Revija Joker - Nintendo switch, tako miš kot tič

ČLANKI
stranka » članki » testisi » Nintendo switch, tako miš kot tič
...
Po treh letih in pol je med nas prišla nova igralna konzola. Sneti z Marievo klafeto na betici praznuje svičmas in pojasni, zakaj ni napisal, ali je onegaj soben ali prenosen.

Drugačnost. To je tisto, kar videoigre v množici posnemovalcev nadvse potrebujejo – in kar Nintendo redno dostavlja. Lahko, da se ti njihove barvite, vesele 'igrice' zdijo otročje in jih zato ne maraš. Toda na področju, ki nenehno poudarja strojno moč, Japonci konkurirajo z izvirnostjo, samosvojostjo ter mešanjem bolj ali manj uveljavljenih konceptov v nove in nove oblike. Morda kdaj nepotrebne, ampak vedno simpatične. Wii je z mahalnimi kontrolniki očaral babice, DS je mož­ganske sposobnosti preizkušal z dvema ekrano­ma, 3DS je v roko potisnil stereoskopijo, wii U pa je skušal televizijski zaslon dopolniti s takim v roki. In kateri moderni, visokoproračuns­ki špil v odprtem svetu še ima čisto prave misel­ne uganke razen nove Zelde? Nintendo je sicer del širnega igralskega sveta, toda ko stopiš na njihovo posestvo, veš, da si se znašel na posebnem kraju.

Temu ustrezna je sveža Nintendova konzola, domiselno in pomenljivo oklicana za switch. Namesto da bi se spustili v tekmo mogote s Sonyjevim PS4 in Microsoftovim xboxom one, ki sta itak vse bolj poravnana z gamers­kim pecejem, so se obrnili v drugo smer. Čeprav gre za prvi izdelek v deveti generaciji konzol, switcheve elekt­rične mišice niso nič posebnega. Učinek doseže pri ne­čem drugem: je hibrid sobnega in prenosnega igralnega sistema. Enakovredno igraš na televizorju, v rokah in na mizi, ob čemer se ti špilavsko srce topi od radosti. Nič več ni trenutkov, ko moraš od doma in se je treba ločiti od najljubšega špila, vedoč, da bodo minile ure, ko se ga boš znova lotil. Zdaj ga preprosto vzameš s seboj! In čeprav so oglasi, ko družba lepih mladenk ter mladeničev na pikniku postavi switch ob žar in se loti favoritne večigralske titule, osladni, pristop kratkomalo deluje. Tudi zato je switch videti kot najbolj normalna stvar, morda celo kot del kategorije 'nič posebnega'. Ampak trud, da je prehod z teveja v roko in obratno docela gladek in da je ves koncept sploh ugledal tovarne in trgovine, je moral biti velik.

Fizične igre niso na ploščkih, temveč na takihle modulih ve­likosti 2 x 3 centimetrov in kapacitete do 32 giga. Tako pri fizičnih nosilcih kot pri digitalnih igrah je dobrodošlo, da ni regijske zaš­čite. Evropejec lahko igra japanske špile.

Switch je inovativna hibridna konzola, ki omogoča enakovredno sobno in prenosno izkustvo. Stane 340 evrov, za kar dobiš samo hardver in nič iger. Ta velike, kot sta Zelda in Bomberman, stanejo med 50 in 70 apoeni.
Temu ustrezna je sveža Nintendova konzola, domiselno in pomenljivo oklicana za switch. Namesto da bi se spustili v tekmo mogote s Sonyjevim PS4 in Microsoftovim xboxom one, ki sta itak vse bolj poravnana z gamers­kim pecejem, so se obrnili v drugo smer. Čeprav gre za prvi izdelek v deveti generaciji konzol, switcheve elekt­rične mišice niso nič posebnega. Učinek doseže pri ne­čem drugem: je hibrid sobnega in prenosnega igralnega sistema. Enakovredno igraš na televizorju, v rokah in na mizi, ob čemer se ti špilavsko srce topi od radosti. Nič več ni trenutkov, ko moraš od doma in se je treba ločiti od najljubšega špila, vedoč, da bodo minile ure, ko se ga boš znova lotil. Zdaj ga preprosto vzameš s seboj! In čeprav so oglasi, ko družba lepih mladenk ter mladeničev na pikniku postavi switch ob žar in se loti favoritne večigralske titule, osladni, pristop kratkomalo deluje. Tudi zato je switch videti kot najbolj normalna stvar, morda celo kot del kategorije 'nič posebnega'. Ampak trud, da je prehod z teveja v roko in obratno docela gladek in da je ves koncept sploh ugledal tovarne in trgovine, je moral biti velik. 

