Revija Joker - Zvezde v nastajanju

ČLANKI
stranka » članki » oznanila » Zvezde v nastajanju
...
Razvpito vesoljsko simulacijo Star Citizen na eni strani opevajo kot najambicioznejši gamerski projekt vseh časov – na drugi pa jo ozna­ču­jejo kot največjo izparino po Duke Nukemu Forever. Aggressor razčisti, kam komet rep moli.

Oče Wing Commanderja Chris Roberts v zadnjih treh letih ni dovolj spal. Odkar je njegov vesoljski špil Star Citizen novembra 2012 na Kickstarterju zbral več kot dva milijona dolarjev, delo ni šlo po načrtih. Roberts in sodelavci v firmi Cloud Imperium Games so grajenje igre odprli za javnost ter podpornikom po kosih, tako imenovanih modulih, dostavljajo še nedokončano vsebino v preizkus. Avgusta 2013 smo prvič pokukali v svoj hangar z vsemirskimi plovili, a od tedaj je ekipa zgrešila vse zastavljene roke dobave nadaljnje vsebine: vesoljske in pehotne boje, pijančevanje po kantinah in drugo. Posebno težko je bilo lansko leto, ko bi moral že spomladi dospeti prvoosebnostrelski modul Star Marine, a smo ga dobili šele decembra.

Je že res, da so roki, ki so si jih za izdajo vsebi­ne zadali avtorji, neformalni. Takisto drži, da Zvezdni državljan nastaja šele dobra tri leta, kar za projekt take gromozanske velikosti ni dolga doba. Toda opazovalce žuli predvsem dejstvo, da Cloud Imperium zamujajo, čeprav so iz skupnosti privržencev do danes izsesali že prek sto milijonov dolarjev! Zbiranje novcev se je z zaključkom na KS namreč šele zares začelo in še vedno poteka na spletni strani Roberts Space Industries, koder je moč za bajne vsote kupovati digitalno imovino. Težko dojemljiva količina nažicanega denarja mirno pusti za seboj vse ostale podvige in dosega zneske za razvoj najdražjih špilov velikih založnikov. Ker se stanje navidez ne premika dovolj hitro, brž slišiš opazke, da bo Star Citizen največji flop v špilavni zgodovini. A internet ima pač karakter neučakanega mulca.

Korpulentni Chris ni zgolj geekovski dizajner, marveč je kot producent med drugim podpisan pod filma Lord of War in The Punisher.

Vizija med zvezdami
Star Citizen je na površju dušni naslednik Vinko Manderjev in njegovih svobodnjaških odvrtkov Privateer ter Freelancer, ki sta se navdihovala pri Elite. Vendar je mnogo več kot to. Temelj ostaja prvoosebno frčanje po galaksiji in preživljanje z vsakovrstnimi dejavnostmi, od udinjanja frakcijam za boj do trgovanja, raziskovanja ter pilotiranja razkošnih medzvezdnih potniških ladij. In opernega petja na njih kot v Petem elementu. Privržencem štorijalno gnanega igranja bo namenjen samotarski del Citizena z naslovom Squadron 42, ki ga bo moč uporabljati brez spleta in kupiti ločeno za petdeset evrov. Toda glavnina bo odprt vsemrežni svet s predvidoma več kot štiristotimi sončnimi sistemi Rimske ceste, v katerih se bodo silne armade mikastile kot v Galactici človeštvo s Cyloni. 
Res je, da ima Elite: Dangerous ogromno igralno območje in da bo še neprimerno večjega premogel No Man's Sky. Toda omenjeni igri uporabljata samodejno generiranje okolice, med­tem ko bo sleherni prezračevalni jašek v Citizenu naprav­ljen ročno. Avtorji želijo futuristični univerzum v 30. stoletju na gosto posejati s pirati, skritimi artefakti in drugimi nevarnostmi, ups, priložnostmi. V zakotni ulici bo denimo lahko čakal mo­rilec ali možakar z informacijo o tihotapski poti. Igralec bo torej zakoračil v čistokrvni vesoljski mmorpg, pri čemer pa ne bo vpet kot v World of Warcraftu. Združbe bodo mogle osnovati korporacije in se spuščati v politične igrice. Oziroma bomo v špilanje prepričali soseda ter se podili naokrog kot Han in Chewbacca. 

