Revija Joker - Prijateljica. Ljubica. Domina.

ČLANKI
stranka » članki » anali » Prijateljica. Ljubica. Domina.

Splovitvene težave
Obetavni temelji so bili s tem postavljeni, toda prodaja ni stekla, za kar je bilo več razlogov. Prvič, Commodore je tisočico zastavil kot stroj za poslovne in napredne uporabnike, toda možem srednjih let, ki so kupovali računovodske programe, večpredstavne zmog­lji­vosti niso koristile. Tisti, ki bi se igrali, toliko denarja niso imeli in so se raje odločali za cenejši, okvirno primerljivi atari ST, medtem ko so v izobra­že­val­nih ustanovah delali z maci in PCji. Drugič, oglaše­vals­ka kampanja je bila medla in firma je v vsem za­četnem letu pro­dala celih 35.000 kosov. Tretjič, stroj ob štartu ni imel ubijalske aplikacije, 'killer appa'. Defender of the Crown je prišel šele kasneje. In četrtič, v Evropi so za amigo hoteli šest tisoč nemških mark, kar bi danes brez inflacije zneslo tri jurje evrov. Ironič­no je sčasoma ravno Evropa postala amigin glavni trg.
Cena ni bila edini začetni polom na naši celini, kajti trajalo je nič manj kot pol leta, da jo je bilo moč na tej strani Atlantika normalno kupiti. Razlog je anekdoti­čen. Ker je Commodore za amigo skrbel tako slabo, so njeni nezadovoljni inženirji v ROM skrili sporočilo. Če si vstavil disketo in držal osem določenih tipk, se je za šestdesetinko sekunde prikazal tekst: “Mi smo amigo naredili, oni so jo zajebali.” Ko je Commodore za to izvedel, je potegnil nazaj cele pošiljke in zadržal iz­delavo, dokler niso zamenjali čipov z uporniško parolo. To je zahtevalo čas in davek v kupcih.

Amigin operacijski sistem sta tvorila dva glavna dela. Ko si računalnik vključil, se je najprej zbudil BIOSu podoben del, imenovan Kickstart, ki je skušal naložiti igro ali operacijski sistem. Le-temu se je reklo Workbench in je deloval tako kot Windows na pecejih. Če si imel le disketnik in Workbencha nisi potreboval, si lahko vstavil flopi s špilom in šel naravnost vanj. Tako Kickstart kot Workbench sta prestala dosti revizij. Lastniki amige 500 in 2000 so delali z WB1.3, kasnejša modela 2000 in 4000 pa sta poganjala močno izboljšani WB3.0. Workbencheva najbolj privlačna lastnost je bila več­opravilnost (multitasking), istočasno izvajanje več nalog. Dokler ni zmanjkalo pomnilnika, si lahko v različnih oknih pisal besedilo, formatiral disketo in gledal, kako teče ura. Tak multitasking so peceji zmogli šele s prihodom Windows NT in z dosti več rama.

Sledilo je, kar je moralo: sekanje glav odgovornim za polom, inženirska prevetritev in leta 1987 razbitje na dva modela. Zmogljivejša, dražja A-2000 z megabajtom pomnilnika in trdim diskom, pri kateri je bila tipkovnica ločena od ohišja, je merila na delovni trg. Cenejša, atariju ST podobna A-500, ki je v namizni šatulji s tipkovnico skrivala pol mega rama in disketnik, pa je ciljala na zabavo. Niso je tlačili v elitistične trgovine, marveč je mesto našla na policah veleblagovnic, da si jo kupil poleg kruha in jajc. Zanimivo je, da amige 500 ni naredilo izvirno moštvo, temveč druga ekipa v okviru Commodorja. Tovrstno medsebojno tekmovanje med internimi frakcijami je podjetje zaradi direktorskega prepričanja gojilo tudi kasneje.
Ravno petstotica se je z ne pretirano ceno okrog današnjih 700 evrov za osnovno inačico prikupila zlasti evropskim ljubiteljem iger, ki so sanjali o premiku naprej od že kar iztrošenih ZX spectruma ter C64. Čakali so korak. Dobili so skok.

Najbolj uspešni model v prijateljski familiji je A-500 iz leta 1987, ki so jih zgolj v Nemčiji prodali milijon – desetkrat več kot kasnejše 1200! Veliko pri tem je imela Commodorjeva odločitev, da sistem trži v supermarketih, prav tam, kjer je raztural C64. Tipkovnica je bila kvalitetna, dočim je lahko slika šla na namenski monitor 1084S ali na televizor, če si dokupil antenski modulator. Osnovo s 512 KB rama in notranjim disketnikom je bilo moč nadgraditi še drugače: pomnilnik razširiti na megabajt, dodati zunanji flopi, menjati procesor in ob strani priključiti trdi disk, ki je bistveno pohitril nalaganje operacijskega sistema. No, večina je bila zadovoljna s temeljno izvedenko, četudi je bilo treba pri naprednejših igrah žonglirati z disketami. Barbarska sekljačina Sword of Sodan je prišla na štirih, avantura Rise of the Dragon na desetih in pisana pustolovščina Adventures of Willy Beamish na nič kaj ekoloških dvanajstih. Še en floppy pogon je bil razumen nakup.

Prijateljica. Ljubica. Domina. objavljeno: Joker 244
november 2013


sorodni članki