Vmesnik je nenintendovsko sterilen, brez prijazne muzike in zaobljenih ikon. So pa digitalno kup­ljene igre naposled povezane z uporabniškim računom in ne s konzolo. Preskok na drug switch je tako netežaven. Desno je Eshop, ki je zaenkrat zelo prazen. Ne nudi niti izvenigralskih appov, kot so Netflix, Facebook, brskalnik … Jih sploh bo?

Tehnološkost in tehničnost
Napravica ima 6,2-inčen LCD-zaslon z ločlji­vost­jo 1280 x 720. Velikost je torej enaka onemu na gamepadu wiija U, a je slika mnogo bolj razločna, jasna in živobarvna. Tudi svetilnost in vidni kot  opazovalcem omogočata netežav­no zrtje prek rame. Dotikabilnost je tokrat kapacitativna, kot pri sodobnih telefonih, ne več pritiskabilna. Rob je dokaj tanek in ima odprtine za uravnavanje glasnosti, modul z igro, slušalke ter napajanje po standardu USB-C. Pod pokrovom obratuje nekoliko prilagojen Nvidijin sistem na čipu tegra X1, ki ga tvorita os­rednji procesor ARM cortex A57 s štirimi jedrci z nazivno frekvenco 1020 MHz ter Nvidijin grafični obdelovalnik z arhitekturo Maxwell. Slednji v ročnem modusu utripa s 307 me­gaherci, priključen na TV pa s 768. Združ­ba je zmogljivejša od wiija U in vite, a šibkejša od PS4 in xboxa one. Delovnega pomnilnika je 4 giga, shranjevalnega pa le 32, kar zados­tuje za par večjih dolpotegljivih iger. Če si digi­talna oseba, dokupiš pomnilniško kartico vrste micro SD (64 giga stanejo 40 evrov).

Joy-cona
Bržda najbolj ingeniozna switchevska pogruntav­š­čina sta miniaturni igralni ploščici, spevno klicani joy-con (od controller), ki stilizirana tvorita kon­zolin logotip. Ena oblika rabe je, da sta pri­čvr­š­­­čena na zaslon ali nastavek, ki ga dobiš v kompletu, s čimer oblikujeta tradicionalen joypad. Nudita dvoje poskočnih, natančnih gobic, s katerima je moč klikniti, štiri gumbe pod palcem in štiri pod kazalcema, pri čemer so slednji digitalni in ne petelini. Na oba zdrsneta po stranskem vodilu in se ugnezdita z zadovoljujočim klikom. Druga namembnost je večigralska: ti vzameš enega, prijatelj drugega in že špilata. Pri tem ju obrneta postrani, da dobita lahka in hecno miniaturna, a uporabna ploščička. Ločeno ima vsak svojo analogno gobico in šest akcijskih gumbov (štiri na desni, dva pod kazalcema), kar bi moralo zadostovati za večino arkad, denimo prihajajoči Mario Kart 8 Deluxe. Nekateri špili, kot je Super Bomberman R, uporabljajo do osem joy-conov! Komplet dodatnih dveh sicer košta mastnih 90 evrov in posamičen oderuških 60. Je pa res, da igratorč­ka podpirata NFC za branje figuric amiibo in skylanders, napredno treseta ter zaznavata nagibanje, zaradi česar omogočata merjenje s pre­­mika­njem po zraku ter mahalni nadzor. Kot nalašč za naslednji Mario Tennis in Golf, ki bi mogla biti enakovredno igralna tako doma kot v dvorani in na zelenici. Levi ima celo infrardečo kamerico za bele­že­nje oblik in razdalje. Vsak ima baterijo, ki traja okrog dvajset ur, in se polni sočasno s switchem.


igranje na televizorju
Switch s sobnim ekranom povežeš tako, da ga povezneš v priloženo posteljico. V ta 'dok', iz katerega se vijejo žica od napajalnika, kabel HDMI in opcijski kabel USB, zdrsne z vrha in se lepo ugnezdi. Tedaj se začne napajati in polniti joy-cona ter sliko oddajati na TV. Ti pa se zlekneš in ig­raš s pro controllerjem ali joy-conoma, danima na nastavek. Prehod iz dlanč­ne­ga načina je pohvalno gladek in ne­težaven: slika se v sekundi preseli na teve in če pri tem menjaš kontrolnik, moraš zgolj stisniti dvoje gumbov. V sobnem modusu je razločljivost 1080p in zvok obkro­ža­joč, vendar ne pričakuj grafične lepote na nivoju playstationa 4. Izdelovalec je moral zaradi prenosnosti sprejeti kompromise, zato je switch v prvi vrsti zmogljiva ročna konzola, ki jo je moč uporabljati s tevejem. Če ti mobilnost ni prioriteta oziroma nisi velik ljubitelj Nintendovih franšiz, je izkoristek switcha vprašljiv. Za manj denarja, kot pride osnovni sistem brez enega samega špila, dobiš uveljav­ljeni in zmogljivejši PS4 vkup z odlično novo igro.