Kljub letalski simulacijski zvrsti bo gledanje kabine zgolj del SCjeve igre ...

Tako je še najboljša primerjava tista z EVE Online in njeno dinamično ekonomijo. Ampak takšno, kjer bo moč bojna plovila pilotirati iz kabine. Kjer bomo posadko iz prve osebe naganjali, naj teče v inženirski oddelek po opremo za mašenje lukenj v trupu. Kjer bomo zapustili plovilo in se kot Kirk iz Star Treka v kombinezonu pognali skozi praznino v vesoljs­ko postajo in tam vse postrelili. Nakar bomo s kvantnim pogonom (Citizenov izraz za pos­pe­šeno hitrost) odfrčali nazaj v domače mesto in se ga nažgali s prešvercanim šnopsom. Nemara si bomo s podvigi priborili tako čislano dr­žav­ljanstvo, 'citizenship', ki v tem svetu odpira mnoga vrata. Prav zamisel simuliranja življenja v svetu, ki spomni na Star Wars in slične futuristične pravljice, je k metanju bankovcev v zaslon pripravila že nič manj kot milijon in četrt navdušencev. Koliko jih še bo! 

... kajti težnja je, da bi bilo moč sleherni kotiček sveta preiskati in postreliti peš.

Modul na modul
Udejanjenju te ideje ta hip streže dobrih dvesto petdeset zaposlenih v štirih CIGjevih studijih po svetu. Tudi blizu Robertsovega rodnega Manchestra, kjer hiša Foundry 42 pod vodst­vom Chrisovega brata Erina izdeluje Squadron 42. Vsakdo, ki kupi vstopno inačico SC za 50 evrov ali skupek s Squadronom za 67, lahko sam preizkusi, kaj počno. Prvi kos igre je bil hangarski modul, kjer si je moč od blizu ogledati svoje ladje. Hangar je osnova financiranja, saj barkače predstavljajo pretežni delež digitalne vsebine, ki jo lahko kupiš za prave denarce. V začasnih ponudbah se je bilo moč polastiti več ducatov različnih plovil, od hitrih lovcev do tovornjač in ladij za naseljevanje planetov. Ob cenah, ki sežejo do 550 dolarjev, opazovalci zgolj buljijo. Sploh, ker bo vsa ta roba po izidu vsakomur na voljo za interno valuto. Kupci torej zavestno podpirajo razvoj igre in razen za­četnega zneska nikomur ne bo treba plačevati nič več, saj mu bo na dosegu vsa vsebina. Star Citizen ne bo 'pay to win', trdijo avtorji, in pred­vidoma ne bo terjal naročnine.

Od predlani je moč frčala zapeljati iz hangarja in se streljati z laserji v modulu arena commander. Ker Roberts gradi na simulacijskem pri­stopu iz Wing Commanderjev, je letalni model precej zafrknjen. Imetniki joystickov ali dvodelnih sistemov HOTAS ('hands on throttle and stick' – palica in ročica za potisk) so v prednosti, saj špil nagrajuje natančen nadzor. Predvsem pa ponazarja gibanje v praznem prostoru brez gravitacije, ki ni takšno kot v atmosferi planetov. Zato gre manj za arkadni pinjau in bolj za premeteno, taktično odlo­ča­nje, kam in kako obrneš plovilo. Kajpak letalni sis­­tem še vedno spreminjajo, tako da ne vemo, kaj se bo na kraju izcimilo. 
Koncem lanskega avgusta smo dočakali še prvi košček družabnega modula s prvo postojanko, kjer se socializiramo in bomo v prihodnje prejemali kveste. Sredi decembra pa naposled 'Alpho 2.0', največjo posodobitev doslej, ki je s prvim planetom prinesla pokuk v krovni svet, tako imenovani 'persistent module', in streljanje na lastnih nogah. Stvari se torej vztrajno in redno premikajo, čeravno počasi in mestoma kilavo. Omrežna hrbtenica se rada vdaja pritisku in srečo ima vsak, ki mu uspe tole 'early access' inačico stabilno igrati več kot uro. Pogon CryEngine riše fajn okolico, a je še grozljivo neoptimiziran. Resnično ne gre za nič naprednejšega kot za alfa verzijo in le majhen kos končne vsebine. 

