Revija Joker - Motorolin par moto Z

ČLANKI
stranka » članki » testisi » Motorolin par moto Z
...
Časoplovni LordFebo skozi sijajno ploščico s črko M na zadnji plati vpogleda bogato zgodovino (nekoč) ameriške telekomunikacijske blagovne znamke.

Kdo bi lahko 'ricolsko' zgrabil za kravateljc Samsung in Apple ter ju s cvilečim glasom povprašal: “Kdo je izumil mobilni telefon?” I, Motorola vendarle. Saj se spomnimo pr­ve­ga komercialnega modela dynatac 8000X, kilogramske opeke iz leta 1983, kajneda? Pa to ni bila prva pionirskost firme, ki ima res zanimivo zgodovino. Leta 1928 sta jo v Chicagu kot Galvin Manufacturing Corpration ustanovila brata – Galvin. Spr­va so se bavili z baterijami, potem so izdelali prvi dostopen avtoradio. Za njegovo poimenovanje so besedi 'motor' dodali takrat popularno končnico in rodila se je Motorola. Velik izum in besedni izmis­lek je iz njihovih delavnic prišel med vojno: walkie-talkie, prvi uporaben mobilni komunikator. Kako zelo so se posvetili sporazumevanju na daljavo, pri­ča sodelovanje v projektu Apollo 11. Prav prek Motorolinih oddajnikov je leta 1969 Neil Armstrong na Zemljo poslal svojo znamenito poved.

Takratni Motorolin šef Martin Cooper je prvi mobitelni pogovor v zgodovini opravil leta 1973 s takim aparatom. Do komercializacije storitve je nato minilo še desetletje, telefon pa se ni zmanjšal.

Kmalu zatem se je podjetje podalo v svet polprevodnikov in spočelo slavno mikroprocesorsko linijo 6800x. Ta je bivala v najbolj zgodnjih igralnih konzolah,  komodorju, atariju ST in v vseh amigah ter ma­c­intoshih. Motorola je bilo v osemdesetih in devetdesetih dejansko to, kar je Intel danes. Pa ni carovala samo pri procesorjih, takrat je bilo to tudi osrednje ime pagerjev in mobilne telefonije. Črnofrajerska školjkasta serija startac je nepozabna za marsikaterega najstarejšega bralca. Sam sem si tis­ti čas ponosno lastil model V3688, najbrž najmanjši mobitel sploh. Tudi največji je pripadel Motoroli: to je bila cigla A835, s katerim je Mobitel oral slovens­ko 3G-ledino dvatisoččetrtega. Neverjetna zanimivost je, da prvi fon z dostopom do Itunes ni bil iphone, marveč poldrugo leto pred tem motorola rokr. Sočasno z naprednimi terminalčki so vnovič dokazali, da se ne bavijo le z zemeljskimi projekti. Njihova značka je namreč na mreži telekomunikacijskih satelitov Iridium. Čeprav je bil to poslovni polom, je sistem še vedno edini, ki omogoča telefoniranje iz puščave, Himalaje in Antarktike. 
Leta 2011 se je podjetje razcepilo. Zgo­dovina znamke z dosežki vred je ostala v Motorola Solutions, ki se odtihmal bavi s profesionalno in vojaško sporazumevalno opremo, medtem ko so mobilniški oddelek spremenili v Motorola Mobility. Tega je kupil Google in ga le nekaj let kasneje brez patentnega portfelja prodal kitajskemu Lenovu. Zdajšnja mobilniška Motorola torej z bogatim izročilom blagovne znamke nima ne legalno, ne dejansko čisto nič skupnega – z izjemo prepoznavnega logotipa. Kitajci seveda tega ne povedo, saj so emblem kupili rav­no zavoljo prepoznavnosti. Na srečo kakovosti niso okrnili. V ZDA je Motoroli v zadnjem času uspelo pustiti odtis s serijo moto in nexusom 6, medtem ko so Evropo zapostavili. V Sloveniji denimo niso bili prisotni več kot pet let. A stanje se spreminja in novi rod moto Z je že pri nas ter si zasluži omembo.

