Revija Joker - Kam so vsi piratje šli?

ČLANKI
stranka » članki » človeki » Kam so vsi piratje šli?
...
Staramo se. Od slavne racije švedskih strež­ni­kov Pirate Baya, ki je sprožila svetovno piratsko gibanje, bo kmalu minilo deset let. Kje so dandanes vsi ti lesenonožci s prevezami? McMungo nastavi skrinjo zakladov in Arielo, upajoč, da bo privabila kak­šen slovenski primerek. Uspešno Rok Deželak, prvi podalpski sandokan, pride in razloži, kako stojijo stvari.

Piratske stranke so zanimiv globalni fenomen. Z letom 2006 so se začeli njihovi lo­gotipi z značilnim črnim jadrom širiti po številnih zahodnih državah. Prinašali so sporočilo, ki je pri marsikomu sprožalo zgražanje: piratiziranje za zasebno rabo je okej! Uveljavljeni politiki so vihali nosove in predstavniki industrije razpošiljali besne PR-izjave, kakšno škodo da povzročajo. Mladi, ždeč za zasloni, na katerih so se vrteli torrentirani filmi, pa ne. Jeli so se vključevati vanje. Pirati so zavzeli svetovne naslovnice in kmalu mesta v parlamentih.

Poseben uspeh so prinesle evropske volitve leta 2009, kjer je mandat ljudstva dobil prvi Kapitan Kljuka. Rick Falkvinge, glavni obraz izvorne švedske izpostave, je napovedoval nič manj kot korenite spremembe po celotnem zahodnem svetu. “Pokazali bomo, da je cesar nag.” A leta minevajo in nič ni videti, da bi presvitli vladar začel kazati veliko kože. Piratje so se umaknili z naslovnic in danes komaj kje dobijo dovolj podpore za vstop v predstav­niš­ko telo. “Where have all the pirates gone, long time ago,” čujemo znano pesem. Vsaj za slovenski primer pa se izkaže, da niso poniknili. Tu so, med na­mi, in dvakrat tedensko javno sestankujejo sredi Ljubljane. Jezijo jih obči nadzor na spletu, korupcija v politiki, trganje medmrežne nevtralnosti, monopol nad avtorskimi pravicami. Kaj kanijo storiti glede tega? Z Rokom Deželakom, predsednikom slovenske Piratske stranke sem se dobil sredi Ljubljane. Povedal mi je naslednje …

Od kod ste se vzeli slovenski piratje?

Ideja je prišla s Švedske in v Sloveniji pognala leta 2009. Takrat je nastala prva piratska grupacija, ki je prepoznala pomembnost premika na politično polje delovanja. A bila je neformalna, manj organizirana, predvsem pa niso imeli pravih možnosti za zaresno ustanovitev. Ko sem zanje izvedel iz medijev, sem jih kontaktiral. Situacijo mi je raz­ložil Rok Andrée, zdajšnji sekretar stranke. Skupaj sva se odločila, da je treba zadevo popeljati na profesionalno raven. Začenši z društvom za svobodo interneta Pirat, kjer smo s tedenskimi sestanki po­ča­si oblikovali naše poglede in vsebine, nato pa z ustanovnim kongresom leta 2012 v Kinu Šiška, kjer se je stranka dejansko rodila. Lani so bile dvojne volitve, v Državni zbor in v Evropski parlament. Udeležili smo se obeh in tako prvič seznanili slovensko javnost z našim delovanjem. Zalogaj je bil velik, uspeh pa še toliko večji, saj smo na vsake volitve šli s 1500 evri. Glede na vložek ni uspešnejše stranke.

Slovenska piratska zgodba se tako šele začenja. Evropska pa je, tako kaže, v stagnaciji, če ne celo v zatonu. Na začetku, pred desetletjem, so piratje razburkali sceno, dvignili prah in pričakovali smo številne pridobljene mandate. A dandanes so le redki. Kam so evropski gusarji šli? 

