Revija Joker - Robotek in jabolček v avtu

ČLANKI
stranka » članki » testisi » Robotek in jabolček v avtu
...
Kljub zavedanju, da Googlov in Applov avtomobilski sistem nista za Slovenca, se ju LordFebo vseeno odloči preizkusiti. A nad izkazom in nespametjo je sceloma razočaran.

Avtomobilski zabavnopodatkovni vmesniki veljajo za nazadnjaške in omejene. Čeprav se nekateri premijski proizvajalci trudijo seči izven kabin, na primer s telefoničnimi aplikaci­ja­mi in urejanjem zemljevidov na PCju, večjega po­tenciala ni. Naši kontakti, lokacijski zaznamki in popevke so doma drugod, prav tako osebni pomoč­niki in drugi servisi, od katerih smo dandanašnji pretirano odvisni. Zato je pravzaprav logična pos­le­dica, da se uveljavljeni oblaki in telefonični okoli­ši nekako preselijo v avto. Zaenkrat Android in iOS še nista temeljni platformi za dogajanje na armaturnih displejih, imata pa oba mobilniška sistema po­daljš­ka, ki skušata pod svojo streho spraviti še komunikacije, informacije in zabavo med vož­njo. To sta Android Auto in Apple Carplay.

Apple in Google menita, da so obstoječi avtomobilski sistemi nevarni, zato njuna temeljita ekskluziv­no na govoru. Da pomočnik posluša, moraš izustiti magične besede ali pritisniti na volanski gumb.

Večina ljudskih znamk, od Kie in Renaulta do Mercedesa, v najnovejših modelih omogoča oba sistema (le BMW ne mara za Android). Čeprav dotični me­čini nista del avtomobila, marveč gre za softverski komponenti na telefonu, mož­nost vseeno ni serijska, ampak del paketov dokupljive opreme. Glede na to, da se štirikolesniki naknadno posodabljajo, zna podporo dobiti tudi kakš­­no predlansko vozilo. Pogoja sta seveda zados­ti velik, ne nujno dotikabilen displej in vdelan mik­ro­fon z volanskim prožil­cem. Vmesnik enega in drugega je namreč glas, kajti za sistemoma v resnici tičita z mobilnikov poznana pomočnika Siri in Assistant. Posledično sta Android Auto in Carplay za Slovenca prilično neuporabna, kar je tudi razlog, da ju uradno nekateri proizvajalci pri nas sploh ne ponujajo. Z našim Googlovim računom aplikacije v štacuni niti vidiš ne, zato jo je treba sneti z enega od 'vzporednih' portalov (v iskalnik vpišeš 'android auto apk'). Iphone po drugi plati ne nuca dodatnega softvera, zato deluje privzeto. Ali kot zanimivost ju vseeno velja predstaviti.

Honda v naj modelih z velikim zaslonom privzeto podpira oba sistema. Strankam se zdi fino, ker jim ni treba doplačati 800 evrov za navigacijo. Žal pa si s povezanim telefonom z Applovimi ali Googlovimi kartami kot Slovenec ne moreš pomagati.

Govor noter 
Dasi Google in Apple najavljata brezvrvično navezo, zaenkrat nisem videl avta, kjer bi ta delovala. Najnovejši mercedes E kakor vsi ostali še vedno terja žico, kar je velika, grda in smešna cokla principa. (Tega se ne sme mešati z avtomobilovim lastnim infotainment sis­temom, ki klice in muziko brez težav posreduje prek blue­tootha.) Ko je fon enkrat priklju­čen, se na os­rednjem zaslonu v nekaj sekundah samodejno spremeni vi­dez. A tu ne gre za zrcaljenje desk­topa nalik televizorskemu, mar­več je forma prirejena. V Applovem primeru se sicer poka­žejo prepoznavne ikonice, vendar le par njih, dočim je Googlovo okolje brezikonično in spominja na tistega na uri. Ne oziraje na drugačen videz je bistvo obeh pristopov enako. Na voljo so le avtomobilsko relevantni elementi: zemljevid (v Androidu izključno Googlov, v Carplayu izključno Applov), osnovna komunikacija in zvok, kamor sodijo glasba, radijske postaje, poddaje ter zvočne knjige. To je dobesedno vse. Iger, videa, fotografij, novic, Facebooka, brskalnika in drugih nucnikov ni. Zaman sem iskal celo poštni programček in normalen sporočilnik. 

Carplay ima tipičen applovski videz, ki zasede celoten zaslon, ne oziraje na razmerje. Kot uporabnik si res začuden, da ne moreš ročno izbirati klicanega, pregledati sporočil ali vnesti ulice. Pa še Siri ne govori štosov.

