Revija Joker - Igralski ryzen

ČLANKI
stranka » članki » testisi » Igralski ryzen
Igralski ryzen
...
Po udarnem marčnem nastopu najmočnejših članov nove AMDjeve serije procesorjev ryzen je velikan zdaj osrečil še tiste z nekaj manj cvenka. Aggressor se poigra s prvim ljudskim šestjedrnikom.

Še pred šestimi meseci je bilo področje centralnih procesorjev precej duhamorno. Če si hotel spodobno mašino, si imel na voljo le intele, ki so področju vladali že skorajda desetletje. Toda modri kalifornijski velikan se je zaradi primata polenil in nove družine srčik core so imele prav dolgočasno nizke pribitke v hitrosti. Nakar je pred dvema mesecama AMD izdal ryzene in orenk premešal karte. Zanesenjaki so zavihali rokave, spletni forumi so zopet oživeli v 'vojnah' med taboroma in procesorji so vnovič zanimivi, juhej! Ryzeni se namreč dobro postavijo po robu tekmecem, čeprav je AMD dolga leta tehnološko capljal zadaj. Takisto je važno, da se podjetji zadatkov lotevata po svoje, saj ryzeni stavijo na več jeder za nižjo ceno kot cori, kar sproži zanimive dileme. Marčna uvertura je vsebovala šele prvi, najdražji del novih čipov – osemjedrne ryzene 7. Zdaj so pred nami cenejši ryzeni 5, ki vsebujejo šest- in štirijedrnike. To je zlasti zanimivo za igralce, saj se sedmice odlikujejo pri resnem delu, pri igrah pa ne toliko. Manjjedrne rešitve bi lahko imele višjo frekvenco, ki jo špili bolje izkoristijo. Da bi to preveril, sem osedlal ryzena 5 1600X in ga poslal v galop.

Ugašanje jedrc
Temelj AMDjevega povratka je načelo, da želi imeti več jeder ali vzporednih programskih niti kot jih ima tekmečev čip podobne cene. Vendar ne za ceno pre­nizkega učinka posameznega jedra, kar je pestilo predhodnike, bulldozerje. Ryzeni imajo v polni izvedbi osmerico jeder, na katerih lahko poganjajo po dve programski niti ali skupno šestnajst. Torej toliko kot Intelove ekstremne sorte navijaških čipov, pri čemer so kar za polovico cenejši od njih, obenem pa ne klecnejo v nalogah z malo vzporednimi nitmi. Novinci so, če gledamo posamezno jedro, tam na ravni Intelovih broadwellov, torej čipov izpred dveh generacij. Modri tabor je zaradi tega in bolje optimiziranega proizvodnega procesa še vedno prvak, ko gre za frekvence in število inštrukcij na urin cikel oziroma hitrost posameznega jedra. Zeleni amdji v tem pogledu zaostajajo za okoli pet do deset odstotkov, kar pa več kot nadoknadijo v večnitnem programju, in to za manj novcev. 
Ryzeni so v sredici sestavljeni iz dveh tako imenovanih core complexov (CCX) s po štirimi jedri in os­mi­mi megabajti predpomnilnika L3, ki sta zvezani skupaj z vodilom infinity fabric. To je važno, ko gremo z osmih na manj jeder, kar dosežejo z njihovim ugašanjem. In sicer tako, da jih vzporedno izklapljajo v vsakem od CCXov: v šestjedrnikih 1600 in 1600X po enega, da dobijo konfiguracijo 3 + 3, v štirijedrnikih 1500X in 1400 po dva za 2 + 2. To pomeni, da imajo vse inačice na voljo polnih šestnajst megabajtov predpomnilnika L3. Neposredno po splovitvi R7 je bilo dosti govora o tem, da naj bi Okna slabo razporejala programske niti. Izkazalo se je, da ne v Windows 10 ne Windows 7 s tem ni problemov in so ti posledica slabe optimizacije nekaterih programov. V dveh mesecih smo že videli posodobitve, ki so pošteno pospešile delovanje, na primer Total War: Warhammer. Zato se ni treba bati, da bo ryzen hendikepiran. AMD je v resnici ujel trenutek, ko postaja idealna konfiguracija s šestimi jedri – in ravno zato so 1600tke tako pomembne.

Po svoje poskočni 
Razočarani pa bodo tisti, ki so upali na višje takte, s kakršnimi se običajno ponašajo izvedenke z manj jedri. 1600X tiktaka na enaki kot paradni 1800X – 3,6 GHz, 1600 pa na 3,2 gigaherca. Navijaš­ki eks­perimenti kažejo, da začne uporabljeni silicij nad štirimi gigaherci protestirati proti nadaljnjemu višanju frekvenc in voltaž. Zato vsaj prve inačice ne bodo prvaki v ekstremnem britju. Prav vsi ryzeni so sicer odklenjeni in AMD nam je sre­čo­ma dal pri navijanju povsem proste roke. Če želiš ab­solutno višji takt, moraš vzeti dražje modele, ki imajo višjega že nazivnega, saj zgolj 1800X in 1600X zanesljivo pose­žeta čez 4  gigaherce. Če želiš relativ­no boljše pribit­ke, pa so, nasprotno, primernejši cenej­ši. 1700tko je moč naviti s treh na recimo 3,9 GHz na zraku.
1600 in 1600X torej zaradi ne ravno visokih frek­venc v igrah ne pometeta z Intelovo neposredno konkurenco pri 250-evrski cenovni nalepki, kot je core i5-7600. Špili so še vedno raznoliki, kar se več­nitnosti tiče, zato se srčike tu izmenjujejo v vodstvu, majceno prednost pa bi še vedno dal Intelu. Toda po­ložaj se spremeni, ko všteješ drug softver, od delovnih do uporabniških orodij. Tu se jasno pokaže, da imajo ryzeni 5 dve jedri in kar dvanajst programskih niti več od Intelovih kaby lakov, ki so brez hyperthreadinga. 1600 in 1600X sta tako prva prava univerzalna ljudska šestjedrnika za ugodno ceno, ki se v igrah ostro bodeta z inteli, dočim jih drugod povozita. Upoštevaje, da bo v prihodnje v rabi vse več jeder v procesorju, sta zdajle res dober nakup. Manj pa štirijedrna 1400 in 1500X, ki ne posedujeta več te najvažnejše ryzenove prednosti. 

Če igraš zvečine 'ešportne' naslove, ki so prilagojeni šibkim mašinam, večjedrnosti ne občutiš. Najmodernejši grafični pogoni, kot je Frostbite 3 v Mass Effect: Andromedi, pa že hlastajo po vse več procesorskih nitih.

Igralski ryzen objavljeno: Joker 286
maj 2017