Revija Joker - Konec wiitalnosti

ČLANKI
stranka » članki » anali » Konec wiitalnosti

Spletni mrak
Wii, ki signal lovi brezžično in mu je treba priključek et­hernet dokupiti, nima resne sistemske podpore za in­ternetno večigralstvo. Posamični naslovi, kot sta Ma­rio Kart Wii in Monster Hunter, imajo to plat porihtano. A gre za izjeme, saj je Nintendova spletna arhitektura zanikrna. Med drugim zaradi dolgih številčnih šifer, ki jih je treba v mnogih naslovih vnašati za povezovanje z ljudmi, da te ne napadejo pedofilski predatorji. Brezplačnost je slaba tolažba in šele wii U bo prinesel resno povezovalno platformo Nintendo Network po zgledu Playstation Networka. Informacijski ka­nali v glavnem meniju, kot sta novičarski in vremens­ki, spletni brskalnik, pošiljanje sporočil v ozadju (WiiConnect24) ter stvaritev brezžične lokalne mreže so majhen obliž na pekoči rani, zaradi katere tipski wiijev multiplayer teče na deljenem zaslonu. Vsled st­rojne podhranjenosti ima dostikrat težave z gladkostjo, je pa res, da je tako spodbujena fizična dru­žab­nost. Lego igre, kot so Lego Harry Potter, Lego Star Wars in Lego Indiana Jones, so za mnoge najbolj uži­vantske prav na wiiju.
Del vsemrežne žalosti sta digitalni trgovini Virtual Console in WiiWare. V prvi tržijo stare uspešnice za minule sisteme, kot so SNES, game boy in C64, drugo pa so si zamislili kot izložbo za cenejše naslovčke. Oboje je nekaj časa za silo migalo, zdaj pa je potihnilo in se preusmerilo na 3DS. Dotok svežih iger v WiiWare se je ustavil, pri čemer zaloga že tako ali tako ni nič posebnega in je daleč od Steama ter PS Stora. Virtual Console pa ima ostudno nabreknjene cene, kajti 8 evrov za dvajset let stare mega drivove igre ali 10 za one z N64 je rop pri belem dnevu. Za nameček ima japonski VC bistveno več iger kot ameriški in le-ta več kot evropski.

Konec wiitalnosti objavljeno: Joker 232
november 2012