Revija Joker - Internetni cvek iz starih casov

ČLANKI
stranka » članki » anali » Internetni cvek iz starih casov
...
Internet je sredstvo komunikacije, ljudje pa najdemo vedno nove na­či­ne, kako se pogovarjati, dočim stara romajo na smetišča zgodovine. Quattro se vrne k enemu od takih, IRCu, in ugotovi, da še vedno miga.

Ko je bil splet še mlad, je bil IRC - Internet Relay Chat edina prak­­tična možnost, kako se v živo meniti z drugimi uporabniki. Nastal je kot nadgradnja ukaza talk v operacijskem sistemu Unix. Talk je pogovor omogočal le dvema, kar je finskega študenta Jarka Oikarinnena tako motilo, da je leta 1988 spisal 'network chat'. Finske univerze so novost pograbile in kmalu pričele razmišljati, da bi samostojne čvekalne sisteme povezale. Tako je iz network chata nastal IRC in se iz dežele tisočerih jezer razširil po svetu. K temu je bist­veno pripomogel še en študent, Palestinec Khaled Mardam-Bey, ki je spisal najpopularnejši okneski čvekalnik - mIRC.


Besede, besede, besede
IRC je povsem tekstovna zadeva, ki bo marsikomu videti kot ostanek internetne prazgodovine. Ne zaman, kajti uporabljali smo ga v časih, ko smo internet pla­če­vali glede na telefonske impulze in za povezovanje poslušali hreščanje modemov. Ubornost klicne povezave je zahtevala špartanske vmesnike in optimizacijo na vsakem koraku. A čeprav imamo zdaj bogato okrancljane neposredne sporočilnike, kot sta Windows Messenger in Skype, čveke na Facebooku in hangoute v Googlu+, kjer se lahko gremo prave videokonference, ter kljub mobilni obsedenosti veči­no­ma komuniciramo tako kot nekoč - tekstovno. Tudi zdaj je pomembneje, da imaš s kom govoriti, kot to, kaj vse ti omogoča sodobna tehnika. Zategadelj ircarska omrežja še vedno obstajajo. Uporabniki se vedno znova vračajo tja po nasvete ali razdret kako žaltavo s starimi prijatelji, znanci ali naključneži.
Omrežja, pravim, ne omrežje, kajti IRC ni globalno enotna reč. Na spletni strani Irc.netsplit.de jih je navedenih več kot šeststo, količina hkratnih uporabnikov pa ostaja med 400.000 in 600.000, odvisno od ure in dneva. Najbolj poseljena so Quakenet, Efnet, Undernet in Ircnet.
Slovenci smo vedno v glavnem ždeli na slednjem, ki je veljal tudi za najbolj anarhističega. Nekdaj smo bili ena največjih čvekalnih nacij, saj so trije slovenski st­rež­niki na višku ircarske vročice gostili skoraj deset ti­soč klepetulj naenkrat. Danes jih je na enem samem (Irc.arnes.si) še kakih tristo ali štiristo, od tega je polovica robotov. Strmi upad gre pripisati najprej MSNju in kasneje Facebooku.

Bog obvaruj, da bi se na kanalu prikazal z vzdevkom, ki je zgolj namigoval, da si ženskega spola! Nespodobna povabila so se vrstila, eno bolj prostaško od drugega. A šlo je za potrebno mularijo. Pravih perverznežev ni bilo dosti.

Vsak je lahko moj prijatelj
To je škoda, kajti družabna omrežja te zvečine zaprejo v krog 'prijateljev', dočim si lahko na IRCu klepetal s popolnimi neznanci in tako sklepal nove vezi. Čvekalni sistem je namreč zasnovan na kanalih, kamor prihajajo ljudje s podobnimi interesi, in so označeni z lojtro - #slovenia, #gay.si in tako dalje. Istočasno pa omogoča zasebne pogovore z dvoklikom na osebkov vzdevek. Morda je ta sistem s svojimi krogi še najbolje povzel Google+, dočim je Twitter živ dokaz, kako odmeven si lahko s kratkimi sporočilci in je kot tak duhovni naslednik IRCa.
Za razliko od čivkov, kjer si lahko vzameš čas za naslednjo modrost in ne bo ušla nikomur, ircanje poteka v živo. Zato si moral biti za status carja urnih misli in še urnejših prs­tov. Ali poznati katerega od opov (ope­raterjev) na kanalu, da je kickal in banal rajo, ki ji mentalno nisi bil kos. Terno si zadel, če si poznal ircopa, upravitelja strežnika, ali to celo postal. Okoli lastništva kanalov in odstranjevanja deviantov so se vča­­sih bile prave vojne, takeoverji se jim je reklo. Ena takih se je bila okrog #joker. V tistih časih je bil ravno IRC povod za to, da so DDoS sprožili celo proti internetnim ponudnikom, ne le nezaželenim ircarjem.
No, večina je tja vseeno prišla debatirat oziroma iskat srečo pri nasprotnem spolu. Vsiljivost njega dni ni poznala meja in večina deklic je hitro ugotovila, da se je bolje skrivati za moš­kimi oziroma vsaj nevtralnimi ni­cki. Kdor se je izkazal za vrednega, je itak zasebno izvedel, ali ima šanse namočiti. Tudi sle­čene slikice so rade potovale sem in tja. Tega ni bilo malo, tako kot ne humornih izmenjav. Dotične bi dan­današnji zagotovo pristale na 9gagu, svojčas pa smo imeli Bash.org in slovensko različico Pisoar.org. Obe strani še vedno delujeta in ob prenekaterem is­kri­­vem trenutku na njiju se boste od srca nasmejali. Zlasti v spomin, kako je bilo fajn.

Protokol DCC je omogočal, da si se na ircu oskrbel s piratsko robo. Tako sem recimo prišel do svojih prvih sezon Zvezdnih stez :).

Kaj bomo s tem v letu 12?
Že res, da je IRC zastarel sistem, ki je obstal nekje na koncu prejšnjega tisočletja. Vendar to ne pomeni, da je njegova uporabnost ničelna. Čezenj si je še vedno moč izmenjevati datoteke, strogo tekstovni pogovor porablja zanemarljivo količino podatkov in dosegljivost strežnikov, ki jih od začetka upravljajo prostovoljci, ni za odmet. Ravno volonterstvo je tisto, kar omrežja drži pokonci. Če bi bila reč usmerjena pridobitno, bi šla že davno pod rušo. Nadalje ircarski programi obstajajo za praktično vsak sistem, tudi za telefone in tablice. Je najbolj enostavna konferenčna zveza med uporabniki, razpršenimi po vsem svetu.
Masovni eksodus na družabna omrežja je imel pozitivno stran. Hkrati so odšli virusi in spammerji, zato je vzdušje dokaj spokojno. To sicer pomeni, da gor ni punc, torej poglavitnega razloga, da bi se znova priklopil. Še vedno pa obstaja strah, da te začopati pilot, podmorničar in vikinški snajper IVAN_O. Kaj bi se delal lepega, tudi sam se še vedno pojavljam tam in rečem besedo ali dve s staro gardo. Morda bi nam lahko prišel reči živijo še kdo. V spomin na stare čase ali zato, da vidi, kako fino smo se imeli nekoč.

Internetni cvek iz starih casov objavljeno: Joker 230
september 2012