Revija Joker - Konec wiitalnosti

ČLANKI
stranka » članki » anali » Konec wiitalnosti

Posiljenost mahanja
Opletanje z wiimotom je za vsakdanjega človeka bolj razumljivo od pritiskanja gumbov. Hkrati pa je na dolgi rok manj praktično. Tu leži velika wiijeva sitnost: utrudljiva nadzorna metoda. Čeprav moraš v arkadni sekljačini tisočkrat pritisniti gumb za zamah z me­čem, gre za miniaturne gibe prstov. Ko pa moraš rav­no tolikokrat trzniti z wiilijincem, je to neprimerno bolj naporno, kar se je izkazalo v nemalo primerih, od Perzijskega princa naprej. Da ne omenjam smešnosti hitrega mahedranja po luftu. Taka kontrola mora k nečemu prispevati. Pohvalni so prvoosebno merjenje v Metroidu in Zeldi, kaligrafija v Okamiju, simuliranje moči udarca s katano v Red Steelu 2, ki tako kot Skyward Sword terja modulski dodatek motionplus za natančnejše zaznavanje. Ta nemalo pripomore k ob­čut­ku v Tiger Woods PGA Touru. Hvalevredni so tudi sekundno odzivanje v WarioWare: Smooth Moves, žo­ga­nje v Mario Strikers Charged in usmerjanje modrega ježa v Sonic and the Secret Rings. A prevečkrat je miganje samo sebi namen, na primer v SSX, kjer igralnosti škodi slabo zaznavanje risalnih karafek za monster trike. Vzdušnost gor ali dol, če se ozrem nazaj, gibalni kontroler za igranje ni bil wiiagra.

Nintendo rad kaže čedne ljudi. A čeprav bi bilo v resnici več vampov in škrbin, je Wii Music dejansko sposoben ustvariti prešerno vzdušje.

Konec wiitalnosti objavljeno: Joker 232
november 2012