam. Zato je zasnoval Hišo eksperimentov. Ta od leta 2000 stoji na ljub­ljanski Trubarjevi ulici, nedaleč od Zmajskega mostu. Sestavlja jo približno petdeset eksperimentalno zasnovanih kotičkov, namenjenih spoznavanju naravnih pojavov, od optičnih prevar do zvoč­nih odmevov. In sicer tako, da ljudje dogajanje izku­si­jo sami, saj na primer navor raziskujejo s polaganjem rok.

POGOVOR Z ODMEVOM Poskus z govorjenjem v cevi ponazarja odmev – pojav, ko se zvočno valovanje našega glasu odbija od različno oddaljenih predmetov in se nato vrne. Seveda z zamikom, ker hitrost potovanja zvoka znaša razmeroma nizkih 340 m/s. Miha bi seveda dejal, je to najbolje preizkušati v naravi, v gorah.

Sladkolo Podobno kot Božovi stripi želijo v Hiši z nekaterimi poskusi ozaveščati. Eden je tisti z avtomobilčkom na daljinsko, pri katerem dobijo kontrole zamik, če vnesemo, da smo pijani. Drugi je tale kolesars­ki, ki je že praktično videoigra. Smo v vlogi diabetika, ki mora ob pobiranju ikonic na cesti izmenično jesti in si vbrizgavati inzulin. Smeh je pol zdravja.

"Že star kitajski pregovor pravi: prebral sem in pozabil, videl sem in si zapomnil, naredil sem in znam. Tujih jezikov se najučinkoviteje naučiš tako, da v njih govoriš in pišeš. Programiranja tako, da sam sestaviš kodo," nadaljuje temeljno idejo Hiše eksperimentov Miha Kos. Zato mora obiskovalec stvari prijeti, sukati ali se z njimi kako drugače poigravati. Mivko je treba izdolbsti za ponazoritev rečnih kanalov, leči na fakirjevo posteljo in držati palico v ravno­težju. A to je le vzgib, ki naj člo­veka pripravi do čudenja. "Naša ustanova ni v pr­vi vrsti namenjena učenju znanstvenih zakonitos­ti, čeprav je seveda tudi to važno," pravi Miha. "Glavni cilj je spodbuditi radovednost. Skravžljati možgane, da se navdušijo in začno spraševati, zakaj se na primer svetleči prameni podijo po stekleni krogli." Celo tedaj, ko Hišo zapustijo. Zakaj me v avtobusu ob zaviranju sili naprej? Zakaj so radiatorji pobarvani v svetle odtenke? Kam je izginil Hrabri mišek? Ja, tudi to.
Ne gre le za naravoslovne tematike, kajti svet smo takisto ljudje. Sociologija, psihologija in slično so pomembne znanstvene panoge, ki razlagajo, zakaj se dogodki okoli nas odvijajo, kakor se. Je pa zanje precej teže napraviti preproste eksperimente kot za fizikalne pojave, kar je za stroškovno in prostorsko dosti omejeno Hišo eksperimentov velik problem. Za družboslovne poskuse običajno potrebuješ skupino ljudi, ki so bolj kočljiv in nepredvidljiv 'eksponat' od žlebov, vitlov in zrcal. Kljub temu se trudijo v to smer in eden kulturoloških poskusov je tisti z narečji, kjer obiskovalec spoznava, kako hecno govorijo v nekaterih slovenskih okoljih.

Največji učinek na obiskovalce se še vedno napravi z optičnimi pomagali, kot je tale trikotna ograda, ki ima na notranji strani zrcala. Ko oseba stopi vanjo, se njena podoba zaradi mnogih odbojev razmnoži v neskončnost. Podoben pojav, kot ga srečaš v dvigalih ali garderobnih sobicah, ki imajo več nasproti stoječih ogledal.

Miha Kos v 'hišabusu' – avtobusu ljubljanskega mestnega potniškega prometa, ki so ga odeli v Božove risbe z razlagami zanimivih naravnih pojavov. Na primer tistega, zakaj se helijev balon pri zaviranju avtobusa giblje nazaj, ne naprej kot potnik, ki ga lahko spodnese. Helij je redkejši od zraka in ta ga pri ustavljanju odrine nazaj.

