Revija Joker - Anatomija neuspeha

ČLANKI
stranka » članki » oznanila » Anatomija neuspeha
...
Na katastrofalno septembrsko prireditev Gaming Paradise bi ve­čina ljudi najraje hit­ro pozabila, Aggressor pa se poglobi vanjo, da bi razložil, kaj je šlo tako narobe.

Najslabši evropski igralski turnir v zgodovini' in 'Gaming Hell' sta oznaki, ki se v medijih najpogosteje pojavljata v povezavi z dogodkom Gaming Paradise. Ta je imel med 6. in 13. septembrom v Portorož pripeljati smetano e-športne scene v Doti 2 in Counter-Striku ter jo razvajati v hotelih tamkajšnje marine. Toda reč je naravnost spektakularno propadla, saj je šlo narobe skorajda vse. Zaradi tega so del z Doto 2 odpovedali in prireditev zaključili že po treh dneh. Naokoli se je razteplo kup govoric, med drugim, da je šlo za prevaro. Toda resnica je drugačna in iz nje se je moč nauči­ti marsikaj o organizaciji igričarskih tekmovanj.

Širokopotezen načrt

Ko se je spomladi prvič pojavila spletna stran dogodka, smo vsi na domači sceni pošteno pobuljili. Enotedenski turnir?! 150.000 dolarjev nagradnega sklada?? Obenem je bilo težko priti v stik z organizatorji in mnogi s(m)o menili, da gre za nateg. Če­mu tako zastavljena prireditev, smo povprašali Saša Buli}a, očeta ideje in šefa firme Igričarska letovišča d.o.o., ki je stala za Paradi­žem. “Jedro vsega je bilo naše prepričanje, da imamo svežo podjet­niš­ko zamisel z velikim potencialom. To je: prireditev, ki bi igralski turnir svetovnega razreda zd­ru­žila z idiličnim letovanjem. Tega ni napravil še nihče.” 
Toda čemu hladnost do lokalne skupnosti, ki o zadevi dolgo ni izvedela ničesar? “Ker smo bili usmerjeni v tuje goste,” pravi Buli}. “Gaming Paradise je ciljal na tujce okoli tridesetega leta, ki potujejo in jih zanima obisk velikega tekmovanja, kjer bi se lahko srečali z najbolj­ši­mi klani in uživali na soncu. Zato smo zadevo postavili v september, ko imajo osnov­nošolci in dijaki že pouk, saj niso bili naša ciljna publika.” Da ima študentarija takrat izpitno obdobje, je bilo preračunano tveganje. Mimogrede, Portorož ni bil prvi predvideni kraj dogodka. Obredli so tudi Istro in portoroška marina je imela pač od vseh lokacij najboljšo internetno povezavo.  
“Uspeh je slonel na obisku, torej prodanih kartah, in iztržku od streamanja,” nadaljuje idejni vodja, “kjer smo si želeli okoli tisoč petsto obis­ko­valcev dnevno.” To je nadvse optimistična št­evilka, pripomnimo. “Res je in zavedali smo se, da prvo leto ne bomo delali dobička. Gaming Paradise smo zastavili kot dolgotrajno franši­zo. Zato so govorice o prevari neumestne. Moja družina in ostali trije soustanovitelji firme smo vložili prek 50.000 evrov lastnega denarja. V bistvu smo imeli zgolj enega pravega sponzorja, tuje stavno podjetje ...” 

Zamude so puščale čemerne izraze na obrazih tekmovalcev, ki so igrali pozno v noč, kar je hit­ro zaokrožilo po spletu. Tega si kot organizator res ne želiš.

