Revija Joker - Vrnitev odpisanega

ČLANKI
stranka » članki » testisi » Vrnitev odpisanega
Vrnitev odpisanega
...
AMDju je uspelo z novimi osrednjimi procesorji ryzen v eni potezi praktično ujeti večnega konkurenta Intela. Aggressor si ponavlja to poved, saj se mu še vedno zdi neverjetna.

Leta 2006 je na fuzbalskem svetovnem prvenst­vu slavila Italija in dobili smo Nintendov wii. Intel pa je dal na svetlo prve primerke procesorjev core. S to arhitekturo je modri gigant do­cela povozil AMDjeve izdelke. Odtlej je razkorak med tekmecema iz leta v leto naraščal, kajti zeleni najprej s phenomi niso držali priključka, dočim so bili bulldozerji brca v prazno. Intel je pričel ob odsot­nosti konkurence lenariti z minimalnimi pribitki k hitrosti, AMDju pa so se problemi kopičili kot zakleti. Prišlo je do več prestrukturiranj in menjav ljudi ter do nevarnih padcev delnic in zamrtja strež­niš­ke veje procesorjev. Resno, kdaj si nazadnje sli­šal o opteronu? Podjetju so večkrat napovedali krepot in vsako oznanilo o skorajšnjem povratku se je zdelo bolj privlečeno za lase. Zdaj pa imam pred seboj procesor, ki si po popajsko zaviha rokave in intelom požuga s pestmi. AMDju je uspelo. Ne, res.

Preteklo desetletje smo AMDjeve srčike povezovali z agresivno cenovno politiko, saj so le tako upravičile smiselnost nakupa. Z ryzeni pa firma spet posega na področje dražjih, zmogljivih izdelkov.

Zen na več področjih
Kako so to dosegli? Vseeno ne v hitrem zamahu, kot je morda videti navzven, saj je projektiranje centralnih mikroprocesorjev zahteven proces, kjer je težko ubirati bližnjice. Temelji za preboj so bili položeni leta 2012, ko se je v podjetje vrnil tamkaj že domači arhitekt vezij Jim Keller. Možakar je pred tem sodeloval pri vrsti athlonov in drugih CPUjev iz AMDjevih najboljših let. Med leti 2012 in 2015 je začrtal novo arhitekturo zen, ki naj bi firmo vrnila v igro, in sestavil trdno, sposobno moštvo kar tristotih inženirjev, ki naj bi to doseglo. Nato je bilo njegovo delo končano in je odšel k Tesli, kjer za Muska skrbi, da se samovozni avti ne zaletavajo. Sledilo je dva milijona delovnih ur tima, da so napravili končni čip, njegova namizna inačica pa je dobila ime ryzen.

AMDjeva glavna izvršna direktorica dr. Lisa Su je ena od tistih, okoli katerih je podjetje v zadnjem času zgradilo nov trden vodilni menedžment, s katerim so pomagali odgnati strah investitorjev. Gre za inženirko z diplomo z MITja.

Štos zena je zapoved, da je sicer treba absolutno stremeti k višanju števila jeder v čipu, toda ne za ceno hitrosti posameznega jedra in ne na rovaš prevelike porabe. Z obojim je imel hude težave bulldozer, zasnova AMDjevih srčik iz preteklih let. Trpel je za nižjim številom inštrukcij na urin cikel (IPC – instructions per clock) od intelov in se je za povrh nemarno grel. Zen močno razširi prepustnost cevovoda za povelja, in to na več načinov. Eden je pove­ča­nje predpomnilnikov, ki hranijo podatke na poti; zlas­ti zadnjega, L3 cacha, ki je bil pri buldožerjih pod­hranjen. Nadalje z izboljšanimi vezji za odloča­nje, kam razpošiljati ukaze. Ter nenazadnje z odloč­no usmeritvijo v večnitenje v enem jedru, kar pri Intelu poznamo kot hyperthreading, tu pa ga nazivajo kot simultaneous multi-threading ali SMT. To pome­ni, da osem ryzenovih fizičnih jeder v Windows vidimo kot šestnajst uporabnih.
Zadnji važni gradnik zenove strategije je varčevanje z energijo. AMDjev zaveznik s proizvodnjo polprevodnikov GlobalFoundries je naposled prešel na 14-na­nometrski proizvodni proces, podoben Intelovemu. AMD tako pri velikosti tranzistorjev ne zaostaja več kot v preteklosti! Za nameček je v vsakem čipu blizu tisoč (!) mikrotipal, ki ob slehernem trenutku zaznavajo temperaturo in napetost. S temi podatki procesor dinamično izklaplja dele, ki niso v rabi, ali navija jedra, ki jih programje najbolj nuca. Intel temu pravi turbo boost, AMD pa v zenih precision boost. Izraz pride od dejanske zmožnosti, da se turbo frekvenca zvišuje v korakih po 25 megahercev, kar je natančneje kot kjerkoli doslej. V podjetju namečkoma izpostavljajo, da naj bi obnašanju turbona­­vijanja in razpošiljanju inštrukcij v niti načelovala nevronska mreža, torej učeča se strojna pamet. Celotnemu sistemu modno pravijo SenseMI, a vpliva te pameti v doslejšnjih testih še nismo zaznali.

Ryzene spremlja tudi nova serija privzetih AMDjevih hladilnikov niza wraith. Treba je vedeti, da so stari hladilniki z AM4 kompatibilni le, če jih pritrdimo direktno na podnožje. Tisti z zadnjo ploščico pa terjajo prilagajanje spričo drugih lukenj!

