Revija Joker - Larry: pikslasti fukfehtar

ČLANKI
stranka » članki » anali » Larry: pikslasti fukfehtar

Leisure Suit Larry In the Land of the Lounge Lizards (1987)
Ob pogostem reševanju kraljičen in galaksij je bila fukfehtarska odprava že sama po sebi nadprivlačna. Osnovna ideja in vse uganke so bile sicer sposojene od Mehkega porniča, a Larry in Al sta igri vdahnila dušo. Izvirnik ni imel niti piksla grafike in je bil pravzaprav v vseh pogledih zastarel, neoseben špil s pič­li­mi možnostmi in skromnimi opisi. Nova pustolovš­či­na pa se je predstavila v tretjeosebni animirani podobi, ki jo je škatla celo oglaševala kot 3-D (to je cikalo na možnost sprehajanja pikslastega možiclja v globino), vključevala celozaslonske slike babnic in bila napolnjena s humornimi, skoraj najstniško butastimi komentarji dogajanja ter predmetov. Všečno sta jo delala prav tako Larryjeva nespretnost in bolj sproš­čen ukazovalni besednjak. Ne le, da si nekaznovano pisal slut tramp bitch hole fuck shit, celo spodbujan si bil v to. Al je pred izidom dal beta verzijo nekaj test­nim igralcem in vključil vohunsko funkcijo, ki je na disketo vpisovala vse njihove poskuse. Ko je videl, kaj vse so preizkuševalci vpisovali, je dopolnil mnogo opisov in komentarjev.

V prvih treh delih smo ukaze vtipkavali. Put on condom, screw hooker, take off condom. Če prvega in slednjega nisi naredil, je bil game over. Sierrinim igram lasten element je bilo točkovanje. Pike si dobival tudi za ne­ob­vezna dejanja in elegantnejše rešitve, a kake posebne nagrade za to ni bilo.

Igra se prične brez uvoda in tudi sicer štorija ni omembe vredna. Rdeče niti oziroma jasnega cilja sploh ni, tako da bolj kot ne bluziš po petih lokacijah mesta Lost Wages, nedomiselno težiš par babam, se poročiš in mukotrpno hazardiraš, pri tem pa neprstano crkuješ. Že ob napačnem koraku na prvem zaslonu te je zbil avto ali pregarbal silak v temni ulici. Bog ne daj, da si izstopil iz taksija brez plačila ali pozabil odstraniti kondom s tiča. A vse to nas pred četrt stoletja očitno ni motilo, saj je špil legenda. Geslo 'Ken sent me', kupovanje olagume, cenzurirana izguba nedolžnosti z grdo fračo in zaključna ljubezen v džakuziju so se neizbrisno vtisnili v spomin vsakega pustolovca. Poleg tega je bila statistika namakanja nadpovprečna. Če prištejem lutko, ga Larry vdene kar trikrat!  

Kupovanje tične palerine se je za vekomaj zapisalo v anale. Prodajalec je Larryja diskretno spraševal po barvi, okusu in velikosti, nakar se je odločitev zadrl na ves glas, prej prazna štacuna pa je kar naenkrat oživela. Uporaba kondoma je bila manj zanimiva, saj cenzorski napis ni bil odstranljiv.

Larryje avanture niso bili nikakršni porniči, niti erotične igre. Bili so le kup pikslov, silhuet jošk, pizdoliznih namigov, faličnih simbolov in jebačkih for. Nekaj bradavičk v kasnejših delih pa je bilo tako dobro skritih, da jih večina sploh ni videla. Vseeno je bil pred vsakim začetkom obvezen kviz polnoletnost, ki je postavil pet pretirano ameriških družbenih vprašanj. (Kako smo bili veseli, ko smo pogruntali, da lahko pitalice o Nixonu, Elizabeth Tyler in vietnamski vojni preskočimo z alt-x.) A ravno kvazi odraslost je vzrokovala, da je bila začetna prodaja novega Sierrinega naslova klavrna. Krivec je bil puritanski šef največjega trgovca tistega časa, verige Radio Shack, ki izdelka ni odobril. Vendar se je o sveži igri razširil dober glas, ki so ga povzeli celo množični časopisi in revije. V pol leta je Larry v deželi salonskih lizarjev postal uspešnica.

Izvirno Larryjevo igro so štiri leta kasneje odeli v posrečeno vegasto (Vegas-to :) ) disko grafiko in jo nadgradili s svežim miškovno-ikoničnim vmes­nikom, ki je vseboval novo ikono: šlic. Vsebinsko se je prefarbanka razlikovala le v pikolovskih pod­robnostih (cipa ne fafa več!).

Larry: pikslasti fukfehtar objavljeno: Joker 239
junij 2013