"Ni blo, ne"
Saša Buli} je za pridobivanje izkušenj prekrižaril Evropo in se udeležil Dreamhackov ter drugih turnirjev. A to ga ni moglo pripraviti na breme organizacije tako megalomanske stvari. Na primer na muhe elitnih ekip. (V Portorož so med drugim pripeljali Virtus.pro in Na'vi.) Ne le, da morajo danes organizatorji plačevati takšnim klanom, da pridejo tekmovat, marveč jim je treba urediti prevoz in nastanitve. Pa se en menedžer odloči, da mu sobe niso po volji, in drugi, da je treba tik pred zdajci spremeniti lete. Če nimaš trde kože, si oplel. 
Katastrofa se je pričela na prehod v nedeljo, prvi dan Paradiža. Mašine za glavni tekmovanji, ki bi jih moralo priskrbeti belgijsko podjetje Botkamp, so spričo transportne zagate ostale v Belgiji. Prišli so zgolj 144-herčni monitorji (ni res, da so bili 60 Hz, in tudi ne, da so tovornjak uk­radli, kakor so potvitali Na'Vijevci). Na horuk je bilo treba vzeti šibkejše računalnike za obrobna tekmovanja, ki pa so imeli preslabe grafične kartice. Zato je ekipa 6. septembra obkrožila Slovenijo in pri tukajšnjih bitcoin minerjih (!) napaberkovala dvajset geforcev. Prvi dvoboj se je zato pričel nekaj pred polnočjo, z dvanajsturno zamudo.
Za beleženje rezultatov in snemanje streama so Letovišča zadolžila srbsko firmo Gaming.rs. Toda njihova oprema ni bila prirejena načinu streamanja prek servisa Major League Gaminga, ki so ga v projekt pripeljali tik pred prireditvijo, ker je v pakungi ponudil casterja svetovnega formata Tobyja Dawsona. Posledično se je stream dolgo zatikal. Namečkoma je bilo v ponedeljek jas­no, da je prodaja kart porazna, saj niti bilo obis­kovalcev niti sto. Padla je odločitev, da končajo že v torek. Ker so šla vsa poročila o težavah do Buli}a, je ta tedaj pregorel in organizacija je razpadla. Kot bi to ne bilo dovolj, so v istem trenutku dvignili glas hotelirji in tekmovalcem zaradi nepoplačila zadržali potne liste. Posredovati je morala policija in jih opomniti, da tega ne morejo storiti. Z voljo ekip in organizatorjev, posebej trudom Gaming.rs, so nato tekmovanje v Counter-Striku naposled izpeljali. Da je zmagal Team Kinguin, je zanimalo malokoga.

Glavno tekmovanje je potekalo v hangarju za čolne in oder (na levi) je bil zgledno postavljen. Ob finalu se je nakapalo več obiskovalcev, a ne za poln prostor.

Nauki
Že res, da so imeli organizatorji kar nekaj smole, denimo z Botkampovo težavo in hoteli. Toda propad Paradiža je moč v prvi vrsti pripisati ne­izku­še­nosti in prevelikemu optimizmu, s katerim so pri­ča­ko­vali horde tujcev v Portorožu, za kar je bilo og­la­ševanje preslabo. Izzivov so se lotevali površno, sploh z ignoriranjem lokalnih medijev. “Vedeli smo, da bo zahtevno, ampak eno­stavno smo morali iti skozi, saj so nas že začeli posnemati,” Buli} opomni na podoben dubajski turnir, ki se je odvil le nekaj dni kasneje. In ki je tudi imel veliko težav. 
Ampak na prireditvi svetovnega formata moraš biti pripravljen na vse. Denimo to, da te bodo trolali lastni tekmovalci – Mousesportsov Nex je denimo čivknil fotko kao zanič hrane, za katero se je izkazalo, da je vzeta s spleta. S futrom ni bilo težav in ljudje zaradi njega niso romali v bolnišnico. Spri­čo zamud so imeli obiskovalci celo ogromno časa za druženje z igralci, kar je bila svojevrstna sreča v ne­sreči. “Ja, gotovo bomo nadaljevali z manjšimi, enodvnevnimi dogodki,” pravi Buli}. Ee, Gaming Resorts boste nadaljevali? “Bomo. Dogodke bomo začeli tržiti pod znamko Gaming Hell,” se zasmeji možakar. Morda je pa to nova ubijalska ideja?

Anatomija neuspeha objavljeno: Joker 267
oktober 2015