Začetno navdušenje je v piratske stranke potegnilo široke množice ljudi, ki so se jele tudi formalno uk­varjati z za nas značilnimi problematikami. Obenem pa je ta bum razkril vse pomanjkljivosti, ki so bile predvsem organizacijske narave. Veliko posameznikov je na poti odpadlo. Tako pač je, ljudje spo­četka entuziastično zagrabijo za novo zadevo. Ko pa pos­tane jasno, koliko dela čaka, se jih dosti umakne. Izmed strank prvega vala so uspešnejše predvsem tiste, ki so delovale po korakih, smotrno in racionalno. Izpostavim lahko islandski primer, pa če­prav je za njim še neka druga zgodba: Wikileaks. Tam so zelo žive organizacije, ki so javno opozarjale na problematiko nadzora. No, danes javnomnenjske ankete kažejo, da so največja stranka na Islandiji, kar me zelo veseli. Po istem kopitu delujemo v Sloveniji. Lahko bi začeli s totalnim bumom, lahko bi kričali in zganjali populizem, vendar na probleme raje opozarjamo umirjeno in strokovno. Zakaj? Ker si zelo želimo, da se v razprave vključita stroka in civilna javnost.

Piratske stranke so pognale v več kot 40 državah. Toda v nacionalne ali evropski parlament so prišle le na Islandiji, Švedskem in v Nemčiji.

Torej gre za grajenje od spodaj navzgor, najprej z organskim širjenjem baze. Znani ste po vsakotedenskih srečanjih v lokalih. Kaj se tam dogaja?
V prvi vrsti gre za druženje, v drugi vrsti pa ne toliko za možgansko nevihte (brainstorming), bolj za team storming in brain building. Na njih smo formirali ključna vprašaja, kaj pirati sploh smo, iz tega izhajamo in iz tega gradimo program. Pri vseh širših družbenih vprašanjih smo vedno odprti za pridobitev svežih, pravih in najboljših informacij, kar so na voljo. Zato na srečanja vabimo različne strokovnjake in tudi na podlagi slišanega v javnost dajemo na­ša stališča.
Na zadnjih volitvah je za vas glasovalo enajst tisoč ljudi. To je množica. Baza ostaja z vami najbrž tudi zato, ker tematike, v katere grizete, ostajajo in postajajo vse bolj aktualne. Začnimo z nevtralnost­jo medmrežja. V čem je srž?
Težava ni zares v Sloveniji, saj ima naša država – tako kot Nizozemska – medmrežno nevtralnost vklju­čeno v zakonodajo. Kar nas zelo radosti. Srž problema je na mednarodni ravni, tako na ravni EUja kot širše zaradi trgovinskih sporazumov. Zelo močni industrijski lobiji si prizadevajo, da se nevtralnost kot koncept de facto izniči. Kako? Z vpeljavo 'zero rating' in specializiranih storitev. Pot jim utira osnutek predloga uredbe, ki so ga izpogajali v Bruslju. Sicer še ni sprejet in potrebuje dve zeleni luči, a če se bosta prižgali, bo imel dolgoročne in vseobsegajoče posledice na delovanje medmrežja. Iz dokumenta izhajajo sami problemi. Najprej, ponudnikom interneta bo omogočal uvedbo dodatnih storitev z višjo kakovostjo povezave. Mi pravimo: če si korporacije in večji interesi že želijo uvesti nekatere dodatne storitve, naj jih postavijo za vse uporabnike in tako, da promet zaradi njih ne bo nikomur omejevan. Nadalje imamo tukaj vprašanje malih ter zagonskih podjetij. Praktično vse novonastale podjetniške pobude bi bile hendikepirane v primerjavi z uveljavljenimi, saj si specializirane izpostavljenosti ne bi mog­le privoščiti.

Toda. Evropska komisija zagotavlja, da so specia­lizirane storitve možne le v primeru, da ne krnijo delovanja tako imenovanega odprtega interneta.
Verbalna floskula. Ta pravni termin bi najprej uvedli, kasneje pa podrobneje definirali in medmrežna nevtralnost bi zagotovo padla. Izraz 'specializirane storitve' mora iz dokumenta. Zato smo Pirati sprožili pobudo, s katero smo naslovili domačo in svetovno strokovno javnost. Nevtralnost je vrednota in ne smemo je izgubiti.

