Revija Joker - Arhaične luknjičarke

ČLANKI
stranka » članki » človeki » Arhaične luknjičarke
...
Deluje na fotone, obrača svet na glavo in natančno beleži minevanje časa. Trifazni cincilator iz Zvezdnih stez? Ne, lesen foto­aparat ONDU, o katerem McMungo poklepeta z ustvarjalcem Elvisom Halilovićem.

Do intervjuja z njim ni bila lahka priti. Na zimsko praznih drevesih je vmes pognalo novo listje in znotraj debel so nastale nove letnice, ko se je napos­led odprl vprašanjem. Razlog za nedosegljivost je bil dober: Velenjčan se je zaprl v delavnico, da je lahko še pred prvo obletnico ONDU-kampanje na Kickstarterju, kjer je od 1272 ljudi prejel 110 evrskih tisočakov, v divjem delovnem tempu dokončal in razposlal še zadnje naročene fotoaparate.
Elvis skrivnosti drevesnih letnic dobro pozna. Od starih mojstrov mizarjev se uči, ob kateri luni se drevo podre, da ne bo gorelo in da bo leseni fotoaparat ONDU očesu vabljiv. Po velenjsko ofne svojo delavnico in Jokerju pojasni, v čem je fora orehovnatega svetlorisa.

Elvis je dizajner, ki se je v žagovino vrgel ravno v času, ko po Sloveniji mizarske fab­ri­ke propada­jo ena za drugo. Ponuja alternativo: povezati male mizarje in z oblikovanjem nagovoriti cel svet.

Kako so te prevzele luknjičarke?
Nanje sem naletel nekje na internetih za časa faksa. To je prvinskost, s katero so sploh začeli fotografirati. Iz čiste radovednosti sem eno sk­lamfal sam. V škatlico za film s črnim pokrovč­kom sem zvrtal luknjico, natlačil s filmom, šel fotkat in podobe razvijal v kemiji. Rezultati so bili nenavadno zanimivi, zato sem nadaljeval z ust­varjanjem novih modelov in tipov. Okoli petdeset se jih je nanizalo iz mehkejših materialov, ampak nobeden ni trajal. Zvečer daš v torbo, greš žurat, zjutraj je že raztreščen. Medtem sem šel na študentsko izmenjavo na Poljsko, kjer sem dobil na voljo mizarsko delavnico. V Ljubljani zaradi birokracije nisem imel dostopa do nje. V Krakovu sem zbil štiri trdnejše modele, s katerimi sem veselo fotkal naokoli. Izgledali so grozno, kar pa folku ni preprečevalo, da me ne bi drezal, naj jih naredim še zanje.
Pa si jih?
Eno poletje sem imel že pripravljeno deseterico lesenk, ampak mizarju, s katerim sem sodeloval, nekako ni šlo. So bile že zlepljene, ampak jih nisem nikoli dokončal. Vmes sem se leto in pol zadržal na projektu Plavajoče mesto, kjer smo izdelovali samozadostna bivališča na vodi. Tam sem se tako izvežbal v tišlerstvu, da je kasneje, ko sem se lotil pinhole kamer, šlo vse gladko.

Ampak zakaj ravno leseni fotoaparati?
Obstajajo cele gore plastičnih. Kupiš, imaš nekaj tednov in se naveličaš. Dvakrat ti pade po tleh, dobi razpoke. Tudi izgleda kot cenena igrača in njih masovno štancanje mi je bolno. Ogromno ljudi mi je že reklo, hej, ja zakaj neki pa ne narediš plastične, hudo cenejše različice, ki bi so jo lahko privoščilo mnogo več ljudi? Sem se že skregal z njimi: če ne do­umejo razlike, naj gredo pogledat na smetišče. Zame so to smeti. Cenena in kratkotrajna zabava, ki še smrdi po proizvodnji zaradi kurjenja plastičnih peletov. Impulzivno jo kupiš na internetu in odvržeš. Če pa bi že delal iz plastike, kaj bi novega pogruntal? Tega je že dovolj. Za povrh je takšna izdelava dražja, orodja za kalupno vbrizgavanje stanejo tudi 100.000 evrov. Nekako mi je vse skupaj nedosegljivo.
V čem je bistvena razlika med leseno in plastično napravo? Noben od teh materialov načeloma ne propade čez noč.
Že pred časom sem kupil leseno luknjičarko od nekega strica s Poljske. Dušo v njej lahko začutiš. Stokrat jo je prijel v roke, preden je prišla do tebe. Tudi mi imamo zadaj zgodbo. Nismo šli na Kickstarter s kitajskim gruščem, delamo sami, na roke, v družinskem podjetju. Tudi občestvo te čisto drugače obravnava, če te na ulici vidi z leseno kamero kot s plastično holgo, predstavnico hipsterskih kamer iz lomografskega gibanja.
Zapuščino bodočim rodovom nasploh zelo poudarjate. Naj bodo to posnetki ali fotoaparat sam, vse naj gre skozi generacije.
Kot so proizvajali nekoč, sem tudi jaz naredil fotoaparate tako, da lahko gredo skozi roke vnukov. Tudi če se ti malo poš­ko­duje ali umaže, pobrusiš, na novo naoljiš, pa izgleda kot novo! Lesni del je brezhiben. Edini problem so mogoče magneti, ki včasih odpadejo. Les ves čas diha, dogajajo se mikropremiki in kljub temu, da smo uporabili vrhunska lepila, se pri 30.000 prilimanih magnetih včasih zgodi, da kateri ni bil v nulo narejen. Rešitev je sicer enostavna: kapljica cianokola. Mislim, da bodo zadeve kos testu časa.

Zakaj sploh tak poudarek na trajnosti in ekologiji? Res je, da trajnostni razvoj in ekologija trenutno špilata pri marketingu. Ampak mi to dejansko mislimo! V nasprotju z velikimi, ki svet polnijo s smetmi in se na glas hvalijo s telefoni, ki naj bi bili 95-odstotno reciklabilni, kar ne pomeni, da bodo kdajkoli od blizu videli reciklirne linije! Obenem zavračam privlačne in eksotične vrste afriškega lesa, recimo bubinga ali zebrano, pri katerih se res vprašaš, iz kakšnih virov so ga privlekli. Raje kupim domače, saj imamo v Sloveniji dovolj hudih dreves, ki jih drugje ni dobiti. Afriška eksotika v ONDU? Kot bi v Velenju sadil palme.
Možganski rig: najemi mizarsko delavnico v Zambiji, pa naj aparat izdolbejo lokalci iz črne ebenovine.
Ta bi bila kul (smeh). Dejansko imam dva kolega, ki živita v Gani, kjer je v obilici mahagonija in druge eksotike. Ampak, kje je ta država ... Ideje so luštne, dokler ne zagrizeš v certifikate. Za silo enostavno škatle je potrebna gora birokracije. Že samo za izvoz iz Evropske unije je potrebno sprotno dokazovanje, da je les defungiciran. Zdaj si pa predstavljaj, da po­šiljaš napravo iz Južne Koreje v ZDA, ali pa da to počneš iz Afrike! Bi pa bila to zagotovo dobra zgodba.

Brata Halilovi} jemljeta svoji podobi na selfie ali, baje pravilno slovensko, sebek. Roki ju najbrž poš­te­no bolita, saj morata biti pri miru več minut.

Torej je ključno produkt osmisliti, mu na­deti zgodbo in dušo? Kot so nekoč minister Turk predstavili dve straniščni metlici, eno za evro in dru­go za trideset, ker jo je osmislil dizajn?
Sicer sem oblikovalec, vendar je pri meni funkcionalnost na prvem mestu. Z ONDUjkami sem se nadejal doseči čimveč ljudi, ki za luknjičarke do zdaj še vedeli niso, zato sem moral uporabniško izkušnjo izpiliti. Šele skozi uporabnost lahko prideš do končnega dizajna! Najprej sem rešil problem delovanja zaslonke in previjanja filma. Šele ko sem to polikal, sem se začel ukvarjati z zunanjostjo, da zadeva ne izgleda kot navadna škatla. Saj bi se lahko izmišljeval neke besede in napihoval, da sem dobil ne vem kakšne inspiracije. Ampak tega je že preveč. Jaz delam stvari, ki so mi kul. Ni velike filozofije zadaj.
Kakovostni fotoaparati so dostopni vsakomur oziroma ga marsikdo vseskozi no­­si v žepu v obliki mobilnika. Čemu se potem vračati na to pradav­­no tehniko?
Nekoč sem posedoval digitalca canon 300D, ki je bil takrat za amaterje vrhunska roba. Že v prvem letniku faksa sem ga prodal in se vrnil na film. Pri digitalcih je vsak piksel sterilen in zglancan, vse je enostavno in na šus. Greš nekam, po­škljocaš in instantno butneš na bloge ali forume. Poleg tega imajo digitalce vsi. Vsi bi bili fotografi in malce artisti. Z digitalci se folk načeloma lepo samoizraža, ampak raja pač preveč dela ponov­lji­ve, štanc stvari. Vsakemu svoje, meni vse skupaj ne nudi nekega zadoščenja.
Vrnil sem se v analogni sistem in v temnico. Postopek je neprimerljiv, je posebno doživetje. Ne­iz­merno bolj se lahko vživiš v fotografiranje. Najprej moraš dobro premisliti, kam bi sploh šel in kaj bo tvoj motiv. V nahrbtnik natlačiš dve luk­njičarki in se odpraviš. Tam za eno fotografijo porabiš od petih minut do ene ure. Nato se moraš prikotaliti domov in šele v temnici ugotoviš, če ti je sploh kaj uspelo.
Marsikdo svojih digitalnih posnetkov po možnosti sploh ne obdela. Obdelava je nujna in ni izum Photoshopa! Tudi v temnici je treba prilagoditi kontraste in posvetliti, kjer je treba. Film ima lastnost, da ob projekciji na fotopapir izgubi določene podrobnosti, ki jih je treba nato treba re­še­vati v temici s tehnološkimi procesi.

No, na Instagramih in Flickrih neobdelane fotke skoraj ni.
Ampak zato imamo poplavo generičnih fotk. Vse so enake. Saj se lahko vsak priuči kompozicije in drugih tehnikalij, ampak ko greš na Flickr, vidiš stotine uporabnikov z identično vsebino. Isti kontrast, ista barvitost, isti filtri ... Sam uporabljam analogne objektive brez samodejnega ostrenja. Velikokrat zaradi tega sfalim posnetek. Pa saj ni nujno, da mora biti točen fokus. Če imaš uč za fotografijo, boš delal dobre fotke. Brez njega ti ne pomaga še tako huda naprava.
Razen zamudnega postopka, kje je ključna razlika v samem posnetku?
Začnimo s tem, da moraš dobro napovedati osvetlitveni čas, ki lahko traja sekunde ali ure. Na luknji­čarki ne moreš kar odpreti in zapreti zaslonke ter upati, da si kaj dosegel. Pred teboj so izračuni in določena mera predvidevanja, kaj se bo v prihodnji uri še dogajalo. Zdaj je še oblačno, čez četrt ure se bo vrnilo sonce. Tudi subjekt gre skozi do­živetje, ki ga odnese. Če nekoga portretiraš, se mora zamrzniti za nekaj minut. Tako je fotografiranje potekalo v davnih časih mokrih kolodijskih plošč zaradi počasnih emulzij. Mogoče zveni čudno, ampak načeloma je slikanec navdušen.
Tudi končni produkt je čisto drugačen od lečne fotografije. Leča ima glede na goriščno razdaljo in odprtost zaslonke določeno globinsko ostrino. Glede na oddaljenost predmetov bodo nekateri ostri, drugi pa zamegljeni. Zadevo lahko popelješ v take skrajnosti, da ima portretiranec nos še oster, očke pa že meglene. Pinhole je brez leče, zato je njegova globinska ost­rina neomejena! Vse je enako ostro - ali neostro, saj pinhole izvede nekoliko mehkejše slike. To je pogojeno z velikostjo luk­njice.
Poleg tega ima vsaka luknjičarka svojstven učinek. Mi imamo šest različnih kamer z namenom. Najmanjša ima format Leice 24 x 36. Že naslednji ima dvakrat večji format, ki je lahko tudi panoramski. Vsaka naslednja je večja in vsaka pripelje do drugačnega pridiha istemu motivu. Temnenje ob robovih, velikost filma in njegova oblika vsi prispevajo. Lahko se zafrkavaš s filmom. Pri digitalcu je ta vedno raven, v leseno škatlo pa ga lahko ukriviš ali nameč­kaš po želji.

Klik na digitalcu ne stane nič. Lahko se sp­rehodiš po ulici in jih mirne denarnice na­štancaš dva tisoč. Film je po drugi strani drag. Prinese to drugačen odnos do vsake­ga posnetka?
Jasno. V največjo škatlo gre film s šestimi posnetki, ki stane slabih šest evrov. Se le ustaviš in pomisliš, ali se splača dati evro za naključno fotko, pa še dodatne za stroške razvijanja. Vzameš si čas in se posnetku po­svetiš.
Lahko luknjičarke v svetu svetlorisa primerjam z vinilkami pri glasbi?
Lahko! Vinilko kupiš in imaš. Film posnameš, razviješ in obdržiš za vekomaj. Nasploh bi moralo več ljudi digitalne posnetke razviti fizično. Ko sam vekovečim z digitalcem, sproti prebiram ven potencialno dobre posnetke in jih mečem v posebno mapo. Enkrat na pol leta jih pošljem v razvijalni studio in zložim v fizične albume. Ne pa v ničle in enice, ki jih nihče nikoli več ne pogleda, ker se jim v arhivih valjajo terabajti nerazvrščenih posnetkov. Poleg tega poznam primere fotografov, ki jim je strela skurila trde diske in back­upe. Kaj boš potem?
Kaj ti pomeni fotografiranje kot tako?
Aparat me spremlja vedno in povsod, če slučajno pade kakšna fotopriložnost. Se pa s tem ne obremenjujem, saj od tega ne živim in ne postavljam galerij. Vča­­sih sem jih, danes pa je že toliko fotografov na svetu, da moraš živeti za to, da lahko od tega živiš. Zame je svetloris osebno ovekovečenje življenja. Spo­min za čez petdeset let. Veliko ljudi se izogiba objektivu. Bežijo in delajo čudne face. Ko jim rečem: čez dvajset let, ko boš star in nikakav, boš tole videl. Takrat se spremenijo in nasmehnejo.

Kaj pomeni ONDU?
To je stara slovenska beseda, ki pomeni 'tam'. Ponesel sem jo v svet in, ironično, naletel na težave. Nekaj firm s podobnim imenom nam ga je oporekalo. Kar pol leta in hudo pravnico smo potrebovali, da smo zmagali v bitki.
Kako vam gre? Koliko je zanimanja za ONDU izven Kickstarterja?
Zadnje čase je zelo pestro. Že do zdaj je vladal divji tempo, da smo izpolnili vsa naročila. Po novem bomo morali pa še več pomigati. Dobivamo namreč ponudbe nekaj večjih igralcev za maloprodajo po svetu. Iz sprva butične je zgodba tako zrasla, da je moja delavnica premajhna zanjo. Verjetno bomo morali iskati zunanje izvajalce.
O kakšnih številkah govorimo?
V prvem letu smo naredili nekje do tri tisoč kamer. Zdaj bomo to pomnožili z dve ali tri. Zame je to preveč, hkrati pa po propadu številnih mizarstev po Sloveniji ogromno mizarjev stoji brez dela. Pri nas ima skoraj vsak hrib svoj tišleraj. Veliko pobov, ki zna odlično delati, je brez posla, ker so jih povozile Ikea in iverke. Med takimi bom poiskal pomoč. Nočem celo življenje rutinsko tesati, rad bi zgruntal še kaj novega. Načrti so veliki, od serij novih kamer do masivnega pohištva in celotnih hiš!
Koliko primerkov si prodal doma, v Sloveniji?
Niti dvajset. Več smo jih podarili kot prodali. Na srečo je naš primarni trg svet in hvalabogu za Kickstarter, ki odstrani potrebo bankah in državnih ustanovah. Še posebej ukvarjanje s slednjimi je v Sloveniji ... (globoko zavzdihne in izpiha dolg, deathmetalski 'fak'). Zelo dobro bi bilo, če bi pri nas popustili klinč zakonodaje in malo zradirali javno upravo. Lepo bi bilo, če bi se malo manj trudila pri svojem poklicu: grenjenju življenja nam. Dva meseca smo potrebovali za odprtje d.o.o.ja, stari! Če kaj svetujem novincem v poslu, svetujem to: pustite Slovenijo zadaj! Star sem 27 let. Grem do kakšnega birokrata in mu skušam nekaj dopovedati s področja, ki ga poznam precej bolje kot on. Pa me butasto gleda: kaj mi tale mulc tukaj odgovarja? Zignorirajo te do konca! Pri sedemdesetih še kar ždi v kabinetu in noče iti v penzijo. Spet smo pri pohlepu po denarju in oblasti!

Kakšne lekcije in odrgnine si odnesel s kampanje na Kickstarterju?
Ne butni vanj brez možganov in se raje zmeni z nekim znalcem za odstotke, da bo kampanja prav narejena. Kickstarter je postal kar znanost v malem. V Sloveniji imamo nekaj pobov in deklet, ki jo res obvladajo! Recimo Andraž Jerič, ki je meni pomagal, in Eva Perčič, ki fura Coworking Slovenia. Pot je v vsakem primeru naporna. Folk si misli, eh, tipu je uspelo na Kickstarterju, mehka mu prede. Mi smo imeli blagoslov, da se je kljub riziku na koncu izšlo. Da ne govorim o živcih in zdravju. Ne boš hodil na žure in ne boš s prijatelji visel na asfaltu kar tako, sredi dneva. Odrekal se boš športu. Delal boš! Za mano je eno leto hardcore scene. Vendar ne v stilu, da se vsako jutro zbudim in jočem, ker moram na šiht. Ne, kul ti je in si zagnan! Zato svetujem: če ti gre samo za denar, se drži stran. Če pa imaš srčno idejo in pravi občutek, je Kickstarter nekaj najboljšega, kar se ti lahko zgodi!

Arhaične luknjičarke objavljeno: Joker 251
junij 2014