Čipi na mizi
Ryzeni so torej odvrtek zena za namizne računalnike in so na trg prispeli prvi. Do poletja sledi strežniška različica naples z 32 jedri, ki se bo šla spopast s xeoni. V drugi polovici leta pa je predviden še prihod mobilniške platforme raven ridge. Tu bo šlo bržda za APUje, torej AMDjeve procesorje z vdelano grafiko. Za ryzene namreč velja, da nimajo vgrajenega izrisovalnega vezja kot večina Intelovih čipov! Pri AMDju so porekli, da si bo nekdo, ki ve, zakaj je pljunil novce za dober namizniški proc, že omislil pošteno grafično kartico. Tudi v okviru ryzenov je treba paziti na delitve. Kar imamo danes pred seboj, so najmočnejše inačice, ryzen 7, kar se bo brž­čas kmalu udomačilo kot R7 (ja, spominja na nazivanje radeonov). Do poletja dospejo srednjerazredni ryzeni 5, po juniju pa še šibkejši ryzeni 3.
Izdani repertoar obsega tri čipe s predpono ryzen 7: 1800X, 1700X in 1700. Višja kot je številka, moč­nej­ši so, dočim oni X označuje XFR ali extended frequency range. Gre za odstranitev zgornje meje turbo navijanja, kar v teoriji pomeni višanje takta, dok­ler hladilni sistem prebavlja toplotni izpust. V praksi predvidevajo, da naj bi za večino uporabnikov to po­­menilo okrog sto ali dvesto megahercev višji tiktak glede na navedeno turbomejo. Na primer: 1800X dela privzeto na 3,6 GHz in ima turbomejo 4 GHz, toda 'X' mu omogoča naspidiranje prek tega. Zaenkrat je težko reči, kako uporabno je tole, ker se zdi, da se ryzeni ne navijajo preveč dobro, čeprav se jih vse da, saj so odklenjeni.
Vsa trojka so osemjedrniki, ki imajo v siliciju konfiguracijo 4 plus 4. Četverica jeder je namreč poveza­na v tako imenovan core complex, dva v ryzenih pa povezuje vodilo infinity fabric, ob čemer je vse na is­tem kosu silicija. Za delovanje seveda potrebujejo povsem novo podnožje, AM4 z 1331 nožicami. Okoli njega je AMD zgradil platformo summit ridge s čipovji serije 300. Tu se bo treba malo pomujati, saj za končne uporabnike obstajajo tri različice. A320 je najcenejša, nenavijaška. B350 je srednja, X370 pa za maherje, ki želijo od sistema največ. Uporab­ljajo dvokanalni pomnilnik DDR4.

Plate vseh treh čipovij družine 300 so ponudili vsi večji proizvajalci, od MSIja do ASUSa, in niso zasoljene. Toda dobava je še nezanesljiva, saj ne dohajajo povpraševanja. Za nameček pri mnogih modelih šepa optimizacija in čakamo nove biose.

Vzkliki zmagoslavja
Platforma še trpi za neoptimiziranostjo, zato rezultatov ni treba jemati preveč strogo, ker se bodo s posodobitvami biosov spreminjali. A celokupno je sk­lep tak: ryzeni so presneto hitri, ko gre za naloge, ki dobro izrabijo večnitenje. To danes že zna večina de­lovnih programov, od izrisovalnih do onih za kompresiranje ali iskanje po tabelah. Konkurenčne Intele družin skylake in kaby lake ponekod pustijo gladko zadaj. Malo drugače je pri igrah, ki niso tako zelo večnitni programi, oziroma so med naslovi og­rom­ne razlike v izrabi procesorskih jeder. Tu se vi­di, da pri IPC in frekvencah Intel še vedno vlada, kar je posledica dejstva, da ima skrben nadzor nad odlično optimizirano proizvodno linijo. Toda AMD mu pošteno diha za ovratnik, saj je razlika okoli 5 % in se niža, ko greš proti višjim ločljivostim. 

Rezultati v igrah so še nestanovitni. Kažejo, da developerji niso imeli časa, da bi se na ryzene dobro pripravili z optimizacijami za izboljšave večnitnosti. Zaradi tega jedra ostajajo neizkoriščena.

Razlika med bulldozerji in ryzeni je v tem, da pri slednjih na račun osmih jeder v čipu ne žrtvuješ več toliko hitrosti posameznega. Zaradi tega ga je moč oklicati za zelo vsestranski procesor. Ob nižji ceni od konkurence so brez dvoma najlepše preseneče­nje na PC-področju v zadnjih letih. R7 1800X je pri slabih 600 evrih pol cenejši od osemjedrnika core i7-6900K, 1700X na testu košta slabih 500 evrov, dočim je 1700 pri štiristotih res fajn izbira za malo manj zahtevne. Resno dilemo imajo le tisti, ki igrajo le igre, kajti core i7 7700K tam še slavi. A tu velja po­udariti še nekaj: ryzenovo zmagoslavje orisuje dejstvo, da naposled zares vstopamo v mnogonitno ero. In pri AMDju trdijo, da sodelujejo z več kot tristo­timi razvijalci iger, da bi to še spodbudili. Če iščeš CPU za prihodnost, je torej ryzen mamljiv.

Naš testni sistem z ryzenom R7 1700X je hladil Cooler Masterjev vodni komplet masterliquid 120. Sr­či­ka je tiktakala v spregi s 16 gigabajti ramnikov HyperX, SSDjem iste tvrdke in nabritim Asusovim geforcem GTX 1080. Plata je bila MSIjeva B350 toma­hawk, zato hujših navijaških testov nismo izvajali.

Vrnitev odpisanega objavljeno: Joker 284
marec 2017


sorodni članki