Switch v dlaneh
Ročni igralni sistemi so doslej vedno terjali neke vrste srednjo pot. Bodisi so bili dosti šibkejši od sobnih (DS, 3DS, vita), bodisi so le pretočno prenašali dogajanje, kar je terjalo superhitro povezavo. Telefoni pa zahtevajo tapkanje po zaslonu, in četudi z njimi povežeš normalen joypad, imajo bore malo poš­­­­­tenih iger. Nasprotno switch omogoča klasično igranje z gobicama in otipljivimi knofi na spodobno velikem prenosnem ekranu brez zamika in potrebe po ločenih napravah ali servisih. Ko greš od doma oziroma se ti zahoče zabave med obiskom belega trona, switch dvigneš iz posteljice, da slika preskoči na vdelani zaslon, na robova povezneš joy-cona in prenos­na konzola je nared! Razločnost je takrat 720p, naprava pa je okornejša od poklopljivega 3DSa in tako velika, da je ne spraviš v žep. V rokah je čez čas pravzaprav kar malce težka in gumbi so nekoliko manjši, kot si vajen s PS4 in xboxa. Treba je upoštevati tudi, da je zaslon na soncu kljub dokajšnji svetilnosti neuporaben in da baterija omogoča le kakšne tri ure akcije. Potem je treba na štrom ali powerbank. Ampak na manjšem ekranu nižja loč­lji­vost ni pomembna in v rokah switch daje ob­ču­tek trdnosti in zanesljivosti ter je zadostno odporen na praske in udarce. Najlepše pa je, da na vlaku, med čakanjem na predavanje ali na kofetu igraš taisto Zeldo kot doma. Seveda po handheld tradiciji ob stisku gumba za izklop igre zaspijo in se spet zbudijo na istem mestu, da ni panike, ko bus doseže postajo.


Namizno igranje
Še ena igralna oblika je tista, pri kateri ekran postaviš na ravno površino in ga nasloniš na hrbtno nogico. Tedaj se spremeni v mali televizor, na ka­terem z odklopljenima joyconoma igraš sam ali v družbi. Mario Kart na avtocesti z reklamnih slik je verjetno le hitra pot k bruhanju, seansa Bombermana na mizi po nedeljskem kosilu pa je docela praktičen scenarij. Otroci bodo nedvomno navdušeni, ker bo imel ati igrice stalno s sabo! Škoda, da je nogica nekam krhka in da hkrati deluje kot pokrov za pomnilniško kartico, polnjenje pa v tem modusu odpade, ker je priključek USB na spodnjem robu. Ob takih nerodnostih si čez čas ni težko predstav­ljati izpopolnjenega 'new switcha'. Toda prav mobilna funkcionalnost v namizni ali dlančni obliki je osrednji switchev plus in razlog, da velja razmisliti o njem.

Ni vse v redu


V tem trenutku switch pesti nemalo kapric; toliko, da splovitve ni napak jemati kot limanice za zaljubljence v Nintendo. Pa za beta test ekosis­te­ma, ki ga bodo izvedli zgodnji lastniki, in rani uvod v božični čas, ko bo iger bistveno več kot zdaj in se zna pripetiti celo znižanje cene. Konzola stane 340 evrov in če nabaviš še igro ali dve in sobni joypad pro controller, si presegel pol tisočaka. Prodaja je zazdaj dobra, a se zna ustaviti, ko bodo tempo začeli diktirati vsakdanji kupci in ne navdušenci. Tedaj bo moral biti nabor softvera bistveno boljši od aktualnega pičlega, saj je bilo na dan lansiranja 3. marca na razpolago komaj kak ducat iger. Od tega je bila velika večina neodvisniških, starinskih in predelanih, od Shovel Knighta in Just Dance do Skylanderjev. Velik naslov je bil en sam, Zelda, dočim sta paket miniigric 1 2 Switch in Super Bomberman R pretresla z navitima cenama. 