Torej domnevate, da nadzorni organi, naj bodo nacionalni ali nadnacionalni, dolgoročno ne bodo zmožni doslednega uveljavljanja ureditve?
Primeri iz Amerike so pokazali, da prej ali slej pride do dogovora med večjimi igralci in korporativo, ki sistem poruši. Če princip izničimo, nobena državna institucija ne bo mogla preprečiti oziroma posegati v to, kako ti večji igralci ureditev izkoriščajo. Precejšen del problema medmrežne nevtralnosti leži v sporu med ponudniki pretočnih storitev, kot je denimo Spotify, in tistimi, ki vlagajo v infrastrukturo. Interes je, da se infrastrukturo povečuje in prepreči takšne scenarije.

Edward Snowden trenutno uživa azil v Rusiji, ki pa se bo iztekel. K sebi ga kličejo islandski piratje. Če bodo na naslednjih volitvah zmagali, na kar kažejo ankete, bo žvižgač prejel tamkajšnje državljanstvo.

Ampak kdo naj potemtakem plačuje za gradnjo in vzdrževanje infrastrukture? Ni na nek način pra­vič­no, da Spotify doda kak fičnik več, saj ima od nje dobiček? Ta fičnik bi lahko bil specializirana storitev.
Problem izgradnje infrastrukture je širši in tukaj je vpletena država s spodbudami. Povsod, kjer so žice vsaj v delni lasti države, tudi v EUju, je to zelo pomembno vprašanje. Problem financiranja izgradnje infrastrukture je seveda prisoten. In rešitev “naj veliki porabniki pomagajo” se zdi na prvi pogled lo­gič­na. Vendar ima hude in dolgoročne negativne posledice, ki odtehtajo vsako prednost.

Če Bruselj uredbo požegna, bo ta povozila slovens­ko ureditev, ki jo navajate kot zgledno.

To je problem. Osnutek dokumenta je bil ustvarjen s preglasovanjem, pri čemer sta Slovenija in Nizozemska izrazili pomisleke. Sta proti spremembam. Slovenija je v začetku oktobra na Svetu za konkurenč­nost glasovala proti uredbi, na kar smo ponos­ni. (Pogovor je potekal pred glasovanjem konec ok­tobra, ko je bil telekomunikacijski sveženj potrjen.) 

Čeprav EU trdno stopi v bran nevtralnosti, koliko ima to haska? Internet je globalen.

Pozitiven primer je lahko dober argument v mednarodnih pogajanjih. V kolikor bo Unija to smotrno in pametno uredila, mislim, da bodo temu sledile vse ostale države. Internet je globalen, vendar ponudniki interneta niso. Strežniki in podjetja morajo nekje biti. Tam, kjer bo nevtralnost interneta obveljala, bo razvoj hitrejši, konkurenca pa močnejša.

Kaj pa, če industrija poreče: globalna konkurenca lahko zaračunava dodatne storitve, mi ne smemo in smo hendikepirani. Ne moremo toliko vlagati v razvoj kot oni.

Gre za posebne interese. Govorimo o dobičkonos­nosti, o racionalizaciji poslovanja, investicijah ... Te so vedno v domeni držav in večjih igralcev. Tam, kjer bo nevtralnost padla, bo konkurenčnost manj­ša in s tem razvoj. Zakaj bi monopolisti vlagali v razvoj infrastrukture ali storitev? Pri tem moramo izpostaviti javni interes, ki mora prevladati nad zasebnim. Da ne bomo dobili medmrežja, ki bo v nekem smislu samo še televizija. 