Po ikonicah in komandah se da sprehajati z vgrajenim avtomobilskim vmesnikom, torej bodisi s prs­tom bodisi s smernimi tipkami ali koleščkom. Delujejo takisto namenske tipke za preklapljanje med navigacijo, telefonom ali muziko, ki jih najdemo na nekaterih armaturnih ploščah. Toda največ ukazovanja naj bi potekalo potom prožilnih izustkov "Hey Siri" in "Ok Google" oziroma s stiskom navolanske tipke za 'poslušanje'. Kakor obe entiteti ogovarjamo na telefonu, tudi tu pomočnikoma velimo "call dad", "send message to Donald", "navigate home", "find me the best hamburger", "play Highway to Hell" in "set reminder for dentist next friday". Celo s slovansko angleščino je prepoznava, ki se izvaja v ob­laku, čisto zadovoljiva, ustavi pa se pri lastnih imenih. Naše naslove je nemogoče vnesti, medtem ko moraš osebna imena naštudirati, da recimo namesto Anje in Sergeja izustiš "Andža" in "Srdži". 

Android Auto po drugi strani ne pozna klasičnih ikonic oziroma so možni kliki le znakci spodaj, home screen pa predstavljajo take kartice. Ampak kaj več od prikaza glasbe in smeri na njih ni. Kakšno vreme, sporočila in delnice neki. Če želiš, ti vse to Asistent glasno prečita.

Govor ven 
Razumem, da je slovenščina nepodprta, vendar bi se mi tudi kot Amerikancu zdelo butasto, da je praktično celotno sporazumevanje v obe strani govorno. Sporočilo, opomnik, urnik ali vreme služabnik zgolj vokalizira, saj ne Google ne Apple na zaslonu ne pokažeta niti bita informacije. Z drugimi besedami: dobljen SMS se ne izpiše, marveč ga asistenta pre­či­­­tata, seveda z angleško izgovorjavo, s čimer si Kra­­njec ne more nič pomagati. Enako je z vna­ša­njem česarkoli, naj bo to odgovor, ulica ali ime kontakta – nikakršnega tipkanja, le in samo govor. Da nimaš imenika, omiljenih kontaktov in črkovanja krajev, je kratkomalo nezaslišano. Uradna razlaga pravi, da mora biti voznikova pozornost na cesti, ne na ekranu. To je skrajno licemersko, kajti vgrajeni avtomobilistični sistemi brez slabe vesti prikazujejo sporočila, temperaturo, imenik in celo novice. Takisto prek svojih bolj ali manj domiselnih vmesnikov omogočajo pisanje. A po drugi plati je v avdioprogramčkih Android Auta in Carplaya glasovno velevanje neučinkovito in se moraš po spiskih pesmi, podcastov in radijskih postaj sprehajati s prsti ter očmi. Toliko o načelnosti in varnosti.

Applovi zemljevidi so za slovensko oziroma neameriško rabo slabi. Googlovi po drugi plati vsebujejo vse, od poslednje ustanove prek Mujkota Vodovodarja s.p. do zgostitve prometa. A kaj, ko jim zavda glasovno vnašanje, telefon pa je ob povezanosti tudi neuporaben. Moraš kvečjemu prej vanj vtipkati željeno.

Čeprav bi moral telefonični ekosistem v avtomobilu gladko preseči fabriški softver in vmesnike, je praksa presenetljivo slaba. Ne le spričo izključnega pogovarjanja, marveč ravno tako na rovaš zmožnosti. Ne terjam Fejsiča, Tviterja, Hearthstona in notifikacij z vseh vetrov, marveč cikam na elementarnosti. V zemljevidih ni favoritnih točk, sporočilniki so pičlo podprti in enosmerni, glasbeni predvajalnik je oskub­­ljen, manjka poštni klient (Carplay zna vsaj poslati narekovano e-pismo, Android še tega ne), Glympse bi prišel hudo prav za sporočanje lokacije (Volvo ga denimo ima vnaprej nameščenega) … Sistema bi se morala zavedati avtomobila in kakor tovarniški softver ponujati določena dejanja, ko je motor ugasnjen, denimo prikazovanje fotk in videa. Google in Apple sicer kot dodano vrednost poudarjata vsevednost pomočnikov. Ampak prostoročno povpraševa­nje služabnikov po predsedniku Gvatemale, razliki med lamo in alpako ter športnih rezultatih pač ne more omiliti siceršnje šibkosti in četrtuporabnosti. Oziroma v šentflorjanskem primeru popolne.

Avdiozabava je v avtu pomembna, zato so na obeh bregovih zvočne aplikacije skorajda edine na voljo, denimo TuneIn Radio, Deezer in Audible. A za izbiranje znotraj njih glasovnost odpove in je treba uporabiti navolanske smernike ali obzaslonske koleščke. Desno pa je androidno klicanje z lepo slikico, česar Carplay nima.

Robotek in jabolček v avtu objavljeno: Joker 288
julij 2017