Odprtost uma 
V Sloveniji je bolj kot ne izjema, da se lahko v ustanovah, kot so muzeji, naprav dotakneš in z njimi rokuješ. "Nekje do leta 2005 je bilo tako, da so obiskovalci prišli do postaj s poskusi, obstali in rekli: ’Zdaj nam pa vendar pokažite, kaj naj počnemo!’" pravi Miha. "Na prizorišču imamo animatorje, toda ti so namenjeni spodbujanju obiskovalca, naj se zadeve loti sam. Zadnja leta je bolje in ljudje so pogumnejši. Sploh tisti, ki se vračajo." Teh je dosti, saj otroci na obisku s šolo, običajno kasneje s seboj privlečejo starše in jim navdušeno kažejo obarvane plamenčke ter dviganje mehurjev v vodi. To se zdi Mihu zelo pomembno, saj cilja tudi na oživljanje radovednosti pri odraslih. "Naša začetna namera je bila učiti učitelje navduševanja nad znanostjo. Ampak danes mi pri srcu postane najbolj toplo, ko vidim družine, kjer starši in otroci družno prežvekujejo nek poskus." Gotovo močno pomaga, da kotičke krasijo brezčasne ilustracije očeta Boža, ki se je znal s humornimi risbami približati vsem starostnim skupinam. Njegove risbe vso Hišo dvignejo stopnico više.

ŽOGA V ZRAKU Eden od poskusov, ki ga dejansko lahko uzreš na slovenskih šolah, je tisti z jahanjem žo­ge na zračnem curku, ki ga sestaviš iz sušilnika za lase. Zrak odpiha okoli okrogline in jo tako obdrži na mes­­tu. Do neke mere celo ob nagibanju curka ...

Prebujanje odraslih je nemara še bolj pomembno kot negovanje otrokove radovednosti. "Odrasli so tisti, ki imajo na svoje otroke največji vpliv. Razen tega uprav­lja­jo z našo državo," poreče Miha. "Prav v njih bi morali najbolj prebuditi izpraševanje o okolici. Potem bi nema­ra razmislili, čemu so volili nekega politika. In za­kaj dovolijo, da razprodajamo naravne vire." Tako z Mihom prideva do končnega poslanstva Hiše eksperimentov: spodbujanja civilizacijskega napredka. "Izku­šen in zvedav posameznik je samostojen, saj premore zdravo skepso in je z njim teže manipulirati," zatrdi Miha. "In samo skupnost takšnih ljudi lahko oblikuje zdravo drža­vo." Skratka, Miha Kos je naravoslovna izvedenka Mance Košir, ki skuša ljudstvo omikati s knjigami. In po svoje sličen Jokerju, ki vam skozi zabavno vsebino izo­bražuje in širi obzorja. 
Je pa to idealističen nazor, ki ga z dr. Kosom mnogi ne delijo. "Posebno ne tisti na pomembnih stolčkih, ki bi lahko naši ustanovi veliko pomagali," potoži. Hiša eksperimentov že sedemnajsto leto biva na utesnjeni lokaciji in površini petstotih kvadratnih metrov, kar je za ustanovo muzejskega tipa presneto malo. "Medtem ko podobna tuja središča znanosti začenjajo na pet tisoč kvadratih, mi že dolgo poslušamo samo prazne obljube. Ni važno, od katere oblastne garniture. Politikom pač ljudje s svobodno voljo niso všeč." Manko prostora je očiten in od oseminšestdesetih zasnovanih eksperimentov jih zmorejo hkrati na prizorišču prikazati manj kot petdeset. Zato je velikost skupin pri obiskih omejena na 48 oseb.

Nekatere od poskusov je moč spremljati in upravljati celo po spletu ali s fonom in sicer v času, ko so prostori zaprti, da ne motiš obiskovalcev. Prvi je bil tale o razpadanju jeder atomov kemijskih elementov, dočim za aktualni repertoar odjadraj na spletno stran in med dejavnostmi poišči e-ksperimente.

Znanost v vsako ulico
Glede na zapisano je razumljivo, da je zasedenost stalna, tudi ko šole niso na obisku. Kdor je zainteresiran, naj si urnik Hiše obvezno ogleda na spletni strani He.si, kjer je moč najti opise poskusov in drugih dejavnosti ustanove. "Odzivi in vračanje obiskovalcev nam govorijo, da delamo nekaj prav, in to nas žene dalje kljub vsem oviram na poti," veli Miha. "Ni pa to edino. Pri anketah je Hiša eksperimentov navedena kot zelo pomemben faktor pri odlo­ča­nju za študij fizike in drugih naravoslovnih ved." Med študenti prostovoljci, ki za manjši denar animirajo obiskovalce, so kljub vsemu dobrodošli prav vsi. Imajo veliko družboslovcev in študij fizike ni nuja. Razen ducata njih ima Hiša deseterico redno zaposlenih, ki neprenehoma snujejo nove eksperimente. 
Kako ta razvoj pravzaprav poteka? "Čisto spontano. Staknemo glave in ideje dežujejo, seveda pa je do smiselnega izdelka še dolga pot." Zamisel razen uporabnosti ne sme biti pretežka za izdelavo in vzdrževanje. Sodelujejo z mnogimi inštitucijami, med drugim z Jožefom Stefanom. A ta hip jih vseeno tare pomanjkanje konkretne večje delavnice, kjer bi sami iz ničle izdelovali eksperimente in jih prodajali. "Zelo smo ponosni na dejstvo, da je velika večina poskusov v naši hiši plod naše iznajdljivosti. Seveda je res, da si podobne ustanove ideje nenehno izmenjujejo in tudi mi si jih 'izposojamo'. Toda vendarle jih skušamo izvesti po svoje. Brez zveze se nam zdi, da bi pri nas gledali reči, ki jih je moč že v tujini."