Kot drugi veliki problem izpostavljate družbo nadzora. Zaskrbljujoče je, da se skozi čas le krepi. A zame je še bolj strašljiv hlad družbe do tega problema. Tako razširjena brezbrižnost do vse moč­nej­ših, vse bolj vseprisotnih informacijskih lovk, ki skozi čas učinkovito mehčajo standarde zasebnosti. Hobotnici se sami prepuščamo, ker je udobno.
Zato smo Pirati tako aktivni pri opozarjanju na zagate ustavnopravne kategorije zasebnosti. Družba nad­zora dandanes zadeva že vsakega posameznika, saj jo soustvarjajo tako države kot vsi večji korporativni poslovni modeli. Vsak seveda s svojim interesom. Dobiček ali profiliranje zaradi boljšega marketinga sam po sebi še ni videti tak problem in družbe pravijo, “saj so to le metapodatki”. A ti razkrivajo še marsikaj več. Z njimi danes zlahka profiliramo posameznike, interesne skupine, civilnodružbeno dogajanje in tako naprej. Ljudje se tega ustrašijo in ne želijo več delovati v javni sferi. Izvajajo samocenzuro. Metapodatke se dandanes shranjuje vsepovsod po svetu in ne tam, kjer nastajajo. Niso podvrženi za­konodajnim okvirjem nacionalnih držav. Ne vemo še, kako bo EU to za nas pokril. Interes za tovrstno početje imajo tudi države. Ključno je, da ima ta nadzor - nadzor. Da ga omejuje dobro spisana zakonodaja, ki ščiti ustavno kategorijo zasebnosti. Da se postopki peljejo prek sodišč in ne prek direktorjev uradov, kot je primer pri slovenski Sovi. Ker Snowdnova razkritja kažejo, da se to dela neselektivno, mimo vseh nadzorov, mimo zakonov in ustreznih institucij. Vprašanje je tudi, v čigavem interesu ...

Šele vizualizacija zbudi zavedanje, koliko varnostnih kamer v nas bolšči po ulicah. Samo po središču Ljubljane je nameščenih na stotine kiklopov.

Meja se briše. V ZDA državne agencije za vohljaš­ke in varnostne naloge vse pogosteje najemajo zasebne družbe. Slednje niso podvržene tako ostrim omejitvam, s čimer država zaobide namen zakono­daje. Pa tudi črka zakona ni več zares ovira, kot sta dokazala Assange in Snowden, saj je bilo veli­ko podvigov NSAja nezakonitih. Očitno nadzorovalnih apetitov ne more več omejiti niti pravo. 
Tako je. Zato bo treba zelo korenito osvežiti zakonodajo. Jo prilagoditi novi realnosti. To je eno ključ­nih vprašanj prihodnosti: kaj bomo zapustili generaciji zanamcev? Danes države zbirajo podatke o svojih državljanih in jih na zahtevo posredujejo drugim državam ali nadnacionalnim institucijam. ZDA so še vedno nekoliko omejene pri vohljanju za lastnimi državljani. Zato uberejo bližnjico: po podatkih o nekem neznancu enostavno pobarajo Nemčijo, ki se z istimi barierami do (tujih) Američanov ne sooča. Pri nas je ključno, kako se bo do teh problemov opredelila EU. Da se ne bomo ukvarjali s sedemindvajsetimi različnimi zakonodajami, ampak le z enotno.

Kako pa je s hrambo prometnih podatkov? Do nedavnega so jih morali vsi slovenski mobilni opera­terji in ponudniki internetov obdržati obvezno in neselektivno.
Smo v smešni situaciji, saj je Evropsko sodišče veljav­no zakonodajo v celoti zavrglo. Obseg zbiranja je bil absolutno prevelik glede na rezultate, ki jih lahko varnostne ali podobne službe pokažejo, piše v odločbi. Isto so pokazale neodvisne raziskave. 

Fort Meade, kraj, od koder država ZDA vodi večino spletnih vohunjenj. Tam ima sedež zlogasna Nacionalna varnostna agencija (NSA), ki vzpostavlja globalni nadzorovalni aparat tako za internetne kot telefonske povezave in se bavi s kontrašpijonažo. Pa še Kiberpoveljstvo ZDA, zadolženo za spletno vojskovanje vseh vrst.

