Revija Joker - Večna loparja

ČLANKI
stranka » članki » anali » Večna loparja
...
Minilo je debelih štirideset let, odkar je v skromni delavnici nas­tala ena prvih videoiger, kultni Pong. Sneti vrže kvadratno žogico med odbijača in se prepusti nevihti zmerom urnejših volejev.

Hitro bi se našel Slovenec, ki bi Pongu kratil kultni status, češ, da kot ameriški produkt tod ni bil nikdar priljubljen in prepoznaven. A raztrobljenost pod Alpami niti najmanj ne vpliva na umestitev v dvorano velikih. Vstopa vanjo mu ne bi preprečili niti opazki, da ni ne prva domača, ne prva avtomatna igra, kajti ta naziva gresta Magna­vo­xo­vemu odysseyju ter Computer Spacu. Pong je namreč tisti izdelek, ki je 'industrijo' – narekovaji zato, ker to v zgodnjih sedemdesetih še ni bila – postavil pod žaromet masovnih medijev. 
O njem so poročali časopisi, radio in televizija ter ga uporabljali kot sopomenko za novo obliko zabave. S tem niso imeli težav, kajti kot izpeljanka tenisa je bil takoj dojemljiv in ni spomnil na vesoljsko geekovsko mesarijo. Zaradi njegove orjaške popularnosti in prisotnosti celo v zdravniških čakalnicah so vsakdanji ljudje videošpilne avtomate nehali povezovati z zakajenimi prostori, kjer se zbirajo sumljivci. Z njim je Atari nabral dovolj novcev za izdelavo legendarnih sistemov, kot je bil 2600, v videoigre pa so na hrbtu Pongovega uspeha vstopili Colecovision, Nintendo, Konami in mnoga druga podjetja. Iz njega je zrasla zvrst odbijanja žogice v zid opek z znanim predstavnikom Arkanoidom. Bil je in je še učni pripomoček za novopečene programerje. Vse to pa je primezelo iz ideje, ki se je sprva zdela neobetavna.

Malo tujega in malo svojega
Nolanu Bushnellu in Tedu Dabneyju, ki sta leta 1972 v Ameriki ustanovila Atari, se loparjasta zamisel ni zdela nič posebnega. Udejanjila sta jo zato, ker sta že podpisala pogodbo s tvrdko Bally za fliper, elektromehanski avtomat in videoigro ter nista imela na lagru ničesar boljšega. Srečoma sta v službo vzela brihto, inženirja Ala Alcorna. Tega sta hotela s Pongom preizkusiti, preden bi se lotil dirkalne igre, od katere sta si obetala dolarje. A usoda je hotela drugače.
Blazno izviren Pong ni bil. Videz z navpik postavljenima loparjema na levi in desni, ki se gibljeta gor in dol ter odbijata žogico drug proti drugemu, so kratkomalo ukradli igri Tennis za prej omenjeni odyssey. Tej prvi hišni konzoli so takisto sunili kontroler – igralca sta loparja nadzorovala s sukanjem vsak svojega okroglega gumba s potenciometrom.
Toda finta je bila v za tiste čase napredni grafiki in posrečenih prijemih. Kvadratek, ki je simboliziral žogico, namreč ni imel stalne hitrosti, marveč je šibal vse hitreje. Ne zvezno, marveč v skladu s tem, katerega dela loparjev se je dotaknil. Bliže robu, kot je bila točka odboja, večji je bil pospešek, ki zaradi napetosti in zabavnosti ni pojenjal. Loparja pa nista dosegla koncev zaslona, marveč sta zgoraj in spodaj puščala toliko prostora, da je žoga lahko švignila mimo. S tem se je zmanjšala verjetnost dolgih, dolgočasnih partij.
Piko na i je prispeval svojstveni ovoj. Pokonci postavljeni, doma narejeni kabinet je bil kričeče rdeče in oranžne barve, s čimer je stranke vabil že od daleč.

Zviti poslovneži
Nolan, Ted in Al so Pong po dolgem prepiru okrog tega, ali naj ga sploh obdržijo, za štos postavili v lokalno kalifornijsko krčmo. Tam je že bilo sedem drugih avtomatov, kar je pomenilo dosti e-zabave željnih ljudi. Ker je bil kabinet prenizek, so ga morali zadegati na prazen sod vina, ki ga je prispeval oštir.
V kratkem času je Pong crknil dvakrat. Prvič zaradi izrabljenih potenciometrov, ki niso bili pripravljeni na naval. Drugič pa, ker so obiskovalci, ki so stali v dolgih vrstah, vanj zmetali toliko kovancev, da so se ti začeli kotrljati po elektroniki. Zajemal jih je namreč primitiven mehanizem, izpuljen iz pralnega stroja v javni pralnici.
Družbeniki so zavohali, da imajo pred sabo dober posel, in so denar vložili v še dvanajst strojev. Vse so nemudoma prodali, a pred sabo so imeli visoko oviro: pogodbo s firmo Bally, ki bi jih stala vsega zaslužka. Zato so se pred šefi pretvarjali, da je Pong neumnost, in strašno hvalili idejo o omenjeni dirkalni igri, ki je niti delati še niso začeli. Bally je zagrizel v trnek in storniral dogovor, Atarijevci pa so lahko končno začeli tržiti lastni umotvor.
Nedolžnost tistega časa je bila taka, da so za skladiščni prostor s sekiro prebili zid izpraznjene pisarne zraven svoje, ker prvih petdeset komadov niso imeli kam dati. Ceno 937 dolarjev pa so določili tako, da so pogledali skozi okno in videli registrsko tablico naključnega parkiranega avtomobila – vedeli so le, da morajo računati manj kot jurja. No, vodil jih je mladostniški žar in do konca izdelovalne dobe leta 1974 so v promet spravili 8000 kosov. Običajna količina za tisto dobo je bila 1500. Dodaten cekin so vrgle številne domače predelave in nadaljevanja.

Pong je ironično našel pot na odyssey (na sliki), a je bila verzija spet slabša. Predvsem na zaslonu ni bilo točk, kar je bila odlika izvirnika.

Brez teniškega komolca
Ko sem se Ponga lotil na retrorazstavi letošnjega sejma Gamescom, sem pod primitivno mehaniko, grobo grafiko in zvokom, omejenim na robotsko golčanje in ponggg! pri odboju žogice (ime je izpeljanka tega ali navdiha od besede pinkponk), začutil draž, ki jo je špil moral imeti v zgodnjih sedemdesetih. Stalno pospeševanje kvadrateljca je enostavna, toda genialna dizajnerska poteza in kljub neznanski osnovnosti je bilo sejemsko črnobelo tekmovanje s sočlovekom zabavno. Ni slabo za štirideset let staro mašino.

Večna loparja objavljeno: Joker 233
december 2012