VRTILNIK Če vprašaš študente fizike, kaj so zanje najbolj navdušujoči gibalni pojavi, jih bo največ navedlo precesijo oziroma z njo povezane pojave ob vrtenju. Enako kot se mora pri premem gibanju ohraniti gibalna količina, se ohranja vrtilna. To pomeni, da obračanje sukajočega se krožnika po drugih oseh sproži zelo zanimive reakcije sistema. Denimo z ročico povezanega krožnika, na katerem stojimo. Zato so včasih trdi diski crkavali, če si jih hitro obračal po prečnih oseh!

Božova risba, ki si pretvorbo potencialne v kinetično energijo sicer razlaga malo po svoje, a jo zaradi humornosti približa tistim, ki ob skicah na šolski tabli refleksno prično zehati. Kako daleč se pride s kančkom domišljije! Lahko tudi pripovedno – če bi učitelj pri prostem padu namesto kamna uporabil Batmana, ki se mu strga štrik ...

Poleg naprav v sami Hiši so izdelali kakšnih petdeset prenosnih, ki jih je moč spakirati v škatle. Ti so temelj tako imenovane Hiške eksperimentov, mobilne izvedbe. Z njo obiskujejo šole in dvoje učilnic za en dan spremenijo v mali center znanosti. V šolski telovadnici se obenem odvijejo šovi, učenci pa se morajo naučiti in zborovsko odpeti himno Hiše eks­perimentov. Tako so obredli že vso Slovenijo in se zdaj usmerjajo na Hrvaško, kjer takšne inštitucije še nimajo, četudi je že nekaj časa v na­­čr­­tu, da bi jo postavili v Zagrebu. Tretja veja njihovega delovanja so vodeni znanstveni šovi in fes­tivali, med katerimi je največji junijski Znanstival. Takrat ulice in mostove v središču Ljubljane za tri dni okupirajo zvedave glave, ki malo zares in malo za za­bavo počno vragolije z naravoslovnimi poskusi. Prejšnja leta se je bilo moč čez Ljubljanico peljati na vrvi z obteže­nim kolesom ali teči kot Jezus po nenewtonovski tekočini, ki se ji v nasprotju z obnašanjem vode ob hitrem pritisku stopal poveča viskoznost! Pri Znanstivalu Kosu in druščini pomaga veliko strokovnjakov in animatorjev iz tujine, tudi izkušeni učitelji z ameriških šol.

Znanstival je zajetna in množična prireditev, kjer za vzdušen prikaz fizikalnih pojavov z velikimi šovi na plano privlečejo najtežja orodja, nakar mečejo poredne otroke z žerjavov. Saj ne. Zato pa jajca z baloni ali padali in kakšno jabolko. Projektu se priključijo druge institucije, ki se uk­varjajo z izobraževanjem, modelarski klubi in robotiki.

Šepetanje na daljavo Da je moč postajo za center znanosti udejanjiti iz preprostih gradnikov, kaže ta poskus, ki vsaksebi postavi vbočena krožnika. Ko en obiskovalec govori v prvega, ga tisti ob drugem razločno sliši, čeprav sta več kot deset metrov narazen. Podoben princip usmerjanja valovanja izkoriščajo radijske antene.

Razraščanje radovednosti
Hiša eksperimentov je sicer zaščiteno domače ime in tosortnim ustanovam po svetu pravimo centri znanosti. Tudi Miha je idejo za svojo Hišo dobil ob obisku slovitega Exploratoriuma v San Franciscu, ki ga gre res toplo priporočiti sleherniku. Leta 1969 ga je odprl fizik Frank Oppenheimer, mlajši brat očeta atomske bombe J. Roberta Oppenheimerja. Exploratorium je še danes eden najvažnejših tovrstnih prostorov, vendar ni bil prvi. Že v 19. stoletju so nekateri evropski muzeji začeli rokovati z eksponati, toda načeloma postavljamo rojstvo te vrste ustanov v Severno Ameriko in v sredino prejšnjega stoletja. Med drugimi s floridskim Science Center of Phinellas County, ki z letnico 1959 velja za prvega, pa z delom Smithsonianovega washingtonskega naravoslovnega muzeja. "V ZDA ima praktično poskušanje pri šolanju v splošnem veliko daljšo tradicijo kot pri nas in je dosti bolj razširjeno," mi pove Miha.