Še dva slavneža iz Motoroline zgodovine. Na desni je startac, direktorski fon iz srede devetdesetih, na levi pa satelitski mobitel iridium. Slednji deluje prek mreže 66 satelitov 781 kilometrov visoko.

Dvojec istežev
Premijski novinec prihaja v dveh izvedenkah, toda ne kot večja in manjša, saj imata obe 5,5-palčni AMOLED. Prav tako je enaka izrazito ploščična oblika in odetost v kovino ter steklo. Razlike so v specifikacijah. Žlahtnejša inačica se kliče le Z, prednjači pa po rekordni tankosti 5,2 milimetra, višji razloč­lji­vosti 1440 x 2560, nekaj hitrejšem procesorju snapdragon 820, štirih gigabajtih delovnega pomnilnika in 64 GB shrambi. Cena zanjo je konkurenčnih 700 evrov. A nakupno bolj privlačen je model play Z, ki stane manj kot 500 evrov. Njegovo srce je počas­nej­ši osemjedrni snapdragon 625, ekran ima počez 1080 pik, uporablja 3 giga rama in shranjuje v 32 GB. Nič od tega ni opazno. Ga je sicer par milimet­rov več, a zato hrani večjo baterijo. Oba se zelo naglo polnita prek priključka USB-C. Žal vodotesen ni ne en ne drug.
Vse preostalo, od prav dobre kamere z dvobarvno bliskavico in laserskim ostrenjem do sprednjega senzorja kožnega odtisa, je prilično enako. Prstno odklepanje deluje instantno, okolje pa je kar osnov­no androidno z nazaslonskimi tremi tipkami vred, kajti pritiskal na ohišju ni. Vsi nucniki so Googlovi, saj Motorola ni izdelala ne albuma ne poštnega odjemalnika. Še vtičnikov ne, le par dodanih vmesniš­kih možnosti. Lahko naštimaš, da na določeni lokaciji samodejno preklopi na glasno branje sporočil, kar je nam neuporabno. Bolj koristni dodatni malenkosti sta pregled notifikacij na zaklenjenem zas­lonu in posrečen dvojni zamah za prižig lučke. Z izjemo odsotnosti splošnega televizijskega zrcaljenja (obstaja le tisto na Googlov dongle chromecast) sis­temske prvine Marshmallowa zadostujejo, zelo kmalu pa se obeta nadgradnja na Nougat.

Moto Z ima dva mm manj po vsaki stranici kot play Z, a dejansko se komajda ločita. Pohvale vreden je instantni odklep (ali zaklep) s prstom. Sistem je čisti Android, posebnost fonov pa hardverski moduli.