Spet smo pri globalnosti. Si svetovni igra­lec, naj bo to Rusija, ZDA, Kitajska ali EU, v konfliktnem svetu lahko privošči nižje stopnje nadzora v pri­mer­javi z ostalimi? Dodatne nagobčnike varnostno­obveščevalnim službam? Zagotovo bodo zatr­di­le, da se zaradi tega zniža varnost.
To je floskula, ki jo je treba absolutno zavrniti. Več nadzora ne pomeni več varnosti. Dandanes se jo v družbi gradi z drugimi elementi. Za primerjavo ponujam koncept mehke in trde moči v globalnem svetu. Razmislimo, kaj zagotavlja kateri tip in v kakšnem obsegu pri vojnah in drugih izzivih.

Rusija in Kitajska svoje ljudi učinkovito obvladujeta in tudi tako se njune elite držijo na oblasti. Vp­rašanje je, si lahko Evropa in ZDA privoščita nas­protno? Pa da ne bo dvoma, evrops­ke države niso ravno nedolžne, sploh pri kakšni Nem­čiji, ki je ve­selo pošiljala pakete v Ameriko. Glede na trend se obzorje ne jasni, prej se zbirajo črni oblaki.
Za zdaj imamo na tem področju še veliko nedefiniranosti in lukenj. Tudi zato številne državne institucije določene naloge kar predajo naprej podizvajalcem v zasebnem sektorju. Varnostna industrija je in bo še lep čas ena najhitreje rastočih. Zelo pomembno, ključno je, da filigransko definiramo njihove na­loge in jih podvržemo ostremu nadzoru. Za pres­topke mora obstajati kazen. Če bomo sistem pametno in premišljeno formirali v Evropski uniji, sem prepričan, da bodo morali drugi globalni igralci slediti določenim smernicam. Naproti pravi, odprti družbi, kjer bomo lahko še naprej ustvarjalni brez samocenzure. Brez zapiranja med štiri stene.

Uveljavljene slovenske politične stranke izključujejo znanstveno in civilno javnost, trdi pirat. Še huje se mu zdi, da pripravo lepega dela zakonodaje prepuščajo interesom zunaj vladnih institucij.

Kje je upor mladih?
V Sloveniji se je zelo dobro pokazal na protestih proti Acti, kjer so mladi množično povedali, da si ne želijo nadzora nad njihovo zasebno rabo medmrež­ja, trgovanja s temi podatki in celo kazenske odgovornosti. Danes se manifestira nalinijsko in prek družabnih omrežij. Mladi so siti postopkov, birokracije in politike, ki njihovih potreb sploh ne prepoz­na. Kaj šele, da bi se z njimi ukvarjala.

Prepričan sem, da je imel lep delež srditih protestnikov v žepih androidneže, ki Googlu na pladnju servirajo informacije. Definicija zasebnosti se sp­re­minja. Morda bo čez dvajset let povsem normalno in logično, da je tako. Vam, Piratom, pa bo slehernik očital, da tečnarite brez potrebe.
Z uporabno pametnih telefonov smo se nedvomno odpovedali dobršnemu delu zasebnosti. Mislim pa, da to vprašanje ne bo izgubljalo aktualnosti, kveč­jemu nasprotno. Na nas je, da pritiskamo za spremembe zakonodaje, ki bi uredile to področje.

Pirati ste začeli beležiti lokacije kamer na javnih prostorih. Zakaj?
Beležimo vsesplošno snemanje javnih prostorov, ki ga izvajajo zasebne varnostne ali občinske službe, včasih pa tudi posamezniki. Sicer so podvrženi zakonodajnim zahtevam, a se v praksi ne izvaja nobenega nadzora nad tem. Polno je IP-kamer, ki video točijo naravnost na net. Vsakdo z malo znanja jih lahko upravlja v ... neke svoje namene. Obenem se krči javni prostor, ki bi v osnovi moral zagotavljati minimalno anonimnost posameznika.