TekoČi Pitagorov izrek Izrek o kvadratih, ki ga je izrekel starogrški učenjak Pitagora, mora sleherni osnovnošolec znati na izust. Tu si lahko s pretakanjem tekočine med rezervoarji ogleda, zakaj je tako in kako je Grk prišel do takšnega sklepa. Da nima vsaka slovenska učilnica miniizvedbe tega poskusa, je kriminal.

A ni trajalo dolgo, da so se takšni eksperimentalni muzeji raztepli po Evropi in nato vsem svetu; v zadnjem času predvsem po Kitajski in Indiji. Svojega ima veliko evropskih prestolnic. Dobra sta NEMO v Amsterdamu in Heureka severno od Helsinkov, dočim je nam najbližji v Budimpešti. Ogromen je nedavno zrasel v Varšavi in Miha čemerno pripomni, da so oni prejeli dosti državne podpore. Sam priporoča Parque de las Ciencias v španski Granadi. Za največji učinek pa je treba vendarle čez Lužo, kjer se jih v ZDA tare, dočim ima Kanada fletnega v Torontu. Miha sicer sedi v upravi evropskega zdru­že­nja centrov znanosti ECSITE, v katerem je prek dvesto takih hiš in bolj svobodnjaških muzejev, ki dovolijo otipavanje eksponatov. Zato Hiša dosti sodeluje s tujino, kjer svetujejo pri postavljanju novih hiš in zamišljanju frišnih poskusov.

Nekateri poskusi v mobilni Hiški so posnetki večjih v Hiši, ne pa vsi. Tile so nam­reč zastavljeni za igro v dvoje, da laže zaposlijo ves razred, ker je treba hkrati napol­niti dve sobi. Pri sprednjem oseba v progasto naluknjanem zrcalu vidi sestav­ljeno sliko sebe in tistega, ki sedi nasproti. Preprosta reč, ki jo spraviš v eno škatlo.

TEKOČINA, KI PLEŠE Najprej bi morda pomislil, da gre pri tej napravi za prenašanje zvoka kot fizične motnje skozi membrano na tekočino, ki zapleše, ko 'posluša' glasbo ali govor. Toda tekočina je namagnetena in v živahnost jo v resnici prepriča elektromagnetno polje v tuljavi, podobni tisti v zvočnikih, ki tam zavibrira membrano.

Namen centrov znanosti pri Ecsitu označujejo kot 'raziskovanje sveta skozi poskušanje z znanostjo in umetnostjo'. "Brez umetnosti pri znanstvenem razvoju ne gre," se Mihu zasvetijo oči. "Verjetno sam ze­lo dobro veš, kako močno sta analitičnost in kreativnost povezani, da nastane dober izdelek, naj bo stroj, izum, ali besedilo. Tudi strip, hehe. Prav zato v hiši poleg radovednosti tako zelo izpostavljamo ustvarjalnost." Navsezadnje pravijo, da je Einstein, čigar teoriji relativnosti sta Mihi zelo ljubi iznajdbi, do največjih odkritij prišel zaradi bogate domišljije. "Razen tega živimo v času, ko ima interdisciplinarnost izredno velik pomen. Biologijo in fiziko na primer združujemo v biofiziko. Izumi in sveže ideje se danes utrnejo po izpostavljenosti zelo različnim znanjem in pojavom. Zato je treba biti čim bolj odprte glave." In se nenehno spraševati. Zakaj se ti zdi, da se feltne dirkajočega avtomobila vrtijo nazaj, ali kako je pravzaprav Trump prišel na oblast. Ni važno, ali je fizika ali politika ali filologija. Od tega je odvisna naša prihodnost, kajti svet postaja s tehnološ­kim napredkom laiku vse teže razumljiv. Prelahko se je izgubiti v morju enostavnih, a praznih razlag, s katerimi nas zasipa internet. Da prideš do resnice, moraš pokazati voljo. In radovednost. 

PRIDNI POTAPLJAČI S pritiskanjem stopalke stis­kamo tekočino v valju in s tem zvišamo njen tlak. Zato se z zrakom napolnjena plovca v njej skrčita in pričneta potapljati. Nekaj podobnega se dogaja pravim potap­ljačem s stiskanjem pljuč ob spuščanju v globino.

Elektrostatična krogla, kjer električna napetost v žlahtnem plinu v stekleni krogli udejanji barvite kosme plazme, je bržkone ikona igrivega prikaza fizikalnih pojavov. Moč jo je kupiti v trgovinah, imajo jo v Hiši eks­perimentov, tale pa je iz amsterdamskega centra NEMO.

Katalizator radovednosti objavljeno: Joker 286
maj 2017