Motomoduli
Moto Z nima sterea, večstopenjsko občutljivega zaslona in dveh kamer. Še indukcijskega polnjenja ne pozna. Lahko pa mnogo tega pridobi naknadno, kajti tisto, kar serijo loči od tekmecev, so hardverski moduli. To smo sicer že videli pri LGju, a tu ne gre za neroden pritrditveni patent in nesmiselno rabnost. Te dodatke se z eno potezo magnetno pritrdi na zadnjo plat in v trenutku brezšivno delujejo, brez kakršnegakoli dodatnega softvera ali parjenja. Da nekaj 'paše' na fon, namiguje ravna zadnja stranica s konektorji, ki jo je moč prekriti z dekorativnim pokrovčkom, dasi po tem ni nuje. Najbolj osnoven nas­tavek je baterijski. Ta za 70 evrov prinese dva jurja dodatnih miliamperskih ur, s katerimi podvoji vzdržljivost. Z njim dobi terminal mož­nost brezžične­ga elektrificiranja, toda polnilnik žal ni priložen. Nakup je ob množici poceni powerbankov vprašljiv, zlasti ker dodatek izredno tanko napravo spremeni v orenk debelo. Enako bajsasta postane z JBLovim zvočniškim modulom (90 evrov), vendar tega pač natakneš, ko ti je do glasne muzike. V njem sta dva trivatna zvočnika, ki zadovoljivo valovita zrak, in 1000 mhA baterija za sedem ur glasne godbe. 
Fotografski modul je nastal v sodelovanju s švedskim fotoprofesionalcem Hasselbladom in vsebuje 12-megapičični senzor ter konkretno optiko. Bistvo je kajpakda v slednji, ki se začne pri širokogledi goriščnici 25 mm in konča pri 250 mm, kar pomeni desetkratni optični zum. Zaslonka je f3,5 do 6,5 in vključena sta mehanska stabilizacija slike ter boljši fleš. Uporabnik z dodatkom pridobi lažje fotorokovanje in boljše fotke v vseh ozirih: širši kot, makro, približanje, več informacij v teminah in svetlinah … Toda resnici na ljubo posnetki vseeno niso toliko kakovostnejši, da bi lastnik fona pri priči odštel 300 evrov. Tukaj z izjemo surovega zapisa ni ene same nove opcije v zajemalnem okolju. Pogrešal sem nastavitev zaslonke in snemanje je omejeno na 1080p. Za ta denar dobiš samostojen fotoaparat enake kvalitete in z več možnostmi. Je pa res, da ta ne bo imel Facebooka in Instagrama, saj danes največ šteje deljenje fotk v istem trenutku. 
Četrta aktualna razširitev je pikoprojektor, prav tako cenjen na 300 evrov. Čeprav njegova zmožnost pride prav za dvoriščno predvajanje filmčkov na zmen­ku, kazanje fotografij družbi, objestno streljanje neprimerne vsebine na profesorjev hrbet in vsakršno hecanje, za tak denar pričakujem več. Projektor sicer zna uravnavati geometrijo glede na nagib, poseduje koristno stojalo in hrani lastno energijo, ki se s telefonov vred izčrpa po dveh urah. Toda 50 lumnov in mreža 480p ga komajda uvrstita na lestvico uporabnosti. Ta top ne bo risal HD-porniča na hišo, marveč pogojno zadovoljivo met­rs­ko SD-sliko, ako je soba v temi in vsebina svetla. Zvoč­ni­kov v modulu ni, zato se bo pri tem oglašala membranica v mobitelu, sčasoma pa še projektorjev ventilator. Hm ...

Takole so videti Motorolini moduli. So zanimivi in kar se rabe tiče, dobro zasnovani. (Za razliko od obupnih LGjevih.) Toda menim, da se ideja takih nesamostojnih, a dragih dodatkov ne bi obnesla niti pri Applu.

Vprašljivo vprašanje
Prejšnji vprašujoči se medmet je pravzaprav splošna označba za tele module. Štejem jim v plus sveto preproščino in naglo fukcionalnost. Toda vsi štirje so dražji oziroma slabši od samostojnih naprav, kar je nezaslišano. Povezanost s telefonom, ki je naš glav­ni življenjski onegaj, je seveda velik adut, toda po drugi plati takisto cokla. Ločen fotoaparat, baterijo, projektor ali zvočnik lahko uporablja vsakdo in tudi lastnik ni zvezan na določen model telefona. Že res, da Motorola obljublja, da bodo enake razširitve uporabljali še naslednji dve generaciji in da so v dogovorih za nove z več deset partnerji, med ostalim EAjem (??) in GoProjem. A zdrav dvom je na mestu. Mo­­torola si reže manj kot desetinski kos svetovne pogače pametnih telefonov, dočim se bo prodaja Zja merila v nekaj milijonih. To ni baza, ki bi spodbujala tako konkretne dodatke, in ne bi se čudil, če bo ostalo pri obstoječih.
Vprašanje o smiselnosti nakupa teh dodatkov seveda ne vpliva na mnenje o telefonih moto Z. Predvsem cenejši me je lepo presenetil tudi brez izstopajočih bonbončkov. Vse na njem dela na oko enako hitro in dobro kot na galaxyju S7, ki ga uporabljam sočas­no. Odklepanje s prstnimi vzorci je celo bolj gladko. Osebno mi gredo sicer v nos nazaslons­ki sistemski knofi, res pa zamerim prilaganje napajalnega kabla s pritrjenim električnim vtičem. Za priklop na raču­nalnik posledično nucaš drug USB-C. Ampak če je to najhujši minus, je v redu.

Motorolin par moto Z objavljeno: Joker 280
november 2016