Igra ne bo do pičice sledila fiziki, saj boš iz kabine kljub brezzračnosti še vedno slišal sikanje laserjev.

"Modno nas je hejtat"
Kdaj bo igra izšla, Roberts noče več natančneje opredeljevati, saj je pretekla leta snedel dovolj zarečenega kruha. Predvidoma ’enkrat letos’. Delo lahko spremljamo skozi en video in ducat pisanih strani poročil tedensko, enkrat letno pa v Manchestru priredijo konvencijo Citizencon. “Takole odpreti projekt javnosti je dvorezen meč,” pravi Roberts. “Po eni plati se na neprecenljiv način povežeš s skupnostjo. Po drugi pa strokovno delo izpostaviš kopici ljudi, ki modrujejo o rečeh, o katerih nimajo pojma. Zato menijo, da bi morala igra že iziti, čeprav so druge, neprimerno manjše AAA-naslove delali dlje. Naša vizija enostavno zahteva ogromno dela.” Zlasti glasen je bil razvpiti dizajner konkurenčnih špilov Derek Smart, ki se je z Robertsom zapletel v tako besedno vojno, da so mu vrnili denar in mu rekli, da ga nočejo več videti. Ob tem se niso izognili pozivom, da bi morali vračanje novcev pritožnikom urediti na splošno, četudi jih pogoji k temu ne zavezujejo. “Takšne želje upoštevamo in jim ugodimo, ker nima smisla siliti nezadovoljnih ljudi, naj bodo del projekta. Takih je bilo doslej okoli tisoč.”
Kam so milijoni naloženi, je bilo moč videti jeseni, ko so obelodanili zvezdniško igralsko zasedbo Squ­ad­rona 42. Veteranom je srce zaigralo, ko so uzrli Marka 'Skywalkerja' Hamilla in Johna 'Gimlija' Rhy­sa-Daviesa, ki sta nastopala že v Wing Commanderjih. Pa poleg njiju Garyja Oldmana, Gillian Anderson in Andyja Serkisa, prstanovega Goluma. Prav Serkisov londonski studio nastopajočim zajame gibanje in jih prenese v igro, kajti posnet video iz Wing Commanderjev je passé. Hamill igra veteranskega pilota Steva Coltona, mentorja igralče­ve­ga lika. Oba sta člana elitnega Oddelka 42, letalske enote Združenega zemeljskega imperija, ki bo človeška sila v igri. Koga bomo tepli z njimi, izvemo 'letos', ko dospe prva tretjina Squadrona.

Oldman igra Admirala Bishopa, energičnega vodjo ladij zemeljskega imperija. Podobno Tolwynu iz Wingov.

Hollywoodske zvezde so le eden od pokazateljev, kako visoko ciljajo s Star Citizenom. "To je največji ig­ralski projekt vseh časov in najboljša simulacija življenja v prihodnosti," vihravo trdi Roberts. Svoje bo nedvomno doprinesla tudi nativna podpora Oculusovemu VR-sistemu rift. Chris se zaveda, da so mnogi prepričani, da bo vse skupaj propadlo. Vendar se tolaži, da je pač popularno vihati nos zaradi golide novcev, ki so jo nabrali. Bo pa moral biti pazljivejši pri prezentaciji. Streamerski dogodek ob splovitvi Alphe 2.0 se jim je denimo spektakularno ponesrečil, ko je igra padala z linije in je bilo videti, da Roberts prvič vidi nekatere dele vsebine. Smeh. Mogoče se mora pa samo naspati.

Zvezde v nastajanju objavljeno: Joker 275
junij 2016