1 2 Switch je kolekcija miniigric, pri katerih ni treba gledati na zaslon, temveč se s soigralcem meriš iz oči v oči. Revolveraško se spopadaš, molzeš mleko, plešeš, igraš na­mizni tenis … To omogočata joy-cona, ki zaznavata fizično mahanje, in takih iger v slogu wiija bo nedvomno še. Toda zbirka bi morala biti priložena konzoli, ne da košta 50 evrov!

Cena sistema je še toliko višja, ker zraven ne dobiš nobene mečine, še dema ne. Po samotnega od hecnice Snipperclips moraš v elektronsko prodajalno, drugih pa ni, kar pomeni iztegnjen sredinec v kupčev fris. Tam ni niti odjemalnikov za Netflix in slične streamerske servise. Takisto je vredno izpostaviti dvom, da bodo založniki razen Nintenda dolgoročno prisotni s prvovrstnimi, velikimi špili. Letos pridejo FIFA, NBA in Skyrim, toda ko bo medenih tednov konec, se zna pripetiti enako kot z wiijem U in PS vito. Breme prvega je hitro padlo na matično podjetje, medtem ko je druga postala zatočišče neodvisnikov. Teh bo na switchu dosti, ampak za relevantnost v širšem smislu bodo premalo. 

Futuristična dirkačina Fast RMX je nadaljevanje Fast Neo Racinga za wii U. Nemški špil dokazuje, da je moč na switchu ob solidni grafiki in kupu svetlobnih ter okoljskih učinkov celo na razdeljenem zaslonu doseči šestdeset fpsjev.

V Super Mario Odysseyju bo orokavičeni vodovodar zapustil konfine Gobjega kraljestva in se podal v širni, odprti svet. Verjetno ne tako svobodno kot Link v Breath of the Wild, a tudi iz tega naslova je očitno, da se Nintendo posodablja.

Indie proti AAA
Trojni A, 'triple A', označuje prvokategorne, drage igre velikih založnikov, kot so Call of Duty, Battlefield in Zelda. Njihovo nasprotje so cenejši špili neodvisnih ali indie avtorjev, v katere ne gre toliko denarja. Za slednje je switch obetavna platforma, saj je Nintendo nehal biti ohol in garažnim avtorjem nudi podporo v obliki orodij ter ugodnih poslovnih pogojev. Nove indiejanke bodo v Eshop prihajale tedensko, od Shovel Knighta in Fast RMX ob lansiranju prek kasnejših predelav, kot so Stardew Valley, Binding of Isaac in Rive, do novosti tipa Rime, Snake Pass, Celeste in Yooka-Laylee. Letos jih bo menda najmanj 64! Te igre ne potrebujejo toliko grafične moči in so posebej hvaležne za igranje na poti. Je pa res, da jih bo dosti podvojenih z drugimi sistemi, zlasti s PCjem in PS4, in da bo publika terjala več od njih. Zelda je sicer super, toda moti že zlož­ni tempo, s katerim kanijo na switch dajati Nintendove lastne franšize. Mario bo šele koncem leta, Splatoon poleti. In kje so Metroid, Kirby, Donkey Kong, Luigi, Star Fox, Wario, Pokemon? Počasni so, počasni, in to se zna odraziti na prodaji, slednje pa na zagretosti velikih izdajateljev, da požegnajo switch. Ne pričakujem, da bom na njem kdajkoli igral Mass Effect Andromeda in Prey 2. Toda če bo ostalo pri Nintendovih igrah in neodvisnicah, bo priokus ipak grenak. 

Dah svežine
Jasno je, da z nakupom sistema, ki odstopa od norm in se upira toku, tvegaš, da za svoj vložek ne boš deležen ustreznega vračila. Taka je usoda 'zgodnjih posvojevalcev' na vseh področjih, tolikanj bolj na našem, ki se spreminja ekstra naglo. Trnov na poti, ki jo je ubral Nintendo, pa gotovo ne manjka. Navsezadnje je lansiranje izvirnega mobilnega sistema v dobi vseprisotnih telefonov samo po sebi tvegano. A še en fon, VR-šlem, 4K-konzola ali noro močna grafikulja bi bili neskončno manj zanimivi kot switch. Ta je drugačen, in to je dobro.

Figurice amiibo ne bodo žalostnega konca storile, saj jih poleg 3DSa in wiija U zdaj čita switch. Učinkujejo v Zeldi, gotovo pa bo v prihodnje še več naslovov, ki bodo z njimi ponudili dobrote.

Nintendo switch, tako miš kot tič objavljeno: Joker 284
marec 2017