Revija Joker - Intel core i7-6950X

ČLANKI
stranka » članki » testisi » Intel core i7-6950X
Intel core i7-6950X
...
Aggressor

Če sodimo po aktualni družini Intelovih namizniških procesorjev, skylaku, se centralne srči­ke pomikajo od čipov za mletje številk proti švicarskim nožičem. Takim, ki morajo znati strojno pospeševati streamanje igric, glasovno ukazovanje, enkripcijo pošte in snemanje 360-stopinjskih seb­či­jev. Frekvence in jedra so vse manj pomembni – prve že leta tičijo med tremi in štirimi gi­gaherci, druga pri četverici. Za rast surove računs­ke moči se je treba ozreti proti profesionalnemu segmentu, kjer furajo majhne superračunalnike. Tam se veča vsaj število jeder in tam najdemo Intelove inačice extreme edition. Core i7-9650X je zadnja med njimi in potemtakem najhitrejši namizniški čip ta hip ... vsaj v nekaterih primerih.

Pogled na silicij kaže deset jeder, zbranih okoli 25 me­gabajtov predpomnilnika L3. Ta daje strež­niš­kim procesorjem značilno visoko prepustnost.

Daleč najopaznejša strojna lastnost novinca je kar deset jeder v 14-nanometrski tehnologiji, s čimer gre za prvega ekstremnega intela te sorte. Ostali podatki niso nič posebnega: privzeti takt je pri treh gigahercih, kar se zdi nizko, a pri velikojedrnikih je običajno tako, ker morajo uzdati celokupni toplotni izpust čipa. Šibkejši brat, osemjedrni 6900K, denimo šiba pri 3,2 GHz. Turbofrekvenca, s katero se procesor samodejno navija, ko niso v rabi vsa jed­ra, seže do 3,5 GHz. Ima pa ta serija še nov modus hitrejšega obratovanja, v og­lasnih pamfletih klican Turbo Boost Max 3.0. (brez Deluxe). Ta naj bi posebno visoko navil eno jedro, ko je pod obremenitvijo le dotično. Frekvenca je odvisna od fizikalnih meja točno tistega jedra, zato je težko opredeliti splošno učinkovitost. Namečkoma za rabo potrebuješ namenski program in še prilagojeno matično ploščo. V osnovi zadoščajo obstoječe na čipovju X99, vendar kaže počakati na posodobit­ve Biosov.
Čipset X99 je dovolj zato, ker tile procesorji izvirajo iz stare arhitekture broadwell, predhodnice skylaka, in nosijo strojno oznako broadwell-E. Intel ekstremne čipe namreč vleče iz razvojne veje za strežnike, ki zaradi drugačnih zakonitosti tistega dela trga zdaj že močno zaostaja za namizniško. Tako s temi izdelki ne dobiš bonbončkov skylaka, kot je Speed­Shift. A po drugi plati jih je za namene običajnega upo­rabnika brezveze kupovati. Extreme editioni so za tiste, ki ZARES potrebujejo ogromno jeder oziroma močno platformo na najhitrejšem ramu DDR4. Čeprav so EE doslej radi kupovali najbolj ubrisani gamerji za četverico grafičnih kartic, je tudi to vse manj smiselno, ker hardver preplačaš.

Očitno je, da so procesorji v igrah ob dobri grafični kartici domala zanemarljiv faktor. Razlika se pokaže v programju, kakršen je kodirnik videa Handbrake. Ta obdela mnogo več sličic v sekundi.

Še posebno to velja za broadwell-E, ker je Intel glede na prejšnjo generacijo navil cene. Osmerni 9600K stane 1100 evrov, testirani desetjedrni 9650X pa kar 1800! Dodatni jed­ri imata v prilagojenih programih četrtino doprino­sa, kar ni sorazmerno skoku cene. Če se ozremo po predhodnikih, so novinci pred­vidljivo hitrejši za okoli pet procentov. To pomeni, da je nakup primeren kvečjemu za imetnike pet let starih ekstremnih sistemov, ki poganjajo borzne simulacije ali renderirajo grafiko. Pa še tisti se bodo ob metanju denarnice na pult kislo držali. 

Intel core i7-6950X objavljeno: Joker 275
junij 2016