Revija Joker - VR za petek zvečer

ČLANKI
stranka » članki » oznanila » VR za petek zvečer
...
Ne le, da bomo doma nosili nekakšne čelade, z njimi bomo celo slepo tekali po dvoranah, nam obeta prihodnost. LordFebo se zazre v eno od možnosti za zapustitev puste resničnosti.

Da VR, navidezna resničnost, prihaja (četudi je nismo naročili), je dejstvo. Ne gre le za trenutni modni trend oziroma zagonski projekt navdušencev, marveč nam jo kot naslednjo veliko reč obljub­lja­jo krojači naših življenj: Facebook, Sony, Google, Samsung in Valve. Futura gaminga in dojemanja življenja vobče je s kacigami na glavi, pravijo. Oni že vedo, saj v noviteto vendarle vlagajo milijarde.
O teh naočnikih, kot so morpheus, rift in gear VR, pišemo že lep čas, saj so na sejmih vse bolj v ospredju. Princip je znan: dvoje zaslončkov pred očmi, ki dajeta globinsko podobo, kup nagibalnih in pospeškovnih senzorjev za usklajevanje pogleda z miganjem glave ter, pri bolj izpopolnjenih modelih, še način zaznavanja položaja v prostoru. Občutka resnične 'prvoosebnosti' in odličnega vzdušja ne gre zanikati, a še vedno smo skeptični do uspeš­nos­ti področja v smislu domačinske tehnike. Bomo čisto zares doma imeli na bučah take in­štalacije s kupom kablovja? Že špeglasto 3D-televizorstvo se ni prijelo, dasi mu globinskosti ne gre očitatati. Pa tako so nas prepričevali vanj ...

Tale simulator avtomobilskega fuzbala od firme Virtuality sem preizkusil pred točno dvajsetimi leti, o čemer smo pisali v Jokerju 24. Takrat so imeli dotične avtomate v nekem lokalu v Ljubljani. A četudi smo VR-izkušnjo lahkomiselno hvalili čez vse, je področje kmalu crknilo. Tehnologija še ni bila pripravljena.

A kakor doma ne maramo za stereoskopijo, le-ta v kinih ima svojo publiko. Zlas­ti se je 3D uveljavil v naprednih predstavah po lunaparkih. Saj veš, v tistih, kjer te še špricajo in bliskajo in tolčejo pod rit. Svežo smer take plačljive zabave ubira tudi VR. Tehnologija je očividno zrela, gospodinjska raba pa vprašljiva, zato lahko navideznoresnične dogodivščine postanejo 'družaben' dogodek, ko 'greš ven'. Neke vrsta visokotehnološka konkurenca primitivnemu indoor paintballu ali preživetim arenam z laserskim streljanjem. Oziroma Call of Duty ali Left 4 Dead, pri katerem ti ne morejo očitati nesocialnosti.
Resnici na ljubo ideja ni nova in je prišla že s prvo generacijo čelad sredi devetdesetih. Takrat, ko so nam za domov hoteli prodati modela VFX-1 in cybermaxx, so nas igralnice snubile s 'profesionalnimi' pripravami. Običajno si si nekaj poveznil na bučo in potem krilil kot Stevie Wonder, pri čemer je bila grafika v obliki nizkorazločljivih vektorjev, občutek pa švoh. Gledal si že z obračanjem glave, toda za premikanje si še vedno tiščal gumb. A novi val napoveduje mnogo pristnejšo izkušnjo. Ne samo spričo bogatejše grafike in dodelanih naglavnih tipal, marveč zavoljo možnosti svobodnega gibanja. Zaresnega, ne le onega v 'igri'. Kot bi rekla Ostržek in Ultron: brez štrikov!

Obstajalo je že mnogo domislic, kako hoditi z lastnimi nogami po navideznem svetu. Ena je bila takale zorbasta žoga, dve aktualni pa sta kickstarterjevska projekta omni in virtualizer (na sliki). Oba delujeta po principu drsanja z nogami po posebni površini, pri čemer zaradi gurten omogočata tudi počepe. Prvi ima za najboljši ob­ču­tek ukriv­ljeno podlago in zahteva specialne drseče copate. Cena obeh priprav je 800 evrov.

VR za petek zvečer objavljeno: Joker 268
november 2015