Revija Joker - Desničarske preštevalnice reber

ČLANKI
stranka » članki » anali » Desničarske preštevalnice reber

Od spodaj gre laže
Ker si bil brez fajerbolov in mitraljezov (pištola je v brawlerjih redkost), si moral odkriti alternativne taktike. Ena je bila raba hladnih orožij, od svinčenih cevi prek bičev do sodov, ki si jih pobiral in metal. Takisto si se zatekel k okolici - kanalje si speljal do prepada ali pred požar in jih prebutal tako, da so zletele vanj. Kajpak se je to hitro zgodilo tebi, če nisi bil previden. Spretni pa so opazili naprednosti, kot je bilo odbijanje nožev med letom, če si gumb stisnil v pravem trenutku, na primer v Double Dragonu.
Najbolj uporabna zvijača je bila povezana s kvazi 3D-naravo teh špilov. Če je igra podpirala premikanje gor in dol, si imel med približevanjem sovražnikom direktno z leve ali desne nemalo možnosti, da jih boš fasal. Zato si junaka peljal tako, da je stik z neprijateljskimi gibljivimi sličicami vzpostavil od 'spodaj' ali 'zgoraj'. Povrhu si na ta način z manj težav izvedel prijeme, ki so v teh špilih običajno samodejni.
Seveda je bilo vse to laže reči kot storiti. Mejo uspeha je velikokrat določala gručica pikslov, ki si jo ob tipično hitrem odvijanju zlahka zgrešil. Povrhu za obnavljanje moči nisi imel dosti priložnosti. Tečnobe so sem in tja izpustile kak sendvič ter iz razbitih objektov v okolju, kot so bili poštni nabiralniki, je zletela ocvrta piška. To pa je bilo vse.
Take so torej okvirne zapovedi žanra. Pisanost so zagotavljale mnoge tematske variacije, od daljnjevzhodnega onegavljenja (Kung Fu Master, Karateka) prek zahodnjaških mean streets (Renegade) do tolkiensko fantazijskih scenarijev (Golden Axe). Važno je bilo predvsem, kako boš triumfiral z dokaj majhnim naborom orodij, zaradi katerega so bili ti špili brž razumljivi vsakomur. Obenem pa je bilo v vrhunskih predstavnicah dovolj nians za dolgoročno zanimivost.

Risarije na škatlicah s kasetami so bile stripovsko cenene. Publiki ustrezno, kajti brawlerji niso naslavljali intelektualcev, temveč mlade barabine v geekovskih telesih, rastoče ob tovrstnih filmih.

Zvrst z brado
Vsled temeljne preprostosti, ki se pri selitvi na hišne naprave ni spremenila, in zmerom večje norosti pri vsebini, saj smo sčasoma rajžali med robote in v vesolje, so beat 'em upi ostali popularni kakih deset let. K temu je obilno prispevalo dejstvo, da si lahko marsikakega nažigal s kolegom. Ravbarje sta obstopila in si jih pošiljala od pesti do noge kot med Seagalom in Norrisom. Rezultat: krvav zdriz in velika nasmeška. Kasneje se je število sodelujočih povečalo na štiri, čeprav je to že pomenilo gnečo na zaslonu.
Brawlerjev niso ferderbale pretepačine vrste eden na enega, marveč poligonske 3D-igre na 32-bitnih konzolah sredi devetdesetih. Te so prinesle kompleksnost, s kakršno se žanr ni mogel kosati, okus široke (beri: konzolne) publike pa se je usmeril v kinematografično predstavitev in življenjske like. Vplivalo je tudi, da so se poslovile prostodušne, ultranasilne filmske akcijade osemdesetih in z njimi mišičasti fotri tipa Dolph Lundgren. Prišla je nežnejša doba in dvorazsežne izbijalke zob so se spremenile v krmo za obo­že­valce starega. Od tod se niso več premaknile.
Vendar se je niša obdržala. Na eni strani so za to poskrbele trirazsežne sekljačine tipa Dynasty Warriors in Bayonetta kot neposredne potomke klasičnih beat 'em upov. Na drugi strani emulatorji skrbijo za ohranjanje slednjih pri življenju, dočim se je v novi dobi nabralo kar nekaj svežih dvorazsežnih brawlerjev. Zato je z žanrom tako kot s klasičnimi avanturami. Ne poka od zdravja, a ni umrl. Drema in ti občasno stisne kak mae geri v glavo.

Desničarske preštevalnice reber objavljeno: Joker 234
januar 2013