Interneti so poglavitno področje delovanja slovenskih piratov, zato vladi tečno gledajo pod prste, kako ga svira pri svojih nalinijskih sistemih. Vsake toliko proteste ponesejo na ulice.

Ni to neke vrste protislovje?
Po eni strani je. Po drugi strani pa je ta poseg v zasebnost v javnem prostoru že tako vseobsegajoč, da je izgubil prvotni namen.

Pirati ste od malega zaznamovani s kršenjem avtorskih pravic, saj že ime kaže na piratiziranje. Se zavzemate za protizakonito delovanje ali je to le trdovraten predsodek v javnosti?
Zelo pomembno je ločevati med zasebno in komercialno rabo avtorskih del. Kdor jih uporablja pridobitniško, je avtorju dolžan plačilo. Pirati nismo proti temu. Močno pa nasprotujemo ideji, da bi bili pri zasebni rabi podvrženi nadzoru in hujšim posegom v zasebnost. Ta kategorija je namreč v življenju posameznika veliko pomembnejša od vprašanja avtorskih pravic. Diskrepanca je zelo velika.
Pirati smo eni največjih uporabnikov avtorskih del. Zelo si želimo, da bi nam bila dostopna prek ustreznih platform, ki bi omogočala plačilo nadomestila ustvarjalcem. Žal jih ali ni, so zaklenjene ali v naši regiji nedostopne, ali pa so platforme hudo slabe. Industrija zavira razvoj in kar se tega tiče, smo pirati in avtorji na skupnem bregu. Naposled bomo ustvarili skupne distribucijske kanale, če založniki svojih štacun ne bodo prilagodili času. Težava ni izo­gibanje plačilu, temveč slabi poslovni modeli. Vse raziskave so namreč pokazale, da tudi največji uporabniki interneta želijo za vsebine plačati.
To ni edina stvar. Za uporabo videa, glasbe, knjig, da ne naštevam dalje, nimamo neke baze podatkov, kjer bi lahko uporabe in plačila želeči lahko izvedel, kdo je avtor in kako ga lahko kontaktira. In to je zelo velik problem. Nihče si ne želi centralnega registra, ker bi uporabnik dobil neposreden stik z ustvarjalcem, posredniki pa bi izgubili svojo moč. Uporabnik se je vedno prilagodil. Izbral je lažje dostopne kanale in že danes ima na voljo alternative. Preprosto na koncu trg pove svoje. Industrije pa so kot dinozavri, ki slepo čakajo na komet.

Vse te prilagoditve niso nujno dobre za avtorje. Spotify, največji pretočnik melodij, za milijone predvajanj nakaže par piškavih krajcarjev, kar je razvrednotenje glasbe.
Spotify ni ravno dober primer, saj res skopo odmerjajo nadomestila. Še vedno pa je to industrija. Ni trg padel do te mere, da se avtorskih del ne bi plače­va­lo. Seveda se jih, vendar so se morali situaciji na trgu prilagoditi tako avtorji kot uporabniki. Kdor želi v zasebne namene poslušati glasbo, ima kopico možnosti, navsezadnje tudi torrente. Ampak kdor je pravi oboževalec nekega benda, si bo nabavil neko izdajo, naj bo to tlačenka, vinilka ali kaj tretjega. Za­gotovo bo med občinstvom na koncertu. Obseg denarja, ki se troši za avtorske pravice s strani ljudi, se ni zmanjšal. Kvečjemu se je povečal.
Pirati opozarjamo, da največje založbe ustvarjajo bende za eter. Za radie in TV-postaje, kjer imajo vnaprej zakupljene pogoje, koliko bo določen ansambel z določenim poslovnim modelom obrnil. In to so zaprti sistemi. Če želi umetnik vanje vstopiti, se mora svojim pravicam praktično odpovedati. Z njimi potem prekupčuje industrija, ki ima monopol.

Nevtralnost je načelo, po katerem ponudniki interneta ves promet po kablih obravnavajo enako ne glede na njegov izvor in cilj. Hipotetičen primer: Telekom ne sme poskrbeti, da bi se vam portal Siol.net odpiral hitreje kot konkurenčni 24ur.com, in slednji ne more doseči boljše obravnave niti, če plača.

Kaj pa torrentiranje? Lahko vaš odnos predstavite na primeru slovenskega Partisa?
Torrentiranje ni nič novega. Šteje se kot zasebna, nepridobitna raba, za katero ni treba plačevati nado­mestila. Vanjo spada tudi Partis. Kot taka je pod zakonodajo, ki to pokriva, popolnoma legitimna.

Pa imamo v Sloveniji dovolj visoko kulturo spoš­to­vanja del? V smislu, da ni preveč razširjenega zastojnkarstva, ko človek pri denarju iz principa ali navade ne bo odštel niti evra za legalno kopijo?
Imamo. Večina avtorjev je hkrati uporabnikov in se tega zaveda. Poglejmo samo trg vinilk, ki je ponovno v vzponu! Ljudje vedo, da z nakupom podpirajo ustvarjalca, zahajajo na koncerte, obiskujejo performanse, predstave ...

Kako pa je s tem pri igrah?
Pri igrah je zgodba sila podobna. Trg je s pojavo storitev, kot so Steam, Good Old Games, Desura in tako dalje, povedal, da z dostopno storitvijo po dostopni ceni torrentiranje postaja vse manj pogosto oziroma predstavlja le uvod v nakup igre. Najbolj pozitivna primera, kjer trg stopi do kupca in ne ob­ratno, sta GOG in Humble Bundle, ki se neprenehoma trudita, da njihovi kupci ne trpijo nelagodij, kot sta zaščita DRM ali neprilagojenost operacijskemu sistemu. Avtorji pa pri prodaji ne nasankajo z drobtinskimi deleži. Humble Bundle ponuja doniranje deleža cene dobrodelnim društvom, kar je dodaten korak naproti boljšemu svetu. Sp­letni strani pa v prihodnost korakata s pozitivnim doprinosom. Daleč od tega, da bi ju piratstvo potun­kalo v rdeče številke. Trudi se tudi Steam, saj ima vedno več iger na sis­te­mih z odprtokodnimi rešitvami, neodvisnim avtorjem pa nudi samopromocijsko storitev Greenlight ter sistem Early Access, preko katerega lahko nadobudni nabijalci iger vanje takorekoč 'investiramo' tik po spo­četju prve različice, kljub temu, da je lahko uradni izid igre šele nekega dne leta 2142.
Predvsem pa moramo izpostaviti, da trg z raču­nal­niš­kimi igrami bolj kot ostali cilja na mastnokožne najstniške mozoljarje. Ti nimajo zanes­ljivega finan­č­­nega vira, ra­zen bogatunskih star­šev, ki njihovo st­rast do iger razumejo ali ne. Zato intenzivno piratizira­jo. Če sp­re­­menimo ciljno skupino na malo starejše, ki že imajo nek lasten prihodek, so le-ti kljub obstoju piratstva pripravljeni nameniti svoje prigarane dinarje avtorjem njihovih časomlatcev.

Piratje ste hudo kritični še do trgovinskih sporazumov. Od Acte do TTIPja, kaj vas moti pri njih?
Sklepajo se z namenom lažjega pretoka blaga in storitev. Posledično pokrivajo področja, kot so carinske in sorodne dajatve. Te pa so že na tako nizki stopnji, da stvar niti ni sporna. Danes se v bistvu sprejemajo za druge stvari. Za trgovanje s pravicami, patenti, z informacijami. Stvari, ki podjetništvu in ljudem ne predstavljajo zares problema, omogočajo pa večji dobiček največjim svetovnim igralcem s tega področja, naj bo to hrana, zdravila ali varnostne tehnologije.

Pred leti je na ulice Ljubljane odšlo tri tisoč mladih. V nos jim je šel mednarodni sporazum ACTA, ki je bil dovolj nedorečen, da je omogočal izklapljanje ljudi z interneta radi kršenja avtorskih pravic.

Kaj ljudje izgubijo, če imajo ti igralci dobiček?
Težava ni v dobičkih, temveč v tem, da bi se neki zakonsko določeni standardi, ki veljajo za nas dr­žav­ljane, morali znižati. Ali pa bi jih celo odpravili le zato, da pride do podpisa med EUjem in ZDA. Partnerja se ne dogovarjata za najboljši možni sistem, nego za najmanjši skupni imenovalec. Moralo bi biti nasprotno, iskati bi morali najvišjo skupno točko, da bi lahko vsi imeli nekaj od tega. Poslabšalo se bo varstvo hrane, ohlapnejši bo nadzor nad zdravili, nad varnostjo uporabe tehnologij, denimo avtomobilskih. Imamo vprašanje trgovanja z bazami podatkov. Nismo proti trgovanju in smo za biznis, vendar ne na račun pridobljenih pravic.

S temi pobudami dajete vtis, da ste 'proti' stranka: proti korporacijam, proti korupciji, proti ...
Protikorupcijska smo v absolutnem smislu, o čemer pričajo naše številne pobude za transparentnost delovanja državne uprave. Lep primer je Supervizor, ki je naredil marsikatero spremembo v Sloveniji in v katerega so vpeti številni posamezniki iz naše skupnosti. Delovanje države naj bo čim jasneje razvidno, saj se navsezadnje financira z javnim denarjem. Nismo protikorporativna stranka, le gre nam v nos, ko želi kak močan lobi degradirati sistem za državljane v imenu dodatnega dobička.

Kaj pa porečete na kritike, da ste pravzaprav zgrajeni na enem samem problemu, kot denimo neka upokojenska stranka? Vam je uspelo sestaviti nek celovit, koherenten sistem stališč, ki bi deloval v primeru prevzema oblasti? Tam mora državnik iz­ka­zati tako učinkovito delovanje tukaj in zdaj kot sprotno prilagajanje novonastalim okolišči­nam.
Nekateri nam res očitajo, da smo enoproblemska stranka. To ne drži. Definirali smo nekaj jedrnih področij in iz teh razvitih dikcij nato vzpostavljamo stališča do zelo različnih tematik. Konec koncev ni vprašanje, ali imaš prav vse točno definirano v programu, temveč stvar načel. Ta imamo razvidna in pokrita. Sposobni smo najti rešitve s kateregakoli področja, ki bi ga upravljali v primeru prevzema vajeti države. Na svoje sestanke pogosto vabimo zunanje strokovnjake, da lahko aktivni člani pridejo do najboljših virov in iščejo kreativne rešit­ve. Tudi na oblasti moraš biti sposoben hitro poiskati ustrezne informacije, jih analizirati in se odzvati.

Ko se zavzemate za svobodo in manj nadzora, pri­vabljate ljudi nasprotnih političnih polov. Za svobodo in manj države so tako libertarci kot anar­histi. Njihova stališča so si drugod diametralno nasprotna. Kako razrešujete tak antagonizem?
Z veliko odprtega dialoga in izgradnjo kompromisa, nikakor pa ne z ideološke ravni. Najprej moraš vz­postaviti argumente, šele nato lahko izpostaviš neko mnenje. Nekatere smernice za interpretacijo ostalih področij nam definira že program. Smo pa za iskanje kreativnih rešitev problematik, ne za izpostavljanje problematik samih po sebi. 

Naslednje redne volitve bodo leta 2018. Boste piratsko galejo popeljali v Državni zbor?
Pričakujem precej večji odziv. Navsezadnje bomo nanje veliko bolje pripravljeni, saj ves čas izboljšu­je­mo organizacijo. Tako že zdaj prav vsi člani sodelujejo pri volitvah in nalinijski izgradnji sistemov. Tega nima nobena druga stranka v Sloveniji. Ne samo to. Vse, kar bomo zgradili, bomo po odprtokodnem principu dali na voljo nevladnim organizacijam. 

Kam so vsi piratje šli? objavljeno